Je bila vlada leta 1991 postavljena s strani UDBE?

V javnosti se od nastanka samostojne države velikokrat postavlja vprašanje, kdo pravzaprav vlada Sloveniji? Odgovor na to vprašanje so na okrogli mizi s pomenljivim naslovom “Vzpostavljanje (ne)demokracije v Sloveniji” , v panelu sedanjost za prihodnost, iskali tudi na Inštitutu Nove revije eminentni možje slovenskega javnega življenja: sociolog dr. Miha Brejc, zgodovinar dr. Stane Granda, pravnik mag. Damjan Mihevc ter Tomaž Zalaznik iz Inštituta Nove revije.

Odvetnik Damjan Mihevc, ki je bil v 90-desetih letih precej vpleten v politično dogajanje znotraj novih strank in kasneje pomemben tesen sodelavec pokojnega dr. Andreja Bajuka, pritrjuje tezi, da je prvo slovensko vlado postavila UDBA. Moje stališče je, da je bil ruski politik Gregorij Potemkin pravi vajenec za našega Ivana Mačka Matijo. Danes se o njem praktično sploh ne govori. Marsikomu se tresejo hlače, ko nanese beseda nanj. Po mojem mnenju pa je ravno on tisti, ki je zaslužen, da smo danes tukaj, kjer smo. Že nedavno je Roman Leljak, ki raziskuje nekatere stvari dejal, da je bila prva slovenska vlada postavljena s strani Udbe. Zakaj takšno mišljenje? Sam sem tekom let let prišel do enakega zaključka ….” pravi Mihevc, ki gre še nekoliko dlje od Leljaka.

“Na žalost, na osnovi gradiva, ki ga obdelujem, sem prišel do podatkov, da je bila večina vodstva v takrat ustanovljenem SDZ-ju, SLS-u in SKD-ju, članov UDBE. Na žalost o imenih danes ne bom govoril, ampak imamo dokaze in podatke o tem, da je večina bila vodena, oziroma da so bili sodelavci UDBE, na tak ali drugačen način. Ogromno ljudi, ki so bili člani teh strank, je bilo naivnih, dobrovoljnih in so želeli spremembe. Vendar vodilna struktura ni čakala, da se bodo stranke pojavile in vodile same po sebi , zato so enostavno postavili v vse te stranke svoje ljudi, ki so po navodilih peljali celotno zgodbo, praktično vse do danes. In tukaj je ta problem”, zaključuje Mihevc.

In tu je zdaj tisti odgovor, do katerega pa v končni fazi prihajamo. Če se zdajle lotimo podrobnega analiziranja, delovanja teh strank, kako so delovale od leta 1989 naprej, nam bo zelo hitro postalo tudi jasno, kako je vse skupaj funkcioniralo in kakšna Potemkinova vas je bila to v Sloveniji. Posledica tega pa je danes, da privatizacija ni bila izvedena, denacionalizacija nepoštena in dolgotrajna, da nihče ni bil procesiran in da je gospodarstvo ostalo v mreži političnih lovk.

Miha Brejc v nasprotju z Damjanom Mihevcem meni, da Roman Leljak ni referenca. “Stališče, da je prvo vlado postavila UDBA je neumnost.”, meni Brejc .”Treba je pogledati, kakšno je bilo stanje po volitvah. Statistično, kje je imel DEMOS večino, v katerem zboru od teh, v katerem? Mislim, da samo v Zboru občin, v Družbenopolitičnem zboru ni imel in v Zboru združenega dela tudi ne. Najlažje je okriviti druge, zato kar je. Jaz opažam, da se tej UDBI daje neverjetna teža”.

“Ne Miha “, je Brejcu ugovarjal nekdanji predsednik uprave Belinke Marjan Cerar, kar je rahlo ujezilo Brejca: “Ne meni govorit, jaz sem se v stvari poglobil. Poslušajte, 20.000 sodelavcev je imela UDBA, A so bili ljudje v to prisiljeni. Množica je z veseljem sodelovala, če je lahko pri tem “poklopila” soseda, ali ne vem kaj še vse. Tega je bilo ogromno. Ta neverjetna pripravljenost na sodelovanje. In kot sem rekel, ti seznami pa to, ta glavnih pa tam not ni, ker tisti, ki so vodili igro, saj niso bili nori, da bodo znana imena iz slovenskega gospodarstva, politike in znanosti obremenili s podpisom, da so sodelavci SDV-ja. Saj moraš bit nor, so pa ljudje, ki so aktivno sodelovali, pa jih v nobenem seznamu ni. To kar tam vidimo , je več ali manj drobiž”, je prepričan Brejc

Kaj storiti, se v nadaljevanju sprašuje Brejc “Lustracija dragi moj Miha”, je vztrajen Marjan Cerar. Brejc: “Prepozno, prepozno. Koga boste pa lustrirali.? Otrok in vnukov ne morete več…. ta starih pa ni več”. Se pa vsaj pove, da niso ideali danes. Ivan Maček ni ideal in stara banda tudi ne, vztraja Cerar.

Obstaja podatek, ki se ga nobena od naših služb ni lotila, se je v nadaljevanju jezil moderator Tomaž Zalaznik iz Inštituta Nove revije in sicer koliko denarja je slovenska UDBA spravila v tujino? Po enem od podatkov je do leta 1990 bilo tega za 2,5 do 3 milijarde dolarjev. In to je ta ekonomska moč, o kateri se govori in ta ekonomska moč je dejstvo, ki vlada v Sloveniji. Potrebuje pasivne državljane, FDV študente ne strojnikov, ker računa, da bo podjetja, ki jih je pridobila prodala z dobičkom.

Pač nima svoje ambicije, gospodarske vizije ali kakorkoli bi hoteli to imenovat. Dejstvo je, da se tega denarja ni nikoli iskalo. Dejstvo je, da tej skupini, ki se imenuje kakorkoli se imenuje, poznamo neke Forume in takšne in drugačne organizacije, ki jim ta klima paše. Oni očitno v njej dobivajo tisto, kar od nje pričakujejo, zaključuje Zalazik.

Mihevcu in Zalazniku prikimava zgodovinar Stane Granda, ki je delal rodovnike vseh slovenskih direktorjev bank. “Od prvega do zadnjega – težka UDBA. Vključno z direktorjem LB, katerega oče je dal mojega starega očeta ubiti. Nace Voljč. Kako je bilo to sistematično grajeno, kako so jih na šolanje pošiljali v tujino in to na solidne univerze. Ne morete reči, da so to bleferji, ko so nazaj prišli”, zaključuje Granda.

Za razburjenje v dvorani poskrbi še nekdanji SKD-jevec Jože Duhovnik z medklicem: Tri milijarde, kar je šlo, lahko pozabimo. V LB smo od leta 1992 dali 12 milijard. Omizje v hotelu Central, ki je sicer v avstrijski lasti, vsekakor ne bo ostalo brez odmevov, še posebej zaradi nastopa Damjana Mihevca, ki je prilil olja na ogenj z vlogo Ivana Mačka Matije pri ustanovitvi desnih strank.: “In verjemite mi, da glede na njegove sposobnosti, prakso, ki jo je imel, pa izkušnje, nor bi bil, če bi čakal, da se bo ta (večstrankarski) sistem zgodil samo po sebi. Tega se je zelo dobro zavedal in zato je moral poskrbeti, da bo imel poleg pokritega levega pola, seveda tudi pokrit desni pol. In kaj je bilo lepšega kot da je sam ustanovil takrat tudi desne stranke., oziroma da je v obstoječe stranke na desnem polu postavil svoje ljudi na ključna mesta.

Vladimir Vodušek