Jambrek in njegov osnutek nove evropske ustave kot Janis Varufakis in njegove evropske ambicije z DiEM25
Nekako v senci začaranosti ljudi z mariborsko Zlato lisico na eni in 75. obletnico dražgoške bitke na drugi strani, se je minuli konec tedna v zlatem salonu predsedniške palače odvijala predstavitev takoimenovane “Ljubljanske pobude” za reformo Evropske unije.
Bistvo te pobude je seveda Jambrekov osnutek nove evropske ustave, po kateri bi predsednika volili vsi Evropejci neposredno, prav tako pa bi Evropo reševali z izvolitvijo dvodomenega paralamenta, po vzoru ameriškega kongresa in senata. Sam se seveda nikakor nisem mogel izogniti paraleli med prizadevanji nekdanjega grškega finančnega ministra Sirize Varufakisa za demokratizacijo Evrope.
V čem je pravzaprav sorodnost Jambrekovega osnutka nove ustave in Varufakisovega proglasa DiEM 25? Slednji v ospredje postavlja dilemo: “EU bo demokratizirana, ali pa bo razpadla”, pri čemer Varufakis ne daje odgovora, ali se bo zgodilo prvo ali drugo, ampak predvsem, da si bo prizadeval za prvo, hkrati pa se pripravlja tudi na drugo opcijo.
V ključnih ciljih Jambrekove evopske ustave in Varufakisovim pozivom za demokratizacijo evrope v smislu – zagotoviti več suverenosti mestnim svetom, prefekturam in nacionalnim parlamentom in za vpostavitev postopka demokratične ustavne skupščine, s katero bodo, kot pravi Varufakis, omogočili oblikovanje evropske identitete in negovali svojo vnovič obujeno nacionalno kulturo, parlamente in lokalne oblasti, sta pravzaprav oba predloga zelo podobna.
Paradoksalno pa je, da pravzaprav isti akterji takoiemnovane “Ljubljanske pobude”, ki so večinoma sodelovali pri slovenski pisateljski ustavi in s katero so seveda z drugačnih izhodišč kot memoradnums Srbske akademije znanosti in umetnosti, razstavili ali pokopali Jugoslavijo, sedaj rešujejo Evropsko Unijo.
Tine Hribar pa že napoveduje nove “Prispevke za slovenski nacionalni program številka 2”, ki naj bi ga predstavili letos na posebni okrogli mizi SAZU-ja. Pisana druščina iz takoimenovanega starega kroga sicer bankrotirane Nove revije, ob seveda vidni prisotnosti nekaterih mladih kadrov, kot je Matej Avbelj, prav gotovo pomeni tudi vrnitev odpisanih po skoraj 30 letih, od prelomnih dogodkov konca osemdesetih let in izida 57. številke Nove revije.
Glede “Ljubljanske pobude” in njenih podpisnikov Rupla, Jambreka, Hribarja, Avblja in Petriča, pa je škoda samo to, da je padla v predvolilno kampanijo predsednika Boruta Pahorja.
Vladimir Vodušek