Peterle o tem, zakaj Slovenija ni druga Švica; kako je Rupel ošteval Karla Erjavca in kaj sta si povedala Kučan in Rupel
Redko priložnost nastopa težkokategornikov ali kar maratoncev slovenske politike Milna Kučana, Dimitrija Rupla, Lojzeta Petrleta in nenazadnje tokrat med občinstvom zunanjega ministra Karla Erjavca na okrogli mizi “Slovenija in Evropska unija po 25 letih priznanja”. je že sam po sebi dogodek vreden pozornosti.
Najbolj zanimivo je seveda tisto, česar si sogovorniki niso povedali, vendar bi si, sodeč po mimikah na njihovih obrazih ob nastopih drugega, radi zmetali v obraz.
Gremo po vrsti, najprej komentar Lojzeta Peterleta o tem, zakaj nismo druga Švica: “Vsak teden dobim vsaj eno pismo v nabiralnik, kjer me spominjajo na mojo izjavo o Švici. Najprej bi rad odklonil nekaj, čemur rečemo politična perverznost, kadar slišim nekoga, ki pravi za to, kar imamo, so kriva osamosvojitev, demokracija in Evropska zveza. To razlago seveda popolnoma odklanjam, ker nima podlage v resnici. Prej sem povedal, da smo imeli dve izrazito različni dobi. Prva doba, tudi ni prinašala veliko jugonostalgije, to je bila doba rasti, doba uveljavljanja, doba vstopanja v mednarodne organizacije in tudi je trajala še nekakšna notranja konsolidacija, ki je kasneje prešla v nekaj drugega, v več kot različno, v polarizacijo.
In naj si glede Švice pomagam malo z Ivanom Omanom. On je imel ne prvič zelo jedernat odgovor na to: rekel je, mi bi imeli Švico, če bi delali kot Švicarji. Ampak ni mislil samo na takoimenovano švicarsko garanje, ampak na upravljanje države. Če bi mi imeli tak odnos do države, kot ga imajo Švicarji, bi stali drugače. Potem so pa seveda druge manj prijetne teme. Če ne bi znesli nekateri toliko denarja v Švico, bi bilo Sloveniji tudi lažje. ali pa na kakšne otoke ne, mislim v najkrajšem povzemam kritiko določenega obnašanja, ki Sloveniji ni koristilo. Jo je pa nedvomno zaznamovalo. Švica ima izredno močno razvito bazično demokracijo, vemo kako se odloča po kantonih. Jaz misli, da je šlo naše razumevanje referendumskega odločanja čez švicarske okvire. In ko sem že omenil ta tako imenovani denar, Švica dobro živi tudi od tega, ker je toliko voditeljev, ne ravno demokratičnih držav, spravilo prav v to državo toliko denarja v preteklosti ali pa se to še dogaja. Sem zelo stvaren, kolikor moram biti, drugače pa občudujem švicarsko demokracijo in bi si želel, da bi se na švicarskem modelu marsičesa lahko naučili, Strinjam se s sogovorniki, ki so rekli, da je manevrskega prostora veliko in končal bi s tem, kar je rekel gospod Maksimovič, da smo si izborili priliko, nismo čakali romantično, da bo letelo na naš krožnik, Mi se tudi nismo usmerili proti Evropski zvezi zato, da bomo pristali v boljšem delu sveta v takratnih razmerah, ampak smo želeli to soustvarjati. In jaz mislim, da bi bili tudi bliže Švici, če bi bilo pri nas bolj enotno razumevanje, kaj Evropska zveza je. Tudi 16 let po našem vstopu imamo pri nas veliko javnih nastopov, izjav, zapisov, ki gledajo Evropsko zvezo, kot nekaj zunaj nas. Kot da naši politiki po treh linijah ne bi bili del Evropske zveze, oziroma del Bruslja. tukaj vidim del problema, ” tako Peterle.
Dimitrij Rupel je opozoril na problem delitev v slovenski družbi, na pozicijah iz druge svetovne vojne. “V svetu imamo dva koncepta, dva vrednotna svetova. Eden je vrednotni svet druge svetovne vojne, drugi je vrednotni svet hladne vojne, oziroma konca hladne vojne. Recimo organizacija, kot je OZN, je še vedno utemeljena na zmagi v drugi svetovni vojni. V OZN vladajo zmagovalci druge svetovne vojne. Evropska unija, upam, da je EU naš zgled, pa vendarle pomeni zmagovalce ali pa, če hočete, ta ureditev je po volji zmagovalcev v hladni vojni.
Se pravi so v EU tisti, ki so bili nekoč v drugi svetovni vojni nasprotniki na različnih bregovih, Konec hladne vojne pomeni dejansko nek nov koncept življenja v Evropi in neko matematično spravo med enimi in drugimi, med nekdanjimi sovražniki nasprotniki, ideološkimi konkurenti in tako naprej. Napako slovenske politike vidim v tem, da temelji mnogo vrednot te politike še vedno na zmagi v drugi svetovni vojni namesto, da bi te vrednote temeljile na zmagi v hladni vojni. V hladni vojni smo mi zmagovalci vsi, vsi Slovenci smo zmagovalci v hladni vojni in to si, za božjo voljom moramo vzeti za vzgled, za osnovo svojega prihodnjega življenja. Nekaj pri čemer smo vsi skupaj, ne da se delimo na tiste, ki so zmagali, kaj jaz vem tamle v Dražgošah, ali kaj jaz vem kje…. “
Sledil je medklic Milana Kučana: “Zato, ker tam je fajn”.
Rupel: “Saj je prav, saj je prav, tudi to je, bi rekel treba spoštovati, Ampak, dajmo si najti neko vrednotno osnovo, neke temelje, kjer smo vsi skupaj, kjer nismo sovražniki med sabo….. Kar se pa prednosti tiče, sreče ali kaj, bi rekel nekaj pozitivnega o Sloveniji. Jaz mislim, da nas bo v marsičem reševala in tukaj je to naslovljeno tudi na aktualnega zunanjega ministra, ki bi lahko mene poslušal zdajle…
Diplomacija je pomembna stvar, morda najpomembnejša stvar. Glejte vojska, vojaki so za vojno, diplomati so za mir. Mi potrebujemo mir, sporazumevanje in sodelovanje in vključevanje in tako naprej. Diplomacija je model za takšno življenje. Danes pravijo: športniki so najboljši ambasadorji Slovenije in tako naprej, diplomacije ni brez države, kot države ni brez diplomacije.
Mi smo se osamosvojili, ampak kot država, smo nastali šele, ko nas je mednarodna skupnost priznala, ko je začela funkcionirati diplomacija. In temu dogodku je ta današnji dan in to naše druženje posvečeno. To si moramo zapolni: Diplomacija je temeljna in krucialna zadeva. ” je med drugim dejal Dimitrij Rupel, obrnjen proti aktualnemu zunanjemu ministru med občinstvom, Karlu Erjavcu
Na ta del nastopa Dimitrija Rupla se je takole odzval Milan Kučan: “Najprej, kje vidim slabosti, Prvič v nepripravljenosti priznati napake in te napake odpravljati. Z napakami mislim; napačni koncept privatizacije, napačni koncept denacionalizacije, in pa seveda obrnjenosti v preteklost. Se strinjam z gospodom Ruplom, da je treba graditi na vrednotah, ki pomenijo konec ali pa začetek novega razvoja hladne vojne. Čeprav tako usodno ne ločim med vrednotami po koncu hladne vojne in po koncu druge svetovne vojne, ker seveda ene z drugo nekako komunicirajo in korespondirajo…..
Druga slabost pa je kriza upravljanja, ki ni samo neka posebnost slovenske države, ampak za nas je seveda pomembna. Krizo upravljanja v tem smislu, da v Sloveniji vlada neka prestrašenost, ki je posledica nekvalificiranih ljudi na mestih, kjer je treba odločati, Vlada nek strah ki je posledica tudi klientelizma ali obrnjena slika tega, kar je prej govoril gospod Rupel. Poglejte po ministrstvih, pa boste videli, koliko ljudi je tam odloženih potem, ko so se vlade zamenjale in so ostali zaradi strankarskih ključev, pa niso kvalitetni in ne izpolnjujejo strokovne kriterije, ampak so tam navlaka. In ko govorimo o stroških in o osebnih dohodkih, če bi se zaposlovalo po kriterijih, ki pomenijo sposobnost, sposobnost pomeni pristojnost, pristojnost pomeni odgovornost, tega problema ne bi bilo. In dokler bo seveda ta klientelizem v kadrovski politiki, toliko časa bomo soočeni tudi s krizo upravljanja.
Kje pa je temelj optimizma oziroma kako jaz vidim prihodnost. Moj optimizem temelji na dejstvu, da imamo državo. In ko bomo to državo z vsemi njenimi instrumenti začeli uporabljati tako, da bo služila državljanom in ne ozkim strankarskim vrhuškam, potem bo seveda v Sloveniji veliko lažje govoriti o prihodnosti”.
Celotni posnetek pogovora o pogledih na dogodke po osamosvojitvi, povezane z mednarodnim priznanjem, o katerih so spregovorili nekdanji predsednik Milna Kučan, prvi premier Lojze Peterle in prvi zunanji minister Dimitrij Rupel, si lahko ogledate spodaj.
Vladimir Vodušek