“Bo šlo zgrda, če ne zlepa”?
Takšen je naslov obvestila sindikata Glosa v Slovenski filharmoniji, ki je decembra svoje stavkovne zahteve naslovil: Bo šlo zgrda, če ne gre zlepa ?
Očitno se “zlepa” ni dalo doseči hitre zamenjave direktorja Damjana Damjanoviča ob asistenci ministra za kulturo Toneta Peršaka. Čeprav se je poročanje o dogajanju v Javnem zavodu Slovenska Filharmonija umaknilo z prvih strani medijev, pa to še ne pomeni, da se v ozadju ne nadaljujejo prizadevanja za odstavitev direktorja Damjana Damjanoviča. Potem, ko stavkovni odbor ni dosegel odstopa Damjanoviča in je ministru Tonetu Peršaku padel v vodo že za 20. januarja napovedani novi razpis za direktorja Filharmonije, se se je celotno dogajanje preneslo na poskus zamenjave Sveta javnega zavoda Slovenska Filharmonija.
Po zadnjem scenariju naj bi spremenili statut Javnega zavoda in tako prišli do nove sestave sveta, ki bi bil bolj po godu ministru Tonetu Peršaku. Tarča Peršaka naj bi bil tudi znani rotaryjec, sicer podjetnik, med drugim nagrajenec, z nazivom podjetnik leta 2014 in prejemnik nagrade Gospodarske zbornice Slovenije, doktor Otmar Zorn, ki je, kot predsednik Sveta filharmonije, postal znan po izjavi v času stavke Slovenske filharmonije: ”Če mislijo, da morajo stavkati, naj stavkajo celo leto!” In še:”stavka ni racionalna in vsebuje elemente delovanja “ulice”.
Odstop štirih članov sveta SF Darje Koter, Karoline Šantl Zupan, Metke Šošterič in Otmarja Zorna ter formalno ureditev pristojnosti do soodločanja pri izbiri dirigenta, večjo vključenost zaposlenih v svet zavoda in vlogo strokovnega sveta so, poleg zamenjave Damjanoviča, zahtevali že zaposleni oziroma stavkovni odbor. Svet zavoda sestavlja pet članov, in sicer: štirje predstavniki ustanovitelja, ki jih na predlog ministra imenuje Vlada Republike Slovenije med strokovnjaki s področja dela zavoda, financ in pravnih zadev, in predstavnik delavcev zavoda, ki ga med zaposlenimi izvolijo zaposleni v zavodu.
Ker se z “mehkimi” metodami ni dalo razrešiti Damjana Damjanoviča, ki kot zagotavlja minister Peršak z 1. julijem ne bo več na direktorskem mestu se uveljavljajo bolj trdi prijemi. Iz pogodbe o zadnji (tretji mandat) zaposlitvi Damjana Damjanoviča je namreč razvidno, da je sklenil pogodbo z Zavodom Slovenska filharmonija, ki ga je zastopal še takratni predsednik Sveta, prof. Pavel Mihelčič. Datum pogodbe je 5. februar 2013. Veljavnost Damjanovičeve pogodbe je od 1. 10. 2013 do 30. 9. 2018. Zato se je pritisk, sedaj usmeril na Svet Zavoda in na njegovo zamenjavo, preko spremembe statuta.
Svet Zavoda se je dodatno zameril zaposlenim, v želocu pa ga ima očitno tudi minister za kulturo Tone Peršak, z obvestilom oziroma podporo Damjanoviču sredi januarja letos, ko je v odzivu na aktualno dogajanje v zvezi s stavko spomnil, “da niso seznanjeni z namero direktorja SF-ja Damjana Damjanoviča. Prav tako so se zaposlenim zamerili z opazko, da do zdaj nihče ni preverjal strokovnosti posameznih članov orkestra.
Predsednik Sveta Otmar Zorn v izjavi med drugim ugotavlja, “da obstaja dvom v zakonitost stavke in v upravičenost blatenja ugleda maestra Lajovica. Ravnanje stavkajočih je po mnenju Sveta neodgovorno do lastne ustanove in širše kulturne javnosti. Ugotavljamo nepripravljenost stavkovnega odbora k razumnemu reševanju aktualne problematike. Kljub temu si bo Svet zavoda še naprej prizadeval za razumno ureditev razmer in da bo ustanova Slovenske filharmonije s tristoletno tradicijo, s kakršno se lahko ponaša le malo evropskih držav, ohranila svoj ugled in poslanstvo”.
Vladimir Vodušek
Takole ti je to v 316 letni filharmoniji! Komplotarsko se eden drugemu prilizujejo, onemogočajo vsak poizkus ocene njihovega dela, odstavljajo tiste, ki jih dirigentsko vodijo in jim direktorsko ustvarjajo pogoje za njihovo delo in čakajo na vsakega prvega, da jim mimo praznih sedežev v filharmoniji, pade plača iz državnega proračuna.
Skrita esenca kulturnika Peršaka ni njegova nikomur zanimiva zapisana kultura, esenca njegove kulture je ponižna uslužnost njemu politično nadrejenih in njegov avtoritaren nastop z mesta ministra za kulturo proti tistim, ki jih njegovi politični sponzorji ne prenesejo.
Mencajoči Peršak je človek povsem nezanimive kulture, ki se nikomur iz oči v oči ne upa povedati, kar si o njem misli, če mu trdno za ritjo, hrbta ne varuje politika.
–
A “umetniki” pa niso delavci, da bi kdaj koga njih doletela cesta?!
In, ker mu rito varuje politika je tako.
Škoda pa je, da je Filharmonija dopustila vtikanje sindikata. Tudi v Operi je ta sindikat mešal štrene.
Morali bi urediti prvo med seboj, v hiši in potem pač po ” reglcih ” naprej .
Vsaka umetniška hiša ima svoje interne težave, pa tudi interna pravila.
Antonius, pridružite se nam na https://disqus.com/home/channel/piapla/
Zgrda bi mogl levake iz prestola dol ruknt …
, ker sami se niti ne zavedajo kakšno škodo nam delajo …
Filharmonija je del slovesnke kulture in slovenska kultura ima zelo velike težave.
Ob osamosvojitvi je bila Slovenija dožna izvesti tranzicijo. Tranzicija bi morala zajeti vse pore slovenske družbe, tudi kulturo. A očitno je na področju kulture naredila najmanj, manj kot recimo v sodstvu, bankarstvu, ali novinarstvu.
V komunizmu, socializmu,delasvkem samouoravljanju, socaualizmu s človeškim obrazom,ali boljševizmu; izberite po želji, je kultura del propagandnega aparata, ki poveličuje režim in pohabljeno demokracijo, pogosto pa še malika, ki vodi takšno zavoženo družbo. Je torej propagandni aparat.
Hkrati je kultura, tako jo pojmujejo kulturniki tudi v Sloveniji, proizvodna panoga. Torej proizvaja. Proizvodi so tržno blago in podležejo trgu. V komunizmu trga ni,saj je trgovina kot pojem menjave, legalizirana plačka, po znemenitem kosmatincu Marxu.
V Sloveniji se je tako v popolnosti ohranil paradoks, da imamo kulturno proizvodnjo, kuturne proizvode, nimamo pa trga za te proizvode.
Kulturna proizvodnja,ali proizvodnja kuturnih dobrin, proizvaja izdelke, ki jih brez trga vnaprej odkupuje država, bolje vladajoča klika, za lastne potrebe.
Svetovna kultura se je izpridila in je predvsem destruktivna, dekadentna, tako rekoč škart. Nakoristna, kakršna je, je za propagandne namene neuporabna. Kulturniki in “kulturniki” pa so še vedno lucidnejši od povprečja in tudi zahtevneješi. Za vsak režim so nevarni, kajti znajo dobro kritizirati in znanjo tudi zakuriti kak revolt. Za politiko so vnetljivo blago, zato jih napol demokratična vladajoča politična klika v Sloveniji tudi tako obravnava. Previdno se vrti okrog te klike in jo ohranja v vati,saj nikdar ne ve, kdaj lahko ekspodira.
Torej ni neposredne koristi, zaradi nevarnosti eksplozije pa je kultura shranjena v vato, kjer se ji prav lepo godi. Ni na trgu, nima konkurence in je zavita v vato.
Slovenija bi s tranzicijo morala vstopiti v tržno gospodarstvo, in bi morala bolj ali manj pljuskniti v vse družbene podsisteme.Žal je le del podsistemov zajel trg, ostalo se je bolj ali manj trgu izognilo, pred vsem kultura pa je ostala v vati in v popolni odvisnoti od politične opcije, ko jo podpira.
Kulturniki v Sloveniji so postali prostituti, ki upizrajajo preformanse na zabavah salonskih socialistov, ki obvladujejo državo. So kot nekakšne gliste, ki dražijo politični vrhuški anuse in jim povzročajo lagodje.
Kulturniki, zalsti umetniki, bi morali biti esenca naroda, ki bi narodu posatvljali ogledalo in ga opozarjali na njegove zablode in napake.
V Sloveiji tega ni, nasprotno, kulturnike se rogajo in norčujejo iz tistih, ki opozarjajo na napake, ki želijo potegniti Slovenijo iz blata. No, saj tudi prostitutke niso ravno tiste, ki bi svje kliente spravljajle na prava pota.
Kjer ni trga, ni konkurence, kje ni konkurence ni napredka.
V slovenski kulturi ni trga, ni konkurence in ni napredka.
To velja tudi za filharmonijo.Ko pogledamo renomirane orkestre po svetu,vidimo, da se morajo še kako truditi, da ohranjajo svoj nivo, da se borijo s konkurenco in morajo nenehno iskati najboljše rešitve.
Slovenski filharmoniji, zlasti filharmonikom tega ni potrebno. Plače so jim zagotovljene ali igrajo, ali ne, ali igrajo dobro, ali ne, ali napolnijo dvorano, ali ne. Vse je določeno s pravilniki, s predpisi, nad katerimi bdi politika,sindikati. Vse je oddaljeno od občinstva, ki je konzument produktov SF.
Bistveno je, da ni konfliktov, da ni afer,da ni hrupa v javnosti. Zato je potrebna vata, mnogo vate, da se vse zavija v njo in da ne pride do eskplozije.
Še zanesljivejša od vate pa je odstranitev detonatorja. Odrežeš vrh in zmes ne bo ekspdirala. Zarila se bo v vato, morda celo tako globoko,da tudi prdca ne bo več čuti in tišina bo njveličastnejša partitura, ki bo blagoglasno zvenela ministu in celotni vladni ekipi.
Ali mora res ideologija posegati v vse pore našega življenja? Če smo že spremenili en režim, katerega ideologija bi naj dušila naš kulturni in gospdarski razvoj, smo padli hoteno v drugi režim, ki nam je ponovno ideološko določal kulturo in na sploh življenje. Ali res ne znamo živeti brez teh ideoloških prismodarij, ki si jih umišljajo razni kreatorji našega življenja. Ali se je že kdo opogumil in rekel npr. Janši: DOVOLJ ! ODIDI ! TVOJI POSTOPKI SO VZBUDILI DVOM V POŠTENO VODENJE VLADE! IZGUBIL SI ZAUPANJE, IN TISTI; KI SI JIH NASILNO ZAMENAVAL NAJ ODIDEJO S TEBOJ! Vsak, ki je gradil svojo kariero na podlagi politične pripadnosti vladajoči stranki- ni vreden zaupanja, ker je njegova strokovnost vprašljiva. Naj pridejo na vodilna mesta resnično samo tisti, ki so strokovno sposobljeni voditi svoje resorje in so zato tudi nedostopni za politične igre. Ljudje, tudi nešolani , zelo dobro prepoznajo dobrega strokovnjaka in jih nobene politična oblast, ki igra predvsem na ideološke karte , ne pretenta!