Kako je Ivo Vajgl “pljunil” Mira Cerarja zaradi nasprotovanja notifikaciji Avstrijske državne pogodbe
Zaradi zapleta glede spreminjanja koroške Ustave, ki naj bi kot deželni jezik vpeljalo zgolj nemščino, v domači politiki divja prava vojna. Zadeva je šla tako daleč, da so domačo politiko morali miriti celo predstavniki manjšinskih organizacij, “češ da je zaplet rešljiv brez velikih težav”.
Tako je na sobotnem kongresu Desusa evropski poslanec Ivo Vajgl ostro napadel predsednika vlade Mira Cerarja z besedami, češ, da država ne skrbi za svoje interese. “Za svoje interese bi morali poskrbeti tudi, ko gre za Slovence na Koroškem. Nekaj kontradiktornih izjav sem prebral danes. Eno izjavo predsednika vlade (Mira Cerarja), ki je baje rekel, da je on pa proti temu, da bi notificirali avstrijsko državno pogodbo, kot nasledniki bivše Jugoslavije. Moram reči, da ne razumem logike tega mednarodnega pravnika. Ne razumem, ne razumem nobenega ravnanja v strahu, strah je slab svetovalec…”
Vajgl je kasneje na hodniku še dodatno pojasnjeval svojo kritiko državne politike “Torej jaz mislim, da bi v tej trenutni situaciji, ko se je pokazalo, da mimo dobrososedskih odnosov, ki smo jih vzpostavili in ki jih je treba obdržati z Avstrijo, imamo ogromno skupnih interesov ne, ampak mimo tega je treba seveda zavarovat naš državni interes. In naš državni interes seveda izhaja iz dejstva, da je Slovenija država naslednica podpisnice Avstrijske državne pogodbe in da tega nasledstva v prvih letih osamosvojitve nismo uveljavljali zaradi tega, ker smo enostavno sprejeli to, da to Avstrijce moti, ker posega na nek način v njihovo suverenost Danes mislim, da je to, kar se je zgodilo na Koroškem zadnje opozorilo, da je to pač treba narediti. Da je treba ohraniti tisto sredstvo, s katerim država lahko uveljavlja svojo pravico, da je država zaščitnica svoje manjšine. Avstrija je to pravico uveljavila, ko je šlo za njene manjšine v Italiji. Mi moramo to narediti, in to ne kot nek srdit ne vem odgovor, ampak kot nekaj povsem normalnega proti čemer Avstrija ne more imeti nobenega tehtnega argumenta.
Notifikacija je zelo enostavna, treba je preprosto priglasit nasledstvo po bivši državi in ga deponirati pri depozitarju v Rusiji, v Moskvi. Močan politični argument, ki ga za to imamo, je dejstvo, da je na obzorju v Avstriji čedalje bolj vidna stranka, ki je svojo preteklo politiko gradila na nestrpnosti in diskriminaciji manjšin in da ni nobenega jamstva, da se to ne bo potenciralo v naslednjih letih. Skratka gre za nek odziv, trend v Evropi, tudi v drugih državah in to morajo vsi sprejeti kot nekaj normalnega.”
Za dodatno razburjenje je poskrbel še predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Valentin Inzko z besedami, da gre za veliko ponižanje in katastrofo.
„Sploh na čustveni ravni je to katastrofa, ko ti pride do srca, je zelo, zelo huda zadeva. To je veliko ponižanje in česa takega do zdaj še nismo doživeli,“ je protestiral Inzko in med drugim dodal, da je to Haiderjeva predvolilna obljuba, ki zdaj očitno postaja kar ustavno pravo. Koalicija na Koroškem je namreč v osnutek zapisala, da je deželni jezik nemščina, o slovenskem pa ni ne duha ne sluha. Osnutek je pač kompromis, ki so ga dosegle stranke med seboj, koroški Slovenci pa so izviseli, je povedal Inzko – in dodal, da stranke v deželnem zboru ne zagovarjajo več slovenskih interesov.
Sonja Kert-Wakounig je v imenu Zbora narodnih predstavnic in predstavnikov (ZNP) opozorila na vračanje v čas nacionalsocializma oziroma, da gre za “nadaljnji uradni korak v smer uresničenja nekdanje parole Naredite mi deželo nemško‘ ali tiste mlajšega datuma ‚Koroška bo enojezična‘.“
Čeprav stalno poslušamo o 7. členu Avstrijske državne pogodbe, (gre za Dunajsko državno pogodbo), sem te dni našel integral, ki je izredno zanimivo branje. Poleg členov 7 in 13, ki ju več ali manj poznamo, je pravzaprav najbolj zanimiv tisti del, ki se nanaša na vojne reparacije oziroma na premoženje Nemčije v Avstriji, kjer sem prvič prebral, da je Avstrija razpolagala z naftnimi polji, ki jih je dobila v uporabo Rusija:
……Sovjetska zveza, Združeno kraljestvo, Združene države Amerike in Francija imajo pravico, da razpolagajo z vsemi premoženjskimi vrednostmi v Avstriji v skladu s protokolom Berlinske konference z dne 2. avgusta 1945.
1. Sovjetska zveza dobi za čas tridesetih let koncesije na naftnih poljih, ki ustrezajo 60 % črpanja nafte v Avstriji v letu 1947 ter lastninske pravice na vseh stavbah, konstrukcijah, opremi in drugih premoženjih, ki po listi št. 1 in karti št. 1, ki je priložena tej pogodbi, spadajo k tem naftnim poljem.
2. Sovjetska zveza dobi koncesijo za 60 % vseh v vzhodni Avstriji ležečih območij poskusnih vrtin, ki so nemško premoženje, do katerih ima Sovjetska zveza pravico po Potsdamskem sporazumu in ki so trenutno v njeni posesti, v skladu z listo št. 2 in karto št. 2, ki je priložena tej pogodbi. Sovjetska zveza ima pravico, da na območjih poskusnih vrtin, omenjenih v tem paragrafu, osem let opravlja poskusna vrtanja in da zatem v obdobju 25 let črpa nafto, začenši s trenutkom, ko se nafta najde.
3. Sovjetska zveza dobi rafinerije nafte s skupno letno proizvodno zmogljivostjo 420.000 ton surove nafte …..
Vladimir Vodušek
Kje je kdo o tej za Slovence in Slovenijo pomembni temi?
Slovenija nima pravnika, ki bi se zastopil na mednarodno pravo!
Slovenija nima zunanje politike!
Slovenija nima diplomacije!
Nesrečen narod Slovenski. Zarad kradljivih, egoističnih kaviar socialistov zaljubljanih v južnoslavijo.
Nekaj o ADP-Avstrijski državni pogodbi.
ADP je nastala v času, ko je Avstrija z diplomatskimi prizadevanji dosegla,da je vojska Sovjetske zveze zapustila okupairani del Avstrije.
Sovjetska zveza je bila takrat, leta 1955 močna vojaška sila in je pokrivala več kot polovico Evrope, ki jo je ločila od demokratičnega zahodnega sveta z železno zaveso. Ta zavesa je dejansko obstajala, saj je od Baltka do Jadrana potelkala žična ograja z čuvakjskimi stolpi opremlenimi z mtraljezi in žarometi. podočje ob bodeči žiči je bilo preorano, območje 5 km od meja pa izseljeno. Tako je bil zaščiten komunistični raj. Nekoliko manj grozljiva je bila jugoslovanska meja, kjer je bilo žice manj, bile pa so karalve, graničarji z besnimi psi in vojaki pripravljeni ubiti vskega, ki ni upošteval njihovega povelja.
V takšnih razmerah so Avstrijci dosegli, da se je Sovjetska zvaza z vojsko umaknila iz njenega ozemlja a za to so morali Avstrijci plačati zelo visoko ceno. Poleg tega, da je umikajoča sovjetska vojska poponoma izropala območja, ki jih je zapustila, so morali Avstrici plačati zelo visoko odškodnino, ki so jo odplačevali več kot desetletje. Poleg materilane odškodnine pa so jim Sovjeti obesili za vrat še ADP, s katero so ji omejili suverenost na celotnem ozemlju, se pravi tudi na območjih izvenj sovjetske okupacijske cone.Avstriaj je morala pristati na vrsto določil, ki so omejevale njeno suverensot.
K podpisu ADP je kot sopodpisnica pristopila tudi Jugoslavija, ki je v ADP vnesla člen, ki varuje slovensko manjšino na Koroškem in hrvaško manjšino na Grdiščanskem.
Prav to sopodpisništvo je omogočilo Jugoslaviji, da se je lahko nenehno vmešavala v notranje zadeve Avstrije, saj jo je ADP ščitila in so bile jugoslovanske intrige vedno izvedene v zatišju velike Sovjetske zveze.
Jugolasvija, pred vsem pa Sloveije sta imele velik interes za kontroliranje avstrijske Koroške.
Na avstrijskem koroškem sicer živi Slovenska manjšina, bistveno bolj od nje pa je zlast slovensko udbo zanimala slovenska emigracija. Po vojni je na Koroško pribegnilo vsaj 30 do 40.000 Slovencev. Domobrance so Angleži deportirali v Slovenijo, kjer so jih revolucionarjii večinoma pobili. Ostali begunci pa so našli novo domovino v Argentini, Ameriki, Kanadi in drugih demokratičnih državah. Nekaj beguncev pa se je stalno naselilo na Koroškem in ti so postali trn v peti slovenski udbi, saj so bili vez med emigracijo in od komunistov podjarmljeno domovino Slovenijo. Na Koroškem so se tiskale emogranstke knjige. Emigrantski tisk iz celega sveta je lahko prišel do Koroške,od tam pa sicer s težavo tudi v podjarmljeno Slovenijo. Na Koroškem se je lahko tudi svobodno govorilo o samostojni Sloveniji o osvoboditvi Slovencev izpod komunsitičega terorja. Skratka Koroška je bila del svobodne Slovenije.
Prav to pa je bilo trn v peti slovenski partiji, ki je z udbo pričela rovariti po Koroški.Zaščito za to rovarjenje je našla v ADP in sovjetski zaščiti. Znane so akcije slovenske partije in udbe, ki so poštene koroške Slovence odvračale od Slovenstva tako, da se je večina manjšine odločila postati Vindišarji namesto,da so Slovenci.
Največjo polomijo, ki jo je povzročila komunstična partije Slovenije koroškim Slovencem pa je bil izzvani plebiscit, ki je določil število koroških Slovencev in njihovo poselitev na Koroške. Komunistična pratija je s svojo propagando dosegla, da se Slovenci na Koroškem niso množično odzvali štetju in si s tem zaprli pot do večjih svoboščin in so skrčili slovensko ozemlje. To kvarno hujskaštvo je še danes vidno in manjšina je doživela zelo velik udarec.
Po padcu Berlinskega zidu, propadu Sovjtske zveze in osamosvojitvi Sloveije ADP nima več takšnega učinka, kot ga je imela v času sovjetske ekspanzije in komunistične diktature v Sloveniji.
Za notifikaijo ADP in priglasitev nasledstva pa se v Sloveniji v glavnem zavzemajo okorele udbovske sile, ki bi z notifikacijo v glavnem zakrile in zaščitile zločine in rovarjenje, ki ga je udba izvajala v času komunistične vladavine v Slovenije.
Odpiranje dosjejev iz tistega časa bi marikaterega”uglednega” Slovenca spravila v zelo neugoden položaj.
Pomislimo samo na bivšega predsednika države dr. DanilaTuerka, ki je sodeloval v terorističnih napadih na Koroškem. Zadeva je dokaj dobro dokazana, a zaradi nedemokratičnosti v Sloveniji še ni zabletsela, tako kot bi morala. A resnica pride na dan in tudi bo,pa naj si udbaši še tako prizadevajo za notifikacijo ADP. Nič jim ne bo pomagalo. ADP je zgodovina in Moskva nei več dežnik za pokrivanje komunističnega terorizma po svetu.