(Kolumna) Spopad idej, ne dveh egov – Cerar in Brglez sta se pobotala

Zakon o tujcih, s katerim je vlada nadgradila svojo ljudstvu všečno, v EU (in ZDA) vse bolj prisotno in na dolgi rok neučinkovito obrambo države pred begunci, nam je prinesel tudi notranji spor v SMC. Na dveh bregovih sta se znašla edini politični figuri stranke, Cerar in Brglez. Predsednik vlade, ki je takoj po glasovanju, na katerem je nekaj njegovih poslancev glasovalo proti zakonu, govoril o normalnih razlikah v demokratični stranki, si je nekaj dni kasneje, verjetno po nasvetu njegove četice PRovcev, z izraelskim gurujem na čelu, ki so ga spomnili, da njegova nova podoba odločnosti ne more brez škode prestati takšne neposlušnosti, premislil in Brglezu namignil, naj odstopi kot podpredsednik stranke.

Razlike v pogledih med prvima dvema politikoma SMC na vprašanje človekovih pravic in varnosti, bi lahko v politiki in javnosti sprožilo razmisleke o nekaterih vprašanjih, od katerih je odvisen obstoj EU, prihodnost Slovenije v vse bolj nemirnem svetu, konec koncev pa tudi o zatonu neke etike, ki je vsaj po drugi svetovni vojni držala zahodne družbe skupaj. Lahko bi npr. razpravljali o impotentnosti politike, ki – zgodovinsko, filozofsko in kulturno nerazgledana – zmeraj prepozno išče in pod pritiskom javnega mnenja najde tej javnosti všečne, a na daljši rok zgrešene rešitve. Lahko bi se tudi vprašali o tem, koliko in komu so v zgodovini koristili zidovi (kitajski, berlinski) žičnate ograje in politike v slogu Amerika, Rusija ali Slovenija first, ki jih skrajna desnica po svetu in v Sloveniji vse bolj propagira. Ali o tem, do kje smo pripravljeni iti v zaščiti našega blagostanja pred nesrečniki iz vzhoda: bomo, ko ne bo šlo več drugače – in prišel bo trenutek, ko ne bo šlo več drugače – začeli streljati na ljudi, ki se pred tablo »Turkom vstop prepovedan« ne bodo hoteli obrniti? Lahko pa bi se pogovorili tudi o tem, ali naj naši mladini kot vzor moralnega človeka dajemo profesorja ustavnega prava, ki zaradi politične računice zavestno tvega sprejem neustavnega zakona ali profesorja človekovih pravic, ki noče stopiti pred študente z madežem politika, ki je človekove pravice žrtvoval političnemu preživetju.

Ampak nimamo te sreče. Niso taki časi. Danes je pomembno kdo bo koga. Spor med Cerarjem in Brglezom, ki je v osnovi globoko vsebinski, pravzaprav že svetovnonazorski, je bil tako medijsko preveden v spor dveh egov. V to kdo bo zmagal, koliko poslancev SMC bo potegnilo z Brglezom in kaj bo to pomenilo za politično stabilnost v prihodnjih mesecih. Kak bolj rumen medij je naredli to brez rokavic: Brgleza je proglasi za glavnega luzerja, pohodila ga je notranja ministrica. Resni politični komentarji so bili bolj spoštljivi – govorili so o »sporu med posameznikoma« o »spopadu egov« in morebitnem »začetku konca SMC«. Na koncu sta se temu splošnemu vzorcu s pomiritveno izjavo pridružila še oba akterja: niti besede o vsebini njunega spora, le splošne puhlice o pripadnosti ideji in projektom ter zaupanju. Spora je konec, kriza je mimo, na to, da sta v isti stranki človeka z evidentno zelo različnim svetovnim nazorom lahko pozabimo.

Ko v športu in umetnosti denar premaga igro in navdih, je športa in umetnosti konec. In ko zmage in porazi v politiki premagajo argument in etiko, demokracija pade v barbarstvo.

Bogdan Biščak