Umazana mafijska vojna med kolektivnimi organizacijami ali avtorske pravice za “telebane”

Verjetno povprečnega gledalca televizijskih programov medtem, ko gledajo dober domač ali tuji film oziroma nadaljevanko, niti najmanj ne zanimajo pravice do nadomestila »za tonsko ali vizualno snemanje avdiovizualnih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe«. Med poučenimi se govori tudi: praznjakih, “blank tape levy, BTL”. Ker so v prosti prodaji številne naprave in nosilci, ki omogočajo presnemavanje za lastno uporabo, so prodajalci teh naprav dolžni plačati nadomestilo, ki se deli med upravičene soavtorje (40 %), izvajalce (30%) in producente (30%). Podrobneje: 37. člen v povezavi s 50. členom ZASP. (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah.).

Zadeva postane zanimiva ob prebiranju poročil o policijskih preiskavah, ne manjka pa tudi zasebnih detektivov, zasledovanj, zlorabah policije. Skratka gre za to, kdo bo komu spravil na vrat policijo in sodne organe. Glede na zgodbe bi lahko rekli, da gre pravzaprav za dobre scenarije klasičnih kriminalk, kjer ne manjka akcije, zasledovanja z avtomobili in podobno Seveda zadeva postane jasna v kontekstu velikega denarja, ki se pretaka pri pobiranju avtorskih pravic. O eni od zgodb, ki je po naših informacijah prav tako bila predmet policijske preiskave, je nakazovanje denarja na fiduciarne račune odvetnikov v primeru Aipe, kjer je denar namesto pri avtorjih in producentih pristal pri odvetnikih za primer sovražnega prevzema. O tem smo pisali v članku: “Milijoni evrov iz naslova avtorskih pravic na fiduciarnih računih odvetnikov, tudi Pro Plusa”. Zanimivo je, da se tudi pri avtorskih pravicah pojavlja ime Odvetniške družbe Grčar.

Te dni so se v medijih na veliko, z mastnimi črkami, pojavili zapisi o sodni preiskavi zoper SAZAS in nekatere posameznike, vendar je zadevo potrebno razumeti v kontekstu spopada med AIPO in SAZAS-om, ki se je začel potem, ko je država po čudnih mahinacijah pravico do pobiranja nadomestil za avdiovizualna dela vzela SAZAS-u in na precej koruptiven in skrajno problematičen način ga dala AIPI. Od takrat med omenjenima kolektivnima organizacijama divja prava vojna, kjer se predvsem v AIPI in ljudeh, ki so se nabrali okoli te organizacije, ne sramujejo niti najbolj umazanih mafijskih metod.

Najprej nekaj zgodovine. SAZAS ima kot prva KO (Koletivne organizacije) dovoljenje za kolektivno upravljane avtorskih pravic od leta 1998. Leta 2001 je bil podpisan Memorandum med VG Media-SAZAS-EBU-AGICOA, na pobudo UIL (Urad za intelektualno lastnino), ki je takrat direktoroval Erik Vrenko, na SAZASu je bil podpisnik Iztok Žagar, za EBU pa je podpisnik Boris Bergant. Memorandum je podpisan zaradi vstopa Slovenije v EU, saj je bilo potrebno rešiti piratstvo v kablih. Na začetku, do l. 2007, je edini denar, ki je namenjen za Slovenijo del, ki je odpadel na EBU, vsako leto ga je dobila RTVS kot reciprociteto za programe znotraj EBU združenja. Leta 2007, se začnejo pogajanja za razširitev nabora programov uvrščenih v pobiranje, in zajamejo tudi nekatere komercialne slovenske programe s slovenskimi oddajami 2007 pet fizičnih oseb ustanovi AIPA-o za namen pobiranja in razdeljevanja denarja iz »praznjakov«

Od leta 2008 AGICOA dobi denar tudi za slovensko produkcijo v realnem sorazmerju kot je predvajana v programih, ki se pri nas distribuirajo preko kabla. 2009 AGICOA prvič predstavi način delitve nadomestil v Sloveniji (Klub Gajo). 2010 AIPA dobi prvo dovoljenje in AGICOA ne dobi več denarja. 2012 AIPA dobi novo dovoljenje, ki ga urad tolmači kot pravega, pojavi se dilema, kdo bi moral pobirati denar za vmesno obdobje (še vedno nejasno, ker se interpretacija urada ne ujema z realnostjo). 2013 AIPA sodeluje pri organizaciji posveta in predstavitvi tujih modelov skupaj s SNAVP, kjer Danci in Avstrijci razložijo v Ljubljani, kako so KO urejene pri njih. 2014 AIPA naredi prvo delitev denarja za domače imetnike pravic v kablu, kar pa ji UIL (Urad RS za intelektualno lastnino) oporeka, z izdanim sklepom o nezakonitosti delitve.

Stanje kolektivnih organizacij. V Sloveniji ima dovoljenje pet kolektivnih organizacij: SAZAS za glasbena dela, IPF za glasbene založnike in glasbene izvajalce, ZAMP za dela s področja književnosti, znanosti, publicistike, SAZOR za reproduciranje književnosti, znanosti, publicistike, AIPA za AV dela v kablu. AIPA po dogovorjeni tarifi daje kabelskim operaterjem popust ~80%, kot je dogovorjeno s tarifo objavljeno 2011 in revalorizirano 2014. AIPA pobere okrog 3,3 mio € (brez popusta bi to bilo ~ 15mio€) na leto, AIPA porabi za svoje stroške cca. 25% oz. ~ 800.000€ na leto, AGICOA ima stroškov 12% . AIPA razdeli v Sloveniji ~640.000 evrov denarja -, 1,8 mio € čaka vsako leto na razdelitev v tujini (trenutno je to 8,7 mio € vse skupaj), torej ga ne dobijo niti slovenski imetniki pravic, niti tuji imetniki pravic. V kablih v Sloveniji se predvaja manj kot 5% slovenskih AV del, preostalo so žal, tuja dela.

Ker ni podpisanega dogovora s tujimi KO, so izplačila za samo del uporabe v kablih dvomljiva. Šele ko bi imeli dogovor z večinskim delom repertoarja (tujim), bi se lahko naredila korektna razdelitev. AGICOA ima 50 institucionalnih članov iz Evrope in ZDA. V vseh evropskh državah je edini mednarodni zastopnik pravic, med drugim tudi v Franciji, kjer imajo dvesto letno tradicijo avtorske pravice. V vseh državah EU obstaja dogovor med lokalnimi lastniki pravic in AGICOA, da se razdeli v domicilni državi več, kot pa je realno razmerje zbranega denarja in tujih programov na kabelskih sistemih. V Belgiji je letos izgubila tožbo proti kabelskim sistemom, kjer ni mogla dokazati da še vedno zastopa avtorje, po tem ko so avtorji TV kanalom odstopili pravice za kabelsko retransmisijo, kabelski operaterji pa so zagovarjali, da od TV kanala dobijo samo en stream in ga sami distribuirajo naprej.

Kaj se dogaja in kakšno je trenutno stanje. Po 107.členu ZASP (Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah) je producent edini nosilec pravic, če ni drugače dogovorjeno v pogodbi. TV kanali v Sloveniji bi morali predvajati večino evropske produkcije. Komercialni TV kanali morajo imeti 5% slovenskih AV (avdivizualnih del = del v svojih programih, to je 45min na dan. Nacionalna televizija mora predvajati 25% slovenskih AV del (1/4 od tega v neodvisni produkciji), to je 3,5 ure na dan na vsakem od obeh programov. Obstaja točna definicija slovenskega AV dela po zakonu. Noben od programov v Sloveniji ne izpolnjuje minimalnih zakonskih pogojev. Nadzorni organ AKOS to tolerira. To je posebna zgodba. Želja vseh televizij, da prevzamejo vse pravice, tudi za kabelsko retransmisijo, je dejstvo!

Kaj se bo zgodilo. Največja komercialna televizija bo hotela prevzeti večino denarja od kabelske retransmisije. Glavni pravnik PRO PRUS je Cene Grčar, njegova odvetniška družba kot, smo zapisali, zastopa tudi AIPA-o, poleg tega pa še nekaj domačih producentov in avtorjev. Po mnenju nekaterih poznavalcev bi bilo idealno, da se pobere 15mio € denarja. Da se z AGICOA-o dogovori za ne več kot 50% delež za tujce. Da se najmanj 7,5 mio € denarja razdeli po danskem principu: 50% producenti 17%, igralci 22%, skladatelji 4%, režiserji, 7% ostali. Vsaka skupina si naredi svoj način delitve. Na ta način bi ustvarili redni letni tok denarja, ki bi krožil med producenti-avtorji-TV postajami-kabli-gledalci.

Vladimir Vodušek