Ali sedanjega načelnika Generalštaba Andreja Ostermana preganja “udbovska preteklost”?

Konec preteklega tedna je po zasedanju zunanjih ministrov “zavezništva” minister za zunanje zadeve Karel Erjavec dejal, da so “dosedanji načrti glede obrambnih izdatkov nezadostni”. Povzeto po STA: “Bruselj, 31. marca – Dosedanji načrti Slovenije glede krepitve obrambnih izdatkov ne bodo dovolj za uresničitev danih zavez in ciljev v okviru zveze Nato, je izpostavil vodja slovenske diplomacije Karl Erjavec po zasedanju zunanjih ministrov zavezništva, na katerem so ZDA evropske zaveznice znova pozvale h krepitvi obrambnih proračunov. Članice zveze Nato so napovedale, da bodo povečale svoje izdatke. Ameriški predsednik Donald Trump je izrecno poudaril potrebo po tem, da morajo vse zaveznice spoštovati dane zaveze, je poudaril Erjavec.

O tem vprašanju bo po Erjavčevih besedah v torek razpravljala koalicija. Glede na današnjo in pretekle razprave minister ocenjuje, da dosedanji načrti za povečevanje obrambnih izdatkov ne bodo zadostni”.

Načelnik generalštaba SV Andrej Osterman je ne tiskovni konferenci 13. marca dejal, da bi za postavitev dveh srednjih bataljonskih bojnih skupin potrebovali vrtoglavih 1,2 milijardi evrov. “Neka moja osebna tudi pavšalna ocena, glede na okvirne podatke tovrstne opreme na tržišču bi ena bataljonska skupina stala približno 600 milijonov evrov, kar pomeni eno milijardo in 200. Vendar kljub temu moramo tukaj poudariti, da je to vprašanje strokovno izredno zahtevno, kajti šele, ko se izvede vsa povpraševanja na trgu, se lahko dokončno določi cena”. Država naj bi torej do leta 2025 v vojsko vložila malo manj kot je stal TEŠ 6 ali drugi tir, ki naj bi stal, 1.2 milijardi skupaj z ddv-jem, ravno toliko kot naj bi v prihodnjih letih plačali za modernizacijo vojske.

Slovenija je na lestvici Global Firepower Index 2016 med 126 državami zasedla skromno 111. mesto, daleč pred njo so vse sosednje države in, razen BIH tudi Srbija. Bosno in Hercegovino so uvrstili na 120. mesto, Srbijo na 83. mesto, Hrvaško na 68. mesto, Madžarsko na 62. mesto, Avstrijo na 57. mesto in Italijo na 10. mesto. Albanije, ki je bila na zadnji lestvici za Slovenijo, je na seznamu pred Slovenijo. Črne gore na lestvici ni.

Ob tem se postavlja vprašanje, kako je mogoče, da so države, kot na primer Češka, Italija, Belgija, Španija, Madžarska in Luksmeburg, ki imajo bistveno nižji delež BDP-ja, namenjen vojski, uvrščene bistveno višje na lestvici Global Firepower Indexa. Da ne omenjam držav, ki imajo približno isti ali za desetinko odstotka večji delež BDP-ja za vojsko kot so naprimer Kanada, Latvija, Slovaška, Litva, Nizozemska Albanija, Nemčija, Danska, Bolgarija, Hrvaška, Portugalska. Odgovor se verjetno skriva v dejstvu, da primerljive Nato države porabijo približno 50 odstotkov proračuna za plače medtem, ko gre za plače pri nas 80 odstotkov proračuna, namenjenega SV. Še pred leti je bil ta odstotek bistveno nižji v korist razmerja med investicijami in plačami. Ta podatek govori v prid temu, da je nekaj narobe z organiziranostjo vojske, ne pa s pomanjkanjem sredstev za vojsko oziroma investicije. Glede na zagotovljeni proračun, Slovenska vojska dnevno stane državo približno milijon evrov, kar niti ni tako zanemarljivo. Kaj se dogaja s porabo tega denarja, kdo je odgovoren za tako skromno oceno Slovenske vojske in zakaj je že četrto leto negativno ocenjena, so relevantna vprašanja.

Poleg vrhovnega poveljnika SV Boruta Pahorja, vsekakor tudi najvišji poveljujoči častnik Slovenske vojske, načelnik Generalštaba Slovenske vojske. To je že dve leti in pol generalmajor Andrej Osterman, ki izpolnjuje pogoje za upokojitev, vendar še kljub temu vztraja na mestu prvega vojaka, čeprav je direktno subjektivno in objektivno najbolj odgovoren za zadnji dve negativni oceni Slovenske vojske. »O objektivni odgovornosti ne moremo govoriti v nobenem primeru,« je v intervju za Dnevnik dejal Generalmajor Andrej Osterman, načelnik generalštaba Slovenske vojske (SV), ki vodi vojsko od oktobra 2014.

Na izrecno vprašanje novinarja Dnevnika, zakaj je ocena pripravljenosti Slovenske vojske (že četrto leto zapored) negativna, 57-letni generalmajor Andrej Osterman odgovarja:

“Če primerjamo leti 2015 in 2016, sta oceni kljub izboljšanju področja usposobljenosti in kljub množici dobro opravljenih nalog enaki, saj nakupov orožja in streliva ni bilo, prav tako se je skupni kadrovski obseg povečal le za 26 pripadnikov, na račun večjega števila pogodbene prostovoljne rezerve. To je sicer pozitiven trend, vendar še zmeraj obstaja veliko odstopanje od razvojno-strateške dokumentacije, v kateri je navedeno 7600 pripadnikov stalne sestave in 1500 pogodbene sestave. Ocena je zato povsem logična. V letu 2012 smo v SV prešli na novo metodologijo ocenjevanja, v okviru katere ocenjujemo zahtevano in potrebno pripravljenost. Slednja ima pet podpodročij: kadrovska popolnitev, popolnitev z materialnimi sredstvi, vojaška infrastruktura, usposobljenost in načrti uporabe SV. Metodologija določa, da je v primeru, ko je eno področje ocenjeno z oceno negativno, takšna tudi skupna ocena.

Ob lanskem ocenjevanju je bilo področje kadrovske popolnitve ocenjeno negativno, razlog je bil pomanjkanje kadrov. Enako je bilo ocenjeno področje popolnitve z oborožitvijo, saj v zadnjih obdobjih ni bilo večjih vlaganj, s katerimi bi povečali bojno moč SV in nadomeščali manko opreme in oborožitve. Bistveni napredek smo dosegli na področju usposobljenosti, saj je SV lani povečala obseg sodelovanja na mednarodnih vojaških vajah, izvajali pa smo tudi več streljanj. Več smo delovali na področju sodelovanja v podporo drugim državnim organom, pri čemer sta mišljeni predvsem pomoč sistemu zaščite in reševanja ter podpora Policiji pri širšem varovanju državne meje. Pozitivno so bili ocenjeni tudi načrti uporabe SV, a skupna ocena potrebne pripravljenosti je bila kljub omenjenemu izboljšanju zaradi metodologije ocenjevanja na koncu še vedno takšna, kot je bila leta 2015.

Kot načelnik sem prepričan, da je obe negativno ocenjeni področji mogoče izboljšati. Predvsem tako, da zagotovimo manjkajoči kader, kjer rešitev vidim predvsem v izboljšanju materialnega položaja za pripadnike naše vojske, saj bomo le tako lahko postali konkurenčen delodajalec. Zavedati se je namreč treba, da je poklic vojaka izredno zahteven, zahteva predanost in odrekanje. V prihodnje je glede na velik izpad sredstev v zadnjih letih treba poskrbeti za dodatne finančne vire, za nakup vsaj dela manjkajoče opreme in oborožitve, s čemer bi dvignili raven materialne popolnitve, kar bi takoj pozitivno vplivalo na oceno pripravljenosti SV”.

Andrej Osterman, po oceni nekaterih poznavalcev razmer v SV, ne uživa ravno velikega ugleda, ne med pripadniki SV, ne v politiki in še manj v javnosti, vendar pa noče odstopiti. “Zakaj? Zato, ker Osterman ni pokončen ČASTNIK. Že sama beseda častnik pomeni, da je to nekdo, ki bi moral imeti ob vseh potrebnih kvalifikacijah tudi ČAST – osebno etiko, odgovornost, priznati napako, krivdo in oditi domov, dati prostor drugim ter omogočiti prehod na boljše stanje SV. Osterman pa ni samo častnik po statusu, ampak je celo general, ki že dve leti vodi vojsko, ki ima »šus« (nezadostno oceno) iz osnove delovanja vojske. Kaj bi šele bilo, če bi takšen general moral popeljati vojsko v boj? Osterman je lahko kljub popolnemu debaklu, nekompetentnosti, obupno slabim rezultatom dela, še zmeraj načelnik Generalštaba zato, ker sedanja obrambna ministrica nima politične odločnosti in vedenja ter poguma zamenjati “nesposobnega” načelnika GŠ,” je do Ostermana kritičen eden od njegovih kolegov.

Če se vrnemo k Ostermanovemu intervjuju za Dnevnik, kjer na izrecno vprašanje novinarja: Bi – glede na uspehe notranje ministrice pri dogovorih z vlado o plačah policistov – obrambni sistem potreboval bolj učinkovito vodstvo, odgovarja:

“Ne bi komentiral tega, kako znotraj vlade delijo proračunska sredstva in kateri minister ali ministrica je bolj uspešen. To je stvar vlade. Za nas je pomembno, da povemo, kakšne so naše potrebe glede kadrov, opreme in oborožitve. In ravno zato sem lani na odboru za obrambo povedal, zakaj potrebujemo dodaten denar. V to, kot veste, ni bil zajet razvoj, saj je 46 milijonov evrov zanj absolutno premalo. Potrebo po dodatnih sredstvih sem izrazil zato, ker so nujna za tekoče vzdrževanje in operativno delovanje vojske. Konec lanskega leta smo vendarle dobili 16 milijonov evrov.

Se, ko govoriva o vaši komunikaciji z vrhom obrambnega ministrstva, počutite uslišanega?

Menim, da znotraj ministrstva razumejo finančni položaj SV. Moramo pa se zavedati, da razvoj vojske ni enkratno dejanje. Najprej je treba zagotoviti dolgoročno stabilno financiranje, na podlagi katerega bo mogoče načrtovati in nato izvesti razvoj zmogljivosti, zagotovo pa si moramo priznati, da je do sedanjega zastoja prišlo predvsem zaradi izrednega krčenja finančnih sredstev za obrambo v preteklosti. To, da je od leta 2010 do lani obrambni proračun izgubil več kot 40 odstotkov sredstev – izpada je za okoli 900 milijonov evrov – se kaže v veliki izrabljenosti opreme in oborožitve, v zaostanku smo tudi pri razvoju zmogljivosti za nacionalne potrebe in pri izpolnitvi zavez države do zavezništva.”

Novinar: Vrniva se v sedanjost. Kje bo sistem dobil denar za novih 650 vojaških plač? Kje bo dobil denar za njihovo višanje, ki ga omenjate? Kako bo sistem v naslednjih osmih letih zbral 1,2 milijarde evrov za dve srednji bataljonski bojni skupini?

“To je stvar vlade oziroma državnega zbora, ki sprejema proračun. Zavedam se, da so to izredno velika finančna sredstva, a tudi finančni izpad v zadnjih letih je bil velik in ga bo kljub pozitivnemu gospodarskemu trendu v prihodnjih letih težko nadoknaditi. Spodbudno sicer je, da se je trend padanja obrambnih izdatkov v lanskem letu vendarle zaustavil, za kar gre zahvala vladi in vrhovnemu poveljniku obrambnih sil Borutu Pahorju, ki je doslej večkrat izrazil nujnost dviga finančnih sredstev, namenjenih obrambi.

Zagotovitev sredstev, ki jih omenjate, je izredno zahteven proces, česar se sam dobro zavedam. Moram pa tudi jasno povedati, da če v letih 2010 in 2011 ne bi prišlo do tako drastičnega krčenja, bi doslej za modernizacijo na letni ravni lahko namenili okrog sto milijonov evrov in do leta 2025 bi bili obe srednji bataljonski skupini povsem normalno dosegljivi. Zdaj pa se na eni strani srečujemo z izrabljeno opremo in njenim pomanjkanjem, na drugi strani pa nas čakajo novi cilji zmogljivosti, h katerim se je zavezala država. In tukaj ne gre le za nove cilje in zaveze, gre tudi za nujno potrebno zamenjavo izrabljene opreme, zaradi katere stroški vzdrževanja hitro naraščajo: trenutno imamo težave v Libanonu z vozili hummer, ki jih bo treba v doglednem času nadomestiti z novimi, kar bo spet zahtevalo dodatna finančna sredstva.

Odgovora na vprašanje, kako se bodo ti finančni viri zagotavljali, seveda nimam, to niti ni stvar generalštaba. To je stvar pristojnih, naloga nas v SV pa je, da bomo tisto opremo in oborožitev, ki jo bomo pridobili, ustrezno in maksimalno uporabili pri svojih nalogah.

Lani smo pripadnice in pripadniki SV storili vse, kar je bilo v naši moči. To se je ne nazadnje pokazalo pri višji oceni stanja pripravljenosti na področju usposabljanja, prav tako smo uspešno delovali v mednarodnih operacijah in misijah, kot sem že omenil, ter tudi vstopili v novo operacijo, delovali smo na številnih mednarodnih vajah znotraj zavezništva tako doma kot v tujini, kjer smo prejeli številne pohvale. Povečali smo število streljanj, ustanovili šolo za usmerjevalce združenega ognja, uspešno smo opravili tudi vse podporne naloge za sistem zaščite in reševanja ter Policijo.

Kot načelnik generalštaba moram poudariti, da SV trenutno lahko izvaja tudi oboroženi boj, a izvaja ga lahko le s tisto opremo in oborožitvijo, ki jo ima danes in ki bistveno odstopa od potrebne oziroma tiste, ki bi bila skladna s strateško-razvojnimi dokumenti, cilji zmogljivosti in sodobnimi vojaškimi standardi. A naj ponovim še enkrat: oboroženi boj lahko izvajamo. O tem ni nikakršnega dvoma”.

Novinar: Zanimivo, da ob prejetju ocene stanja pripravljenosti tega ni poudaril tudi aktualni vrhovni poveljnik obrambnih sil in nekdanji premier Borut Pahor, ki je leta 2010 z vojsko ravnal izredno nepremišljeno, kar se, kot pravite, očitno kaže še danes.

“Vsaka vlada se odloča glede na aktualne razmere v domačem in tujem okolju. Nenadno krčenje obrambnega proračuna v letu 2010 brez temeljitih analiz vplivov na vojsko je zagotovo zaustavilo nadaljnji razvoj SV. A poleg tega je vojsko izdatno drastično prizadelo uravnoteževanje javnih financ in posledično krčenje kadrovskega načrta za SV, spet brez predhodnih analiz vpliva, tako da zadnji del leta 2013 in 2014 zaposlovanja skoraj ni bilo, čeprav so bile takratne razmere na trgu dela za pridobivanje kadra za SV ugodne. Kader s srednjo strokovno izobrazbo je bilo takrat v primerjavi z današnjimi časi lažje pridobiti, zato je takratno krčenje v okviru kadrovskega načrta vlade, znotraj katerega se je del nanašal tudi na SV, bistveno pripomoglo k hitremu zmanjševanju števila pripadnikov in pripadnic SV, kar še danes negativno vpliva na pripravljenost”.

In kdo pa je sploh Andrej Osterman? Po srednji šoli je vojaški rok služil v Ljubljani, v vojašnici Šentvid, v Šoli za rezervne častnike 5 mesecev in potem v enoti JLA. Kot rezervni častnik je bil potem 10 let v evidenci v Teritorialni obrambi, kjer je v vseh teh letih samo nekaj deset dni prebil na usposabljanju. Rezervni častnik je pač samo častnik na papirju in nič drugega. Kakšen bi torej lahko bil vojak – častnik, ki je končal pravo, doktoriral pa iz logistike. Kako je to možno? Seveda je možno, če ne bi teh logističnih doktoratov v Celju (tako pravi naš vir) urejal nihče drug, kot še en “genialni” nekdanji načelnik GŠ Iztok Podbregar.

Drugače pa je bil Andrej Osterman v času Jugoslavije zaposlen v Službi državne varnosti v Centru SDV Kranj. Kot pravijo številni kritiki nekdanjega sistema, je to bila politična policija, ki je preganjala politične disidente v jugoslovanskih časih. In Osterman je bil tako polno zaposleni »UDBOVEC«, da v vseh predstavitvah – življenjepisih, skriva to »vzhodnonemško« obdobje jugoslovanskega Stasija. S preimenovanjem Službe državne varnosti v VIS – Varnostno informativno službo je potem še tam hodil v službo do jeseni 1991, ko se je zaposlil v štabu TO v Kranju. Drugače pa pravijo, da od Ostermana v nobeni službi ni bilo prave koristi, vendar vztrajen je pa bil. In tako se je Osterman po gorenjski navezi prebil od »udbovca« do generala, zato ni čudno, da je vojska v minusu.

Vendarle ni mogoče odgovornosti za več kot 10 milijard evrov neracionalno porabljenega denarja za SV v zadnjih 25 letih zvrniti samo na zadnjega načelnika generalštaba.

Za nakupe orožja in opreme smo od leta 1994 do leta 2000 porabili približno 360 milijonov evrov. Med letoma 2000 in 2012 pa kar 1,1 milijarde evrov. V to so vštete vse zgodbe povezane s prenovo tankov T-55, nakupom vojaške bolnice Role II, Izraelske havbice in recimo z nakupom že umaknjenega, popolnoma zastarelega raketnega sistema Roland II. Res popolnoma noro, kakšno razmetavanje denarja. Če smo hoteli staro železje, bi lahko po vzoru Hrvaške zastonj dobili zastarelo vojaško opremo od ZDA ali pa bi se strateško povezali z eno od držav, pa ne mislim samo primera Srbije, ki jo z orožjem zalaga Rusija.

Če se vrnemo k Ostermanovemu intervjuju za Dnevnik 13. marca letos, seveda lahko, kot ugotavlja novinar, razloge poiščemo tudi v zgodovini: nekoč smo financirali in obnavljali staro vojaško opremo, nabavljali smo novo, veliko sredstev smo namenili tudi letalski komponenti. A že v tistem času bi, če bi opravili celostni premislek, zagotovo lahko nabavili samohodne havbice, s katerimi bi danes neposredno zagotavljali bistveno boljšo ognjeno moč, tako v lahki bataljonski skupini, kot pri razvoju dveh srednjih bataljonskih bojnih skupin.

Osterman ima seveda prav, ko pravi, da smo: “v obdobju po osamosvojitvi je sicer veljal embargo na uvoz oborožitve, a če na te čase pogledamo iz sedanjosti, bi bilo vsekakor bolj smiselno, da bi namesto takratnega obnavljanja stare vojaške oklepne oborožitve in nabavljanja vlečnih havbic ter preštevilnega nakupa nekaterih zračnih plovil ta finančna sredstva vložili v nakup samohodnih havbic. Danes bi z njimi res lahko zagotavljali bistveno boljšo ognjeno podporo tako lahki bataljonski skupini kot prihodnjima dvema srednjima bataljonskima bojnima skupinama”.

Seveda pa načelnik generalštaba ni konkreten, kdo je takrat delal napake, strokovne službe, načelniki, ministri, politika….
“Tega ne bi komentiral, takšne so pač bile takratne odločitve. Obnovljeno in nabavljeno je bilo, kar je bilo. Želel sem le povedati, da če bi imeli namesto takrat nabavljene in obnovljene oborožitve danes samohodne havbice, bi bili ognjena moč in premičnost SV bistveno večji, s tem pa bi se povečala tudi njena pripravljenost. Elemente ognjene podpore bi imeli danes praktično že izgrajene. Poleg omenjenega, ima na trenutno negativno pripravljenost SV velik vpliv tudi prekinitev projekta bojnih vozil 8×8 (Patria)”.