Za ZDA je OZN samo statist opazovalec, ko gre za napade na Srirjo, Libijo, Haiti, ZRJ,..

Odločitev ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da na Sirijo izstreli 59 raket križark, bodo v naslednjih nekaj dneh, tako hvalili, kot tudi kritizirali. Zakonodaja OZN eksplicitno prepoveduje kakršnokoli tuje vojaško posredovanje, brez odobritve Varnostnega sveta OZN, razen v primeru samoobrambe, kar pa ameriški napad na bazo v Siriji vsekakor ni. Tako so ZDA ponovno našle način, kako zaobiti Varnostni svet, kot so to predhodno že storile v drugih primerih. Poleg odločitve za napad na Sirijo, brez soglasja VS OZN, se je ameriški predsednik Trump odločil za to potezo tudi brez predhodne odobritve ameriškega Kongresa.

Predsedniška odločitev za izstrelitev raket na drugo državo, brez dogovora s Kongresom, je del delikatnega področja v ameriški Ustavi. Odvetnik Danny Cevallos in pravni analitik ameriške televizije CNN je pojasnil, ali lahko omenjeni napad ocenimo kot legalen.

Na podlagi 1. člena in 8. odstavka ameriške Ustave ima Kongres pooblastilo za objavo vojne, določa proračun in stroške obrambe.

Vendar pa, z vidika izvršne oblasti, je po ameriški Ustavi predsednik “glavni poveljnik vojske in mornarice ZDA”, ki mora “ohraniti, varovati in braniti Ustavo ZDA.

Kljub temu, pa ameriška zvezna zakonodaja in mednarodni zakoni, na različne načine definirajo izvršno moč.

Po ameriškem zveznem zakonu, Resoluciji o vojnih močeh iz leta 1973, so ZDA omejile ustavna pooblastila predsedniku kot vrhovnemu poveljniku. Tako lahko predsednik vojako poveljuje le v primeru objave vojne s strani Kongresa, v nekaterih specifičnih zakonskih pooblastilih ali v primeru nacionalnega alarma, izzvanega z napadom na ZDA ali njeno vojsko.

Po besedah Cevallosa, je “humanitarni razlog za izvedno napada videti kot pravilni cilj”, vendar pa morda ni po ameriških zakonih validen razlog za napade.

Zakonodaja OZN eksplicitno prepoveduje kakršnakoli tuja vojaška posredovanja, brez odobritve Varnostnega sveta OZN, razen v primeru samoobrambe.

Predsednik Donald Trump je kot se zdi našel način, kako zaobiti zakonske ovire.

Če predsednik vstraja, da ima pooblastila, jih bo verjetno Kongres podprl ali pa mu vsaj ne bo nasprotoval. Ameriška sodišča pa si po vsej verjetnosti ne bodo privošila spor z njim.

Kako lahko predsednik Trump ukaže letalske napade, katerim kljubuje Ustava, federalni in mednarodni zakoni? Enostavno, tudi drugi pred njim so to počeli!

TudiI drugi ameriški predsedniki so zaradi domnevnih humanitarnih razlogov ukazali napade na suverene države. Bill Clinton je to storil v ZRJ in opravičeval intervence na Haitiju ter v Bosni in Hercergovini, piše CNN.

Barack Obama je začel vojaško akcijo v Libiji in grozil, da jo bo prav tako izvedel tudi v Siriji.

Tudi Clinton in Obama sta zavzela stališče, da dogovor s Kongresom ni nujno potreben, v kolikor vojaška akcija ne doseže nivoja “vojne”.

Clintonova administracija je opravičevala predsednikovo uporabo sile, brez odobritve Kongresa, vse dokler obstaja “obvezen nacionalni interes”.

Odvetnik Cevallos trdi, da ni slučajno, da tudi predsednik Trump vztraja, da ima na podlagi Ustave pravico uporabiti prekomorske sile za obrambo “ameriških nacionalnih interesov”.

Cevallos pravi, da je neverjetno, če pomislimo na to, da izstrelitev 59 Tomahawkov na vojaško bazo v neki suvereni državi, po ameriški Ustavi ni “dejanje vojne”. Tvorci omenjene Ustave niso poznali raket križark, pa v ameriški Ustavi niso izrazili mnenja o tem, ali njihova izstrelitev na cilje v drugih državah, pomeni vojno. Vendar pa so zakonodajalci iz 18. stoletja vsekakor vedeli za koncept “omejene vojne”. Težko si je predstavljati, da kakršenkoli vidik napada z raketami ali topovi, ne bi ocenili kot vojno dejstvovanje, za katero je nujno potrebna avtorizacija Kongresa.

Kot so že nekateri strokovnjaki opazili, trenutni “politični sistem daje predsedniku ZDA spodbudo za prekoračitev pooblastil, Kongresu, da se implicitno strinja, sodiščem pa, da popustijo,” ko gre za omejene prekomorske vojaške akcije.

Odvetnik Cevallos zaključi, da smo vstopili v čas v “katerem humanitarna kriza, skupaj z zgodovino kljubovanja, omogoča javno nepoštovanje zveznih zakonov in Ustave, vse dokler ne gre za vprašanje “vojne”.