Polom tajnih služb: Trije napadi v treh mesecih in pet vprašanj za britanske obveščevalce

Britanski Telegraph je izpostavil pet vprašanj, za katera meni, da bi jih morala Theresa May, britanska premierka, postaviti generalnemu direktorju MI5, Andrewju Parkerju.

Potem ko so se v samo treh mesecih zgodili trije teroristični napadi v Veliki Britaniji, mediji vse več pozornosti posvečajo napakam policije in obveščevalnih agencij, ki so privedle do njih.

Salman Abedi, ki je izvedel samomorilski napad v Manchestru, je potoval v Libijo in je bil znan obveščevalnim agencijam v Nemčiji in Franciji, v Veliki Britaniji pa so ga večkrat prijavili policiji zaradi ekstremističnih stališč.

Huram But, glavni izmed treh napadalcev iz Londona, se je celo pojavil v dokumentarcu o džihadistih v Veliki Britaniji, drugi napadalec Jusef Zagba je bil v Italiji označen kot potencialno nevaren in uvrščen na spisek sumljivih oseb, ki jih opazujejo varnostne službe.

Zaradi teh razlogov je britanski Telegraph izpostavil pet vprašanj, za katera meni, da bi jih morala britanska premierka Theresa May postaviti generalnemu direktorju MI5 Andrewju Parkerju.

1. Zakaj je dovoljen vstop Jusefu Zagbi v Veliko Britanijo?

Morda je Zagba italijanski državljan, vendar “svoboda gibanja” v sporazumih EU nikakor ne obvezuje države, da dovolijo, da vanje vstopajo prebivalci drugih evropskih držav, če so potencialno nevarni za varnost. Geertu Wildersu, vodji ultranacionalistov iz Nizozemske, je tako na primer prepovedan vstop v Veliko Britanijo. Zakaj je bil potemtakem dovoljen vstop Zagbi? Ga je MI5 opazovala v upanju, da jih bo pripeljali do britanskih teroristov? Ali pa so enostavno zavrgli možnost, da predstavlja resno grožnjo?

2. Kako je Kuramu Butu dovoljena zaposlitev v podzemni železnici Londona?

But, ki je bil organizator napada v Londonu, se je pred dvema letoma pojavil v dokumentarcu o islamistih in je lansko leto delal v podzemni železnici. Tako je imel dostop do tunelov, tudi do tistega pod poslopjem parlamenta. Neverjetno, kako mu je bil dovoljen pristop do tako občutljivega dela infrastrukture?

Ta spodrsljaj je morda povezan z načinom klasificiranja potencialnih groženj oziroma “predmeta zanimanja”. Britanske obveščevalne službe klasificirajo potencialne grožnje v štiri nivoje preiskave. Nivo P1 se nanaša na tiste, ki načrtujejo teroristične napade; nivo P2 na tiste, ki se ukvarjajo z nevarnimi dejavnostmi, kot so potovanja v tujino zaradi priključitve džihadu, zbiranja denarja in treninga teroristov; nivo P3 obsega raziskovanje nepreverjenih informacij in bivših zapornikov; nivo P4 – preiskovanje oseb, ki so pred tem bile pod sumom, da predstavljajo nevarnost.

But bi moral vsekakor biti označen s P1, vendar se predpostavlja, da to ni bilo storjeno. Številni osumljeni v predhodnih treh napadih v Britaniji, bi morali biti označeni z vsaj P2.

3. Zakaj tako resne grožnje niso nadzorovane?

Iz doslej povedanega se vidi, da obstaja problem s kategorizacijo groženj in tudi s tem, kolikšno število groženj MI5 sploh lahko ves čas nadzira. Verjame se, da se v Britaniji nahaja okoli 3.000 ljudi, ki jih nadzirajo obveščevalne agencije. Po nekaterih podatkih se utegne nahajati v Veliki Britaniji okoli 23.000 ekstremistov. Skupno število “predmetov zanimanja”, ki jih vsak trenutek lahko spremlja MI5, je mogoče le nekaj deset.

Strokovnjak za terorizem, profesor varnostnih študij dr. Peter Neumann meni, da je potrebno okoli 20 do 25 ljudi, da bi imeli samo enega osumljenega pod nadzorom 24 ur vsak dan v tednu. Obveščevalno varnostne agencije MI5, MI6 in GCHQ imajo skupaj le okoli 12.000 zaposlenih. Trenutno načrtujejo do leta 2020 dodatno zaposliti še približno 1.900 obveščevalcev in analitikov.

To, kar morajo prav tako storiti obveščevalno varnostne agencije je, da pospešijo postopke primerjave novih sporočil z obstoječimi podatki. Na primer, visoki londonski varnostni funkcionar Mark Rowley je dejal, da je bil But znan varnostnim agencijam, vendar ni bilo dokazov o tem, da je načrtoval napad.

Obveščevalne agencije so na udaru kritikov, da njihove preiskave predolgo trajajo, medtem ko preverjajo verodostojnost novih podatkov in da zato pogosto tisti, ki predstavljajo resno grožnjo, niso v pravem času označeni kot prioritete.

4. Ali obstaja med MI5, MI6, policijo in GCHQ dobro medsebojno sodelovanje?

Vsak šef obveščevalnih agencij poskuša prevaliti krivdo na druge agencije ali vsaj odvrniti pozornost s sebe. Povsem jasno je, da morajo obveščevalno varnostne agencije medsebojno dobro sodelovati, da bi bile učinkovite. Kar zadeva napad v Londonu, je MI6 dobila sporočilo o Zagbi s strani Italijanov.

Predpostavlja se, da je bila omenjena informacija posredovana MI5, ko je Zagba prispel v Britanijo. Ali je MI5 pravočasno zahteval informacije o Zagbinim zvezah in kontaktih? Zagba je načrtoval potovanje v Sirijo, zaustavili so ga Italijani na letališču, vendar ga niso obtožili. Kljub temu je uspel brez problemov vstopiti v Britanijo. Ko se je zgodil uboj vojaka Leeja Rigbyja leta 2013 s strani radikaliziranih islamistov v južnem Londonu, je v poročilu preiskave pisalo, da so njegovi napadalci bili aretirani šele štiri mesece po tem, ko so šli v tujino, da bi se pridružili džihadu. V poročilu piše, da se take stvari ne smejo več zgoditi.

– Ko oseba načrtuje, da se bo pridružila teroristični organizaciji v tujini, se ne smejo več dogajati zavlačevanja glede ukrepanja. To mora biti urgentna zadeva – je pisalo v poročilu. Medtem pa se po treh letih spet dogajajo podobni napadi, napadalci, ki so načrtovali pridružitev k džihadu, pa spet niso bili pravočasno aretirani.

5. Ali sta vlada ali Ministrstvo za notranje zadeve zavrnila prošnje za preiskavo in nadzor?

Glede na to, da je bila premierka Theresa May tako dolgo ministrica za notranje zadeve, bi to vprašanje utegnilo biti zelo občutljivo. Ali je zakonski proces odobritve nadzora preveč dolg in kompliciran? Odgovor na to vprašanje po uboju Rigbyja, je bil – “da”. Ali se je to od takrat sploh spremenilo in če se ni, ali se bo vsaj odslej naprej? Kadarkoli se je zgodilo, da MI5 ni pravočasno uvedla nadzora nad nekim napadalcem, je bil vedno odgovor, da niso imeli dovolj dokazov, da bi zahtevali odredbo. Zato so morali izpolniti številne zakonsko rigorozne zahteve in utemeljiti, da je ukrepanje nujno in proporcionalno grožnji, da bi dobili dovoljenje s strani Ministrstva.