Dvojna Cerarjeva zmaga: Dobil drugi tir in rešil vlado in koalicijo pred predčasnimi volitvami – Poraz pobudnikov referenduma Vilija Kovačiča in njegovih podpornikov, ki so v zgodbo porinili celotno opozicijo, predvsem SDS in Janeza Janšo

Referendum o drugem tiru seveda ne bo ostal brez političnih implikacij, saj je šlo poleg preverjanja stališč volivcev do drugega tira tudi in predvsem za preverjanje razpoloženja pred volilnim maratonom predsedniškimi, parlamentarnimi in lokalnimi. Ne gre samo za to, da so zmagali podporniki zakona o izgradnji drugega tira, dosežen je bil celo kvorum – na volišče je prišlo 350.878 oziroma 20,5 odstotka volivcev, od tega jih je bilo 185.548 oziroma 53,46 za ter 161.562 oziroma 46,54 % proti zakonu o drugem tiru, zato je Cerarjeva ekipa lahko zadovoljna. Volilci so očitno spregledali referendumsko igro, v kateri je šlo bolj za rušenje vlade, kot pa za drugi tir, ki je bil samo sredstvo do predčasnih volitev.

Zanimivo je, kako malo političnih analiz je bilo dano sinoči, po skoraj dokončnih rezultatih referenduma. To ni bil samo ali zgolj referendum o drugem železniškem tiru, bil je predvsem referendum o Cerarjevi vladi in če bi se slučajno obrnilo drugače si ni težko predstavljati, da bi sledila zahteva po odstopu vlade in po predčasnih volitvah. Tako, da je lahko najbolj zadovoljen predsednik vlade Miro Cerar, ki je dobil to politično jesen že dve bitki in sicer Magno ter referendum za drugi tir.

Cerarjeva zmaga je toliko večja, ker tako SD kot tudi Desus nista aktivno sodelovala v kampanji za drugi tir, ampak sta se držala ob strani in mu sicer nista aktivno nasprotovala. Cerar nasproti sebi ni imel samo nasprotnikov zakona in pobudnikov referenduma, ampak poleg opozicije tudi tiho sicer ne aktivno nasprotovanje znotraj koalicije, saj je njegova pozicija znotraj koalicije močnejša kot je bila pred referendumom.

Si predstavljate kakšen pritisk na vlado bi bil od danes naprej, če bi referendum izgubila. Mislim, da ne bi dočakala zime. Tako pa se možnosti Cerarja in njegove ekipe, ki so jo nekateri že odpisali vendarle povečujejo, čeprav deluje v okoliščinah, kjer bi lahko rekli, da če imaš takšne prijatelje – stranke v koaliciji kot jih ima Cerar, pravzaprav ne potrebuješ nasprotnikov oziroma opozicije. Cerarjeva vlada poraza politično ne bi preživela, saj bi bil pritisk neznosen in nevzdržen in bi kmalu po predsedniških odšli tudi na predčasne parlamentarne volitve.

Vsekakor bo tudi v opozicijskem taboru moralo priti do razčiščevanja kako je Viliju Kovačiču uspelo v zgodbo o drugem tiru takorekoč poriniti največjo opozicijsko stranko SDS in Janeza Janšo, ki pravzaprav niso imeli druge možnosti, kot da podprejo referendum, čeprav intimno niso bili proti drugemu tiru in so se zavedali, da je malo možnosti, da bi zrušili zakon in posredno tudi vlado Mira Cerarja, kar je bilo nenazadnje ključno pri celotnem referendumu. Za poznavalce razmerij med ključnimi akterji bo vsekakor zanimiva strankarska, predvsem pa analiza personalnih medsebojnih notranjih razmerij v taboru nasprotnikov zakona o drugem tiru.

Dosedanji referendumi so bili namreč večinoma v domeni SDS in Janeza Janše, saj je opozicija takorekoč po tekočem traku dobivala vse referendume do spremembe zakona o referendumu, kjer je za uspeh potrebno, da je 20 odstotkov volilnega telesa ali 340.000 volivcev proti nekemu zakonu. Res pa je tudi, da opozicijske stranke v kampanji niso dale vsega od sebe in vsaj Janez Janša osebno ni sodeloval aktivno v kampanji. Tokrat je na volišča prišlo le kakih 25 tisoč več nasprotnikov vladnega zakona kot na katastrofalnem referendumu o arhivih, junija 2014. Tedaj 133.347, danes 157.750 volivcev (po 98,11 odstotka preštetih glasovnic). S pomembno razliko, da so nasprotniki po številu glasov tedaj porazili zagovornike (67,37 odstotka PROTI in 32,63 odstotka ZA), vendar takrat ni bil dosežen kvorum. Tokrat pa so podporniki vladnega zakona o drugem tiru celo zmagali, kar je pravzaprav dvojna zmaga, dosegli so kvorum in zmagali.

Šele v prihodnjih dneh bo morda bolj jasno kaj je bil razlog poraza nasprotnikov zakona, vendar, ker ni bilo vzporednih volitev, bo težko dobiti strukturo in strankarske preference volivcev. Je pa vseskozi jasno, da so bili ljudje jezni na pobudnike referenduma in na politiko, ki je podprla referendum, češ, da naj se zmenijo v vrhu politike in naj za božjo voljo ne obremenjujejo ljudi s strokovnimi ali vrhunsko političnimi vprašanji kot je, ali naj država gradi pomembno železniško infrastrukturo, ali ne.

Pa ni šlo samo za drugi tir. Kot je v prvem komentarju zapisal odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla. je “šlo je za prvo etapo preverjanja razpoloženja v volilnem telesu pred tremi pomembnimi volitvami, ki sledijo v tem in prihodnjem letu: predsedniškimi, parlamentarnimi in lokalnimi. Šlo je tudi za prvi poskus mobilizacije t. i. drugorazrednih državljanov, tistih, ki so na volitvah v državni zbor leta 2014 ostali doma, ki je to jesensko nedeljo šel po gobe”.

Zanimivo je predvsem dejstvo, da so nasprotniki zakona izgubili v tradicionalno desnih volilnih enotah, kot so volilna enota Ptuj in Maribor. Štajerci so s prepričljivo večino 56,71 odstotki v volilni enoti Maribor in 57,69 v volilni enoti Ptuj podprli zakon o drugem tiru. Podobno je bilo tudi v Celju, kjer je zakon podprlo nekaj več kot 55 odstotkov volivcev.

Zakon je padel samo v volilni enoti Kranj, kjer so nasprotniki zakona dobili 52,36 odstotka glasov, kar bi lahko interpretirali kot, da so skopi Gorenjci proti velikim državnim investicijam, pa čeprav ne gre za denar iz njihovih žepov. Tesni izid volitev je bil tudi v občini Ljubljana Center, kjer seveda ne gre samo za urbano volilno populacijo, ampak za Grosuplje in celotno Dolenjsko razne Novega Mesta, kjer je bil rezultat v povprečju podoben kot drugod, skoraj 54 odstotkov volivcev je glasovalo za.

Zanimivo je, da so najboljši rezultati tam, kjer so ljudje tako ali drugače povezani z železnico ali traso drugega tira oziroma v volilni enoti 2, to je Postojna. Medtem, ko je pravzaprav največji odstotek podpornikov drugega tira v Kopru, kar je razumljivo, saj je tam sedež Luke Koper, za katero pravzaprav gre. Seveda ni zanemarljivo, da je vodstvo Luke Koper nasprotovalo zakonu, medtem ko sta koprski župan Boris Popovič in Gašpar Gašpar Mišič naredila svoje v korist zagovornikov drugega tira.

Če bi drugi tir aktivno podprla Luka Koper, bi bil rezultat v Kopru seveda še višji, zato mora biti nelagodje v Matičevi upravi po končanem referendumu veliko. In če se vrnemo k stvari, ne glede na vse bo železniško progo gradila naslednja vlada, saj bo v času prihodnjih volitev razpis za izvajalca del drugega tira, ki bo, če bo šlo vse gladko, končan do konca leta 2018, kar je že globoko v mandatu nove vlade. Morda pa je v tem iskati tudi del analize rezultatov. Zakaj bi rušili nekaj, o čemer bo tako ali tako odločala nova vladna kompozicija?