Politična realnost Slovenije
Po zastonj Reality-Showu za civilno prebivalstvo, imenovano tudi Referendum, na katerem smo odločali o drugem tiru Divača-Koper, se porajajo številna vprašanja o dejanskem pomenu Referenduma kot izražanja demokratične volje posameznikov. Namesto utemeljenih predstavitev in uglajenega dialoga smo slišali zgolj tuljenje v stilu Krjavlja in jasno je bilo, da tisti, ki smo bili proti, ne bomo dosegli svojega cilja torej prepričati zadostno število volivcev.
Žalostno je tudi to, da je padla tudi argumentacija s strani družboslovcev in ekonomistov napram tehnični stroki. Izhodiščna točka razprav je bila premaknjena s finančne konstrukcije projekta, ki je bila povsem nedoločena (govorilo se je v zneskih od 720 milijonov do 1,7 milijarde evrov) in bi bila zadostna, so debato prestavili na trasiranje in tehnično izvedbo projekta, kar pa je postalo kasneje čista farsa.
Začelo se je tako, da se je Jože Duhovnik začel bahati Andreju Magajni: »Kaj boste vi družboslovci in filozofi govorili o tej stvari!? Mi inženirji vemo, koliko je 1+1!« Tej abotni trditvi je sledil plaz nesmiselnih besed, ki bi bile jasne le tistim, ki se aktivno ukvarjajo s tehnološko inženirsko stroko. Ja, o družboslovnih in ekonomskih vidikih pa ni bilo več govora, da o politični kulturi in higieni niti ne govorim.
Vili Kovačič je v radijskem soočenju na Radiu Slovenija prvič: zamudil začetek, ker se je lovil s prevozi od Podutika, kjer on stanuje, pa do radijske hiše na Kolodvorski cesti v centru Ljubljane; drugič: vdrl v oddajo, prekinil sogovornike in na glas povedal: »Nobenih kablov ne bo (očitno je mislil znamenite vlečne kable v prvem Duhovnikovem načrtu)! Imamo novo traso! Pozabite prejšnjo!« To je povedal brez prejšnjega posvetovanja s sogovorniki, tako da ni bilo več enotnosti, slednja je bila porušena z Vilijevim in Jožetovim diktatorskim načinom improvizacije.
S tem je bilo dokazano, da Kovačič in Duhovnik ne ločita med strokovnim znanstvenim simpozijem in preprosti marketinškim nastopom za javnost, živita v nekem drugem svetu, neki drugi dimenziji, vesolju. Ne moreš ad-hoc spreminjati teme, oziroma poteka referendumske kampanje. In rezultat? Večina je glasovala za, ker ni bilo neke enotnosti med tistimi, ki smo bili proti. Ob takem piarovskem zgrešenem pristopu je očitno, da inženirja tega referenduma ne vesta, koliko je 1+1 v družboslovju, da o pristopu k nagovarjanju volivk in volivcev niti ne govorim.
Vili Kovačič sovraži stranke, zato se je distanciral od SDS in NSi, vse ostale pa je skušal čimbolj povoziti s svojim avtoritarnim diktatorskim načinom vodenja in ni dovolil kake razprave izven svojih vsegliharskih okvirov. In kako je bilo na koncu? Sam je bil v svojem štabu skupaj z Duhovnikom in nekaterimi njunimi aktivisti, vsi ostali pa smo dvignili roke in rekli: »No, ostanite zdravi!« In bil je sam in spoznal, da je bil poražen. Tako je glas ZA postal glas proti krjavljevskem tandemu Duhovnik in Kovačič, ki sta po referendumu postala politično mrtva, nimata več kaj iskati v politiki. Poskušata se še izmotati z ustavno pritožbo, vendar: le kdo jih bo še poslušal?
Tako je padla v vodo še zadnja kaplja čez rob demokratičnosti slovenskega političnega diskurza. Če ne bo volilna kampanja za predsednika republike bolj uglajena kljub devetim kandidatom in kandidatkam, smo dosegli dno. Taki izpadi, kot so bili na referendumu, vodijo ali v anarhijo ali pa v totalitarne avtoritarne režime, kar pa ni želja nikogar izmed nas. Bog nas obvaruj tega!
Žiga Šorli, glavni koordinator Foruma za novo levico