Soočanja predsedniških kandidatov kot leteči cirkus Montyja Pythona – Pridemo tudi na dom

Letošnja predsedniška kampanja bo verjetno ostala zabeležena po največjem številu soočenj predsedniških kandidatov v novejši zgodovini države. Praktično ni bilo dneva ko, ne bi imeli člani predsedniškega ansambla eno ali dve predstavi za javnost. Kdorkoli jih je povabil, so se radi odzvali in prišli, pa naj si je šlo še za tako obskurne medije, za katere smo pravzaprav slišali prvič šele, ko so organizirali predsedniško soočanje. Predsedniška soočanja po naši skromni oceni praktično niso prinesla ničesar novega in nimajo nobenega vpliva na odločitve volivcev.

Gledalci se najbrž še spomnijo humoristične serije Leteči cirkus Montyja Pythona (angleško Monty Python’s Flying Circus, v zadnji sezoni le Monty Python). Vplivna britanska komična serija s skeči skupine Monty Python, ki jo je BBC predvajala med letoma 1969 in 1974. Serije so bile sestavljene iz nadrealističnega, “risqué” in vizualnega humorja ter opazovanih skečev brez očitne poante. Prav takšna so bila predsedniška soočanja – brez poante, daleč od primerljivih soočanj, ki jih vidimo v ameriških volitvah ali volitev v katerikoli evropski državi. V tujini se običajno politični štabi kandidatov skrbno dogovorijo za največ eno ali dve soočenji, kjer so vnaprej določene relevantne politične teme, o katerih bodo govorili. Novinarji praktično ne igrajo nobene vloge, razen da odpirajo novo temo, ko se prva izteče.

Pri nas pa so predsedniška soočanja v glavnem namenjena promociji medijev in novinarjev in zapolnitvi programskega časa. Neverjetno, da nismo videli niti enega pravega soočenja predsedniških kandidatov, ki bi si zaslužil to ime. Niti eno soočanje ni ponudilo odgovorov na vprašanja o zunanji politiki, o globalnih izzivih, ki čakajo državo v prihodnjih letih in desetletjih. Če kje, ima predsednik države pristojnosti na področju zunanje politike in varnosti oziroma vojske.

Ko smo na začetku omenjali Leteči cirkus Montyja Pythona, serijo, ki se je pogosto norčevala iz čudaškega britanskega življenja, posebej elit, nismo hoteli delati škode znani seriji, ki je imela pogosto politično sporočilo. Predsedniška soočenja pa so bila praktično brez vsakega političnega sporočila in na žalost tudi brez pravega humorja, da bi se gledalci vsaj zabavali ali nasmejali. Ampak je šlo zgolj za ponavljanje enih in istih tem, kot stara pokvarjena plošča. Brez presežkov, brez relevantnih tem, ena in ista vprašanja, arbitraža, pranje denarja, sprava …

Člani skupine Monty Python so bili za razliko od predsedniških soočanj vsaj zabavni. Bili so namreč visoko izobraženi. Terry Jones in Michael Palin na Univerzi Oxford, Eric Idle, John Cleese in Graham Chapman na Univerzi Cambridge ter ameriški član Terry Gilliam na Kolidžu Occidental. Njihov humor je pogosto intelektualen, s številnimi globokimi referencami na filozofske in literarne osebnosti. Ekipa je želela, da se njihovega humorja ne bi dalo kategorizirati, kar jim je uspelo, saj so zanj v angleškem jeziku dodali novo besedo »Pythonesque«.

Predsedniška soočanja so bila tako bolj podobna nastopom potujočega cirkuški teater »Soluna«, ki je pred nedavnim gostoval v Ljutomeru. Svoje zanimive predstave so imeli od četrtka do nedelje, ko nas je sicer večino “zaposloval” katastrofalen požar, ki je v Ljutomeru izbruhnil v v času gostovanja cirkusa. Še prej so bili v Banovcih, nato pa so v ponedeljek odpotovali v Ivanjkovce, kjer so imeli predstave v torek in sredo, ta konec tedna pa so že v Ormožu. Tam so imeli predstave od petka do nedelje.

Člani cirkusa že 29 let neprestano skozi vse letne čase, s cirkuškimi vozovi potujejo po svetu in ljudem predstavljajo svoj način življenja, svoje delo, s katerim se preživljajo ter svoje izjemne umetniške sposobnosti. Zanimiv je tudi prizor, ko se s številnimi vozovi in živalmi podajo po cestah v drug kraj, kar pri nas dandanes redko vidimo. Tako bi bilo pravzaprav za medije še najboljše, če člani predsedniške ekipe ostanejo skupaj tudi po predsedniških volitvah in polnijo programski čas, le da bi bili bolj zabavni in duhoviti, da bi imeli nekaj od tega še gledalci.

Morda bi bilo najbolje, da bi kandidati nastopali pod skupnim sloganom “Pridemo tudi na dom!”