Predsedniške volitve – Evangelij po Janezu Janši in Milanu Kučanu ali delitev duhov po slovensko

Ločevanje duhov se je skozi letošnje predsedniške volitve vrnilo v slovensko politiko skozi velika vrata. Najprej je za to poskrbel Janez Janša z ostrim napadom na Boruta Pahorja v osmih točkah, da bi predvsem stabiliziral svoje volilno telo, ki je v Pahorju videlo večjo “mesijo” kot v kandidatki SDS Romani Tomc. Raziskave javnega mnenja so namreč pokazale, da več članov SDS podpira Pahorja kot Tomčevo, kar je travmatiziralo največjo opozicijsko stranko.

In zakaj sem se ob tej priložnosti spomnil krilatice o ločitvi duhov, ki jo pripisujejo Antonu Mahniču, slovenskemu teologu, škofu, pesniku, pisatelju in kritiku slovenskega kulturnega in duhovnega življenja?

Mahnič naj bi proti koncu 19. stoletja sprožil – izumil ločitev duhov. S tem, ko je ostro zarisal meje med konservativnim in liberalnim, naj bi preprečil bolj množično drsenje Slovencev v levo. Poznejši volilni izidi Slovenske ljudske stranke kažejo, da mu je uspelo.

Potem, ko je Janša Pahorja “porinil” nazaj v naročje levice, se je oglasil nekdanji predsednik Milan Kučan in Pahorja “vrnil” nazaj Janši. Do sedaj je namreč veljalo, da če Janez Janša nekoga napade, ga potem zaščiti levica in ima praktično zagotovljeno podporo tradicionalne levice in zmago na volitvah. Tokrat je Milna Kučan in še pred intelektualci leve provenience preprečil scenarij, po katerem bi Pahorja v prvem krogu podprla levica, v drugem krogu pa izvolila desnica.

Zato je prav zanimivo prebirati analize nekaterih komentatorjev, sicer odkritih zagovornikov Boruta Pahorja, v kakšnih tantalovih ali kar Borutovih mukah so. Janševo kritiko Pahorja so enostavno spregledali in si je ne upajo komentirati, kot da je ni bilo oziroma kot da se ni zgodila in z vso silo napadajo kritiko Pahorja s strani nekdanjega predsednika Milana Kučana, ki je najprej v kratkem sporočilu za javnost zanikal, da se je pred štirimi leti vpletel v predsedniške volitve.

Bolj neposreden je bil Milan Kučan v zadnjem intervjuju v Mladini, kjer jasno in eksplicitno pove: “Borut Pahor je vsebinsko izpraznil in profaniral funkcijo predsednika republike. Nimava stikov.” S tem je spravil v zagato SD, ki podpira Pahorjevo kandidaturo in je tako rekoč na varni strani, saj ima zmagovitega konja, od katerega si obetajo tudi podporo, ne samo predsedniškemu kandidatu, ampak tudi strani. Zato namreč gre za parlamentarne volitve. Najbolj elegantno je namreč podpreti kandidata, ki ima največ možnosti za zmago.

In če se vrnemo k Borutu Pahorju in podpori z leve in desne in prehajanju volivcev iz enega v drug tabor oziroma iz leve na desno in nazaj. Kadar v politiki kaže na podobno prehajanje z ene na drugo stran, namesto fizičnega zidu postavijo miselnega. Reče se mu “ločitev duhov”. Na tej ločnici se potem bije Kulturkampf -kulturni boj. Katerega prva žrtev je kultura. Tista kultura, ki je kultura dialoga in tista kultura, ki s svojimi deli povezuje in plemeniti neko skupnost.

V poljudni obliki je nekdanji škof Mahnič svoje misli prelil v podlistke Dvanajst večerov (Slovenec 1884); v njih je razvijal svojo zamisel katoliške estetike. Kot vzgojitelj je menil, da lahko vpliva branje sodobnih nemških, pa tudi slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jih je predpisovala šolska oblast, kvarno na učečo se mladino. Če njegove misli o škodljivem vplivu sodobnih filozofskih tokov v takratni Avstro-Ogrski niso imele odmeva v širši javnosti – ki latinščine ni razumela – , pa so njegovi »večeri« v slovenščini zbudili na eni strani burno odobravanje, na drugi pa nepomirljivo odklanjanje.

Vrnimo se k Mahniču, ki se je v listu Rimski katolik se je lotil realizma, naturalizma, ateizma, panteizma in nihilizma, ki ga je prepoznal v delih Trdina, Jurčiča, Tavčarja in Levstika. Da bi svoji tezi dal težo, se je najprej lotil Prešerna – ko je odklanjal njegovo »grešno ljubezen«. »Če čutiš, kar opevaš, je ta ljubezen grešna – če pa tega ne čutiš, potem nisi pesnik.« Na podoben način je razčlenjeval tudi priljubljenega Gregorčiča, zlasti njegovo pesnitev »Človeka nikar!«, in mu v njej očital vpliv Schopenhauerjevega svetožalja ali svetobolja. Gregorčič se je branil, da Schopenhauerja niti ne pozna; pod njegov vpliv je pa verjetno res prišel prek Stritarja.To je izzvalo hudo razburjenje v liberalnem taboru, s katerim je do tedaj klerikalni tabor zvesto sodeloval. Posredno je to vplivalo na »kulturni boj« oz. »ločitev duhov«. Vplivalo je tudi na ustanovitev katoliške Slovenske ljudske stranke (1892).

Kot je v enem od svojih zapisov napisal Žiga Turk, eden od motiv za delitev duhov in koncentracijo politične diskusije na kulturnobojniških temah je, da le majhen del ljudi racionalno dojema politiko. Večina jo dojema čustveno, za razpihovanje čustev pa so kulturnobojniške teme učinkovit način mobilizacije. In kaj je boljšega, kot če se v predsedniško tekmo vključita Janez Janša in Milna Kučan. Polemika takoj postane irazcionalna in čustvena.

In za konec še o tantalovih mukah groznemu trpljenju podpornikov Boruta Pahorja. Tantal je bil po grški mitologiji kot sin kralja bogov Zevsa eden redkih smrtnikov, ki mu je bilo dano udeleževati se pojedin bogov na Olimpu. Bil je njihov ljubljenec in varovanec. Zaradi vsega tega si je začel Tantal domišljati, da je enak bogovom, saj je pil njihov nektar in jedel ambrozijo z njihove mize.Nekega dne je neki deček ukradel kipec iz templja boga Zevsa na Kreti in ga prinesel Tantalu.

Ta ga je skril pred bogovi in tajil, da ne ve, kje se nahaja. Mislil je namreč, da bogovi ne vedo za njegovo skrivnost. Bogovi so sicer vedeli, da Tantal skriva kipec a so upali, da bo Tantal, ko se bo naveličal kipca, le uvidel svojo zmoto in ga vrnil v tempelj. Tantalu pa je dejstvo, da mu ni nobeden od bogov dal vedeti, da je njegovo ravnanje napačno, le še potrdilo prepričanje, da jim je enak. Sklenil je, da bo še enkrat preizkusil njihovo vsevednost. Ubil je lastnega sina Pelopa in njegovo meso postregel bogovom, ko jih je naslednjič povabil k sebi v goste. Vsi bogovi razen zamišljene boginje Demetre, ki je pojedla košček mesa, so ogorčeni vstali od mize in zahtevali od Zevsa pravično kazen za grešnega kralja. Ta je ob spoznanju, da so bogovi kljub vsemu vsevedni začel prositi odpuščanja, kar pa ni pomagalo. Zevs je pahnil Tantala v Tartar, kjer ga je čakala huda kazen. Pelopa so obudili v življenje, manjkajoči kos mesa na lopatici, ki ga je pojedla Demetra, pa so mu nadomestili s koščkom slonovine. Tako so se vsi njegovi potomci rodili z belim znamenjem na tem delu telesa. Tantala je v Tartaru čakala grozna, večna kazen. Zevs ga je privezal na sredino reke in poskrbel, da je bil večno žejen. Kadarkoli pa se je sklonil do bistre vode, ki mu je segala do brade, da bi se odžejal, se je gladina umaknila.

Tako je bila voda vedno le en palec od Tantalovih ust, doseči pa je ni mogel. Še danes pravimo groznemu trpljenju »tantalove muke«.