Predvolilno darilo poslancev SD in Levice, Jana Škoberneta in Mihe Kordiša, Janezu Janši

Sirska državljanska vojna, ki se je začela spomladi leta 2011 v okviru protestov arabske pomladi, z vsedržavnimi protesti proti predsedniku Bašarju al Asadu, se počasi končuje. Vlada je proteste nasilno zatrla. Konflikt se je iz uglednih protestov postopoma spremenil v oboroženi upor. Zaradi vojne je veliko število civilistov zapustilo Sirijo in se najprej premaknilo v Turčijo, nato pa še v druge države Evropske Unije. Primer deportacije sirskega migranta Ahmada Shamieha z intervenco predsednika vlade Mira Cerarja, zaradi katere je slovenski premier dobil ustavno obtožbo, je v pičlih treh dneh Slovenijo spravil na noge oziroma v konflikt epskih razsežnosti. Gre za fenomen, kako lahko primer enega migranta vrže iz tira celotno slovensko politiko.

Politiki in stranke, ki se še niso dobro ohladili po predsedniških volitvah, so padli v vročo kampanjo za parlamentarne volitve. Uporabljena so najtežja orožja, ustavna obtožba predsednika vlade, potem napoved interpelacije proti notranji ministrici, pravosodnemu ministru in tu še ni konec. Poslanci, ki so Ahmada Shamieha pripeljali v parlament, se verjetno niso niti zavedali kakšno darilo so dali opoziciji in SDS-u, saj se je migrantska kriza na velika vrata vrnila v parlament, na družbena omrežja in med ljudi.

Miro Cerar se je znašel v situaciji, ko karkoli naredi, nič ni prav. Približno tako kot so včasih rekli na Štajerskem, če pozdraviš si bil tepen, ker te nihče ni nič vprašal, če pa ne pozdraviš, pa si zopet tepen, ker si nevljuden. V vsakem primeru je karkoli narediš narobe.

Ko vlada oziroma ko predsednik ni interveniral v primeru Karba, je bil izgon družine z malim otrokom na Hrvaško deležen kritike, da ravna nehumano in da bi lahko preprečil deportacijo. Ko pa je v primeru Sirca Ahmada Shamieha interveniral, je dobil ustavno obtožbo. Včerajšnja celodnevna seja vlade, je bila pravzaprav razprava ne samo o usodi migranta, ampak razprava o vladi in koaliciji, kjer je postalo jasno, da so Cerarju koalicijski partnerji SD & kombinacija z Združeno levico nastavili, kot bi se temu reklo v vojaškem žargonu, “pohodno mino”.

Najprej so begunca pripeljali v parlament, nato pa še na sejo vlade v prenesenem pomenu. In seveda opozicijska SDS je zadevo izkoristila do maksimuma. Če ne bi šlo za odločanje na vladi pod pritiskom ustavne obtožbe, bi seveda bilo odločanje bolj rutinsko. Tako pa je pravzaprav za Cerarja še najbolje, da je bilo, kot je bilo in sicer, da vlada ni našla soglasja za to, da bi odločila po 51. členu Zakona o tujcih.

Še kako prav imajo tisti, ki pravijo, da to ni bila samo razprava o sirskem beguncu, ampak o vladi in koaliciji, kjer je SD zabil Cerarju nož v hrbet. Erjavec je ostal modro nevtralen v tem sporu, s SD-jem naj bi se strinjal samo pravosodni minister Goran Klemenčič.

Če bi včeraj na vladi dosegli konsenz o tem, da Šami ostane v državi in dobi dovoljenje za začasno prebivanje v skladu z 51. členom zakona o tujcih, bi bila migrantska problematika rdeča nit kampanje pred parlamentarnimi volitvami. Omenjeni člen namreč določa izjeme, zlasti ko gre za osebe, ki so uspešne na znanstvenem, kulturnem in športnem področju, v konkretnem primeru pa teh elementov vlada ni zaznala, je po dolgi razpravi vlade povedal Erjavec. Možnost odločanja po tem členu je namreč v minulih dneh napovedal prav premier Miro Cerar.

Seveda je tudi res, da so Cerarja ministri na nek način pustili na cedilu, težko pa si je predstavljati, da bi recimo v vladi Janeza Janše, pa naj si gre za njegove ali koalicijske ministre, ministri predsedniku vlade obrnili hrbet.

Še enkrat, če ne bi bili v predvolilni kampanji za parlamentarne volitve, zadeva ne bi dobila takšnega spina, ki je razgalila prave načrte vseh akterjev v tej zgodbi, kjer je pravzaprav še najmanj šlo za usodo sirskega migranta, ampak je bolj razgalila antagonizme v politiki, seveda ne samo med pozicijo in opozicijo, ampak predvsem znotraj koalicije, kjer se v prenesenem pomenu gledajo prek puškinih cevi in poteka še bolj neusmiljen politični boj med opozicijo in koalicijo oziroma vlado.

Drug segment pa je seveda javno mnenje in dvojna narava slovenske duše, kar se je pokazalo na predsedniških volitvah, ki bi ji kot politična opcija še najbolj odgovarjali krščanski socialisti. Med tednom si levičar, v nedeljo pa greš k maši. Glede tujcev, so Slovenci nezaupljivi in konzervativni, če hočete ksenofobni, glede lastnine in enakosti pa čisti socialisti. Kako zadovoljitvi oziroma voditi vse odtenke sivine slovenske duše, pa je seveda drugo vprašanje.