Sprejem arbitraže pomeni padec Plenkovićeve vlade – Milan Balažic o tem, zakaj bi v primeru incidentov na mejo vpoklical mednarodne – evropske policijske sile

Nekdanji diplomat Milan Balažic, ki je skupaj s svojim gibanjem Nova Prihodnost poleti načrtoval ekskurzijo na morju, po mejah arbitražnega sporazuma, ponovno razburja. Ekskurzijo so zaradi varnostnih groženj kasneje preložili in jo ponovno načrtujejo v maju prihodnje leto. Balažic pa je včeraj v “Celici” na Metelkovi predstavil novo strategijo in taktiko za uveljavitev arbitražnega sporazuma.

Nekdanji diplomat, ki je bil v času Pahorjeve vlade generalni sekretar MZZ-ja, med drugim ugotavlja, da je “edina win-win opcija ta, da s pogajanji (ob dobrih uslugah in/ali posredovanju EU) rešimo vprašanje meje na takšen način, da ga bomo lahko v Sloveniji predstavili kot implementacijo arbitraže, na Hrvaškem pa kot uspeh bilateralnih pogajanj….

Od tod nujnost, da v pogajanjih o implementaciji razsodbe Arbitražnega tribunala sodeluje EU (ali v obliki Komisije ali so-podpisnice Arbitražnega sporazuma ali kot trojka), ki mora vzdrževati dinamiko pogovorov do uspešnega zaključka”.

Če hrvaške oblasti ne sodelujejo, vitalno mejo spet definiramo sami, meni Balažic. ki se med drugim v osmih predlogih ukrepov za uveljavitev arbitražnega sporazuma zavzema za to, da se v primeru incidentov prosi za posredovanje mednarodne policijske sile na zunanji schengenski meji med Slovenijo in Hrvaško.

“Če pride do fizičnega konflikta, problematiko nujno internacionaliziramo in naredimo iz tega mednarodni problem. Evropski Komisiji predlagamo, da na svojo zunanjo schengensko mejo v Slovenijo pošlje mednarodne/evropske policijske sile (nikakor ne vojaških) za vzpostavitev miru in definiranje meje v naravi, med drugim ugotavlja Balažic, ki je tudi avtor knjige “Diplomatska vojna za mejo med Slovenijo in Hrvaško “

Slovenija je, kot ugotavlja Balažic, soočena s sistematičnim nasprotovanjem hrvaške politike, ki v času po odločitvi Arbitražnega tribunala spominja na “hladni mir”: na masivno hrvaško politično, diplomatsko, lobistično, medijsko itd. akcijo, katere maksimalistični cilj je vzpostavitev takšne podpore prizadevanjem Hrvaške, kjer bi Slovenija tudi sama odstopila od odločitve Arbitražnega tribunala.

“Tako se je slovenska diplomacija znašla pred izzivom, da nevtralizira delovanje Hrvaške in sprevrne razmere v triptih popuščanje-pogajanje-sodelovanje, na podlagi enakopravnega partnerstva, kar pa ne bo mogoče brez uveljavitve pozicije moči. Optimalna drža slovenske vlade pri razreševanju spora s Hrvaško mora upoštevati oba elementa – moč in pogajanja, torej voditi politiko po pravilu “pogajaj se z močnega položaja”.

Ker ni mogoče realistično pričakovati, da bi se hrvaška (zunanja) politika hitro “evropeizirala”, je tako rekoč nujno, da Slovenija doseže s Hrvaško dogovor o implementaciji meje PRED vstopom Hrvaške v schengensko in evro-območje, ko se še lahko pogaja s pozicije relativne moči. V nasprotnem, se bo spor o meji spremenil v trajni konflikt, ki bo obremenjeval odnose med Slovenijo in Hrvaško ter potiskal Slovenijo v mednarodni skupnosti in EU v položaj, v katerem lahko le izgublja svoj mednarodni ugled. Hrvaška vlada je (glede mejnega vprašanja, pa tudi sicer) v času po odločitvi Arbitražnega tribunala nadaljevala svojo trdo politiko do Slovenije tudi zato, ker je menila, da ima zdaj prvič v rokah dobre karte: je polnopravna članica EU in NATO, poleg tega pa navezuje vse tesnejše stike z ZDA. Slovenska politika je doslej premalo upoštevala dejstvo, da bo njena pozicijska moč vse bolj plahnela in da je spor bolje reševati v času, dokler še ima nekaj prednosti, kakor pa da bi s čakanjem tvegala, dokler ne bo njen položaj izenačen ali celo slabši. Hrvaška si bo z vstopom v schengensko in evro-območje (ter še nekatere druge mednarodne organizacije: OECD) bistveno izboljšala svoj položaj, razširila možnosti vpliva in pridobila nova sredstva za dosego prednostnega položaja. S tem bi bilo hrvaški vladi omogočeno, da nadaljuje s svojo brezkompromisno politiko glede nespoštovanja odločitve Arbitražnega tribunala.

Vsa dejanja hrvaških oblasti v zadnjem času kažejo na to, da nameravajo vprašanje meje s Slovenijo prestavljati v prihodnost. Povzročanje incidentov, kot je bil poziv predsednika hrvaške vlade Plenkovića ribičem, da ribarijo po starem, njegov govor na Generalni skupščini OZN in njegovi sedanji nediplomatski pozivi, da naj premier Miro Cerar že enkrat pride v Zagreb, ker je sedaj on na vrsti za obisk, ne kažejo na dejanja nekoga, ki bi se nameraval dogovoriti ali vsaj pogajati o implementaciji. Dejanja in izjave hrvaških oblasti so namerna, iz sledečih razlogov:

1) Padec vlade. Kakršnokoli urejanje meje s Slovenijo je lahko za šibko in nestabilno Plenkovićevo vlado usodno. Če bi se le dalo, tega problema v bližnji prihodnosti Plenković raje sploh ne bi reševal, ker ni v dobri politični poziciji, da bi ga lahko.

2) Prestiž. Hrvaška si je zadala za misijo, da bo postala regionalna sila na Zahodnem Balkanu. Za zgled so si vzeli Izrael, ki s superiorno vojsko dominira vsem sosedom. Da dokaže ta svoj želeni status, pa mora vsaj simbolno nadvladati svoje sosede. Njihov končni cilj je prevlada nad Srbijo, a ta je za enkrat še premočen zalogaj. Za primarno tarčo tako ostane edino Slovenija – če ne bodo uspeli nadvladati Slovenije, koga potem sploh bodo?

3) Precedens. Način kako se bo uredila meja s Slovenijo, bo služil za zgled, kako se bo urejala meja z drugimi državami, s katerimi ima Hrvaška še neurejene meje, predvsem s Srbijo. Zato jim je v interesu, da iz tega spopada za mejo izpadejo čim močnejši in da pri tem dobijo čim večji izplen.

“Slovenija je potencialni poraženec arbitraže s Hrvaško, zato v pogajanjih o implementaciji ne more in ne sme več popuščati. Gre za razmere, v katerih je zaradi slabo zastavljenega Arbitražnega sporazuma, za kar je odgovoren takratni predsednik vlade Borut Pahor osebno in zaradi prisluškovalne afere, za katero je odgovoren zunanji minister Karel Erjavec, izkupiček arbitraže neoptimalen. Ne glede na vse poskuse drugačne interpretacije velja poudariti, da je republika Slovenija z razsodbo Arbitražnega tribunala izgubila neposreden teritorialni stik z odprtim morjem, 20% Piranskega zaliva, ki smo ga v preteklosti v celoti nadzirali, in kar 80% naših kopenskih zahtev. Obstaja realna nevarnost, da pa bo Slovenija sedaj, če Vlada Republike Slovenije ne bo hkrati odločna in previdna, poleg novih ozemeljskih izgub ponižana še pred celotno mednarodno skupnostjo, kajti prav to poskuša Hrvaška storiti. Če hočemo ali ne, je arbitraža permanentno določila smernice določitve meje s Hrvaško, kjer bistvenih odstopanj od tega, kar smo dobili sedaj, tudi v morebitnih novih pogajanjih ne bo mogoče doseči. Kot je videti, pa Sloveniji niti tega, kar ji je prisodil Arbitražni tribunal, Hrvaška ne namerava prepustiti. Slednje predstavlja močan indic dejanske stopnje dobrososedskih odnosov. Nahajamo se na točki, ko je čas za prijaznosti minil, potreben je trši pristop, kajti hrvaške oblasti prijaznost zgolj zamenjujejo za šibkost in to v njih sproži refleks, da bi lahko dobili še več”.

Zato predlagamo, da se vsa bodoča ravnanja slovenske vlade držijo naslednjih načel:

1) konec pahorjevstva v politiki do Hrvaške: prijazno smo naredili vse, kar je v naši moči, da tisti, ki bi se hotel dogovoriti, bi to tudi storil; mehki prijemi se stopnjujejo v trše.

2) znižanje ravni bilateralnih odnosov: postopno zniževanje intenzitete bilateralnih odnosov in stopnjevanje multilateralnih (pritiskov).

3) pogojevanje podpore Hrvaški: dosledno pogojevanje podpore Hrvaške v mednarodnih odnosih in institucijah z napredkom pogajanj o implementaciji razsodbe in njeno uveljavitvijo na terenu.

4) vlaganje tožb: postopno vlaganje tožb na mednarodnih sodiščih.

Zato je edina win-win opcija ta, da s pogajanji (ob dobrih uslugah in/ali posredovanju EU) rešimo vprašanje meje na takšen način, da ga bomo lahko v Sloveniji predstavili kot implementacijo arbitraže, na Hrvaškem pa kot uspeh bilateralnih pogajanj. Vendar bilateralni pogovori ne morejo trajati v nedogled. Če bi vztrajali zgolj na dvostranskih pogovorih, bodo hrvaške oblasti postopoma uspele normalizirati temo mejnega vprašanja in jo bodo lahko prestavljale v nedogled, kar bo videno kot slovenski poraz. Hrvaški se ne mudi, Slovenija pa nima tako obsežnega časovnega manevrskega prostora. Od tod nujnost, da v pogajanjih o implementaciji razsodbe Arbitražnega tribunala sodeluje EU (ali v obliki Komisije ali so-podpisnice Arbitražnega sporazuma ali kot trojka), ki mora vzdrževati dinamiko pogovorov do uspešnega zaključka.

Kot rečeno, je potrebno hrvaško stran dobiti za omizje, ob katerem bi stekla pogajanja in dogovori glede implementacije razsodbe Arbitražnega tribunala. Temu v prid mora slovenska vlada takoj po 29. 12. 2017 začeti izvajati strategijo mehkega in tihega stopnjevanja (mednarodnega) pritiska na hrvaško vlado:

PRVI UKREP: Slovenska diplomacija mora v državah-članicah EU, ZDA in Rusiji vzpostaviti, obuditi in utrditi zavezništva in podporo spoštovanju odločitev mednarodnega prava. S podobno mislečimi državami mora Slovenija izvajati politiko ne-podpore ključnih hrvaških zunanjepolitičnih ciljev, se pravi, denimo vstopu v schengensko in evro-območje, vstopu v OECD ipd. Slovenska vlada prav tako takoj napove in v nadaljevanju izvede vlaganje tožb proti Hrvaški pred evropskim sodiščem, sodiščem za mednarodno pravo v Haagu, sodiščem za pravo morja v Hamburgu, ustrezno pa Hrvaško prijavi tudi OZN.

DRUGI UKREP: V naslednjem koraku Slovenija skliče mednarodno konferenco vseh tistih držav, ki imajo odprte mejne probleme s Hrvaško – ob udeležbi predstavnikov EU.

TRETJI UKREP: Slovenska vlada lahko zniža raven posameznih mejnih prehodov. Prav tako lahko uvede strogo izvajanje schengenskih mejnih postopkov (slednje se lahko poveže tudi z incidenti kršenja slovenske meje v Piranskem zalivu). Slovenska policija po 29. 12. 2017 tudi v Piranskem zalivu strogo izvaja mejni nadzor (nujna okrepitev slovenske policijske flote, lahko tudi začasni najem plovil) in po zakonu kaznuje kršilce. Ker so kršilci že desetletja znani, maloštevilni in eni in isti, se le-tem zavrne vstop v Slovenijo, kadar bi čez slovensko ozemlje potovali v Trst ipd.
ČETRTI UKREP: Zato, da bi bilo področje stika (junction) slovenskih ozemeljskih voda z odprtim morjem dobro nadzorovano in pregledno upravljano, hrvaški strani (po vzoru na kopensko mejo) predlagamo skupno odgovornost obeh policij. Slovenske in hrvaške policijske patrulje skupaj in po dogovoru nadzorujejo področje stika.

PETI UKREP: Reševanje problemov slovenskih prebivalcev ob meji. To je točka, kjer velja nenehno poudarjati, da so pogajanja nujna za dobrobit slovenskih in hrvaških državljanov in predvsem na tem področju moramo arbitražo razsodbo adaptirati. Jasno velja razglasiti, da je prišel čas, da se na podlagi razsodbe Arbitražnega tribunala v naravi uredi meja s Hrvaško, kajti 26 let nedorečenosti in konfliktov je bilo dovolj in prav tako je bilo dovolj trpljenja državljanov na obeh straneh. Jasno se tudi pove, da dokler ne bomo v skladu z razsodbo rešili mejnega vprašanja s Hrvaško, ne bomo mogli urediti tudi nobenega drugega vprašanja.

ŠESTI UKREP: Hrvaški strani lahko ponudimo, da bodo lahko tisti školjkarji in ribiči, ki so do sedaj lovili in gojili do sredine Piranskega zaliva, to lahko mirno opravljali še naprej in prav tako bodo to lahko opravljali vsi njihovi neposredni potomci. Na ta način zaščitimo njihovo “tradicijo“ in “dediščino“, obenem pa zahtevamo zaščito naše tradicije in dediščine naših ribičev (ribolov do Vrsarja, SOPS) in prebivalcev ob meji.

SEDMI UKREP: Pri kopenski meji naj bo arbitražna razsodba sicer glavno vodilo implementacije, vendar se lahko konkretna meja zaradi zaščite slovenskih državljanov ali pa zaradi neživljenjskosti meje prilagodi do maksimalno 300 metrov stran od arbitražno določene mejne črte. Nato se pogovorimo z vsemi slovenskimi državljani, ki jih je arbitraža prizadela, in ugotovimo, kaj bi želeli, da Slovenija poskuša doseči z njihovimi parcelami in pripadajočo infrastrukturo. Zatem velja presoditi, katere njihove parcele lahko enostavno in s smiselnimi popravki meje postanejo del Slovenije (prednost imajo zgradbe, nato infrastruktura, nato ostalo zemljišče). Ko imamo zbrane te informacije, vemo od česa ne bomo odstopali v postopku implementacije meje, kje pa lahko hrvaški strani ponudimo kompenzacijo. Zemlja kot taka ni nujno prioriteta, od zaščite slovenskih državljanov, ki jih je razsodba pustila na drugi strani meje in njihovih interesov pa ne odstopamo.

OSMI UKREP: Pri implementaciji meje naj gre slovenska vlada najprej v postopek poskusa bilateralnih pogajanj. To ne pomeni obiskovanja Zagreba brez ustreznih zagotovil za pogovore o implementaciji. Morda bi veljalo sestanek obeh predsednikov vlad organizirati na področju implementacije meje, ker je to edina tema, ki jo imamo s Hrvaško, dokler je ne razrešimo, poleg tega pa že sama lokacija jasno simbolizira temo pogovora. Same implementacije se velja brez siceršnjega dogovora s Hrvaško lotiti sektorsko. Zato slovenska stran razglasi, da se bo v tem in tem sektorju meje tega dne pravično implementirala na podlagi razsodbe Arbitražnega tribunala. Vabljena je hrvaška stran: vlada in pripadniki lokalnih oblasti ter zainteresirane javnosti. Če predstavnikov hrvaških oblasti ni, mejo v naravi določimo sami enostransko na način, da zaščitimo vitalno infrastrukturo slovenskih državljanov in vzpostavimo novo stanje oziroma nova dejstva na terenu (prestavimo zapornice, signalizacijo, druge ovire, itd.). Če hrvaške oblasti so, mejo definiramo bolj celovito in smotrno preko medsebojnega popuščanja in prilagajanja v širšem obsegu. Če hrvaške oblasti ne sodelujejo, vitalno mejo spet definiramo sami. Če pride do fizičnega konflikta, problematiko nujno internacionaliziramo in naredimo iz tega mednarodni problem. Evropski Komisiji predlagamo, da na svojo zunanjo schengensko mejo v Sloveniji pošlje mednarodne/evropske policijske sile (nikakor ne vojaških) za vzpostavitev miru in definiranje meje v naravi. Vsi ti ukrepi in postopki se po potrebi zvišujejo, stopnjujejo ali opuščajo – odvisno od pripravljenosti hrvaške vlade, da se pogovarja o implementaciji razsodbe Arbitražnega tribunala in od doseženega napredka. V vsakem primeru mora biti hrvaška vlada povsem prepričana, da bodo zanjo stroški nesodelovanja pri implementaciji veliko višji od vodenja dobrososedske politike in dogovora med drugim ugotavlja Balažič.

Celotni njegov prispevek si lahko pogledate na spodnjem linku: