Škandalozna razlaga sodbe Haaškega tribunala s strani hrvaške predsednice Kolinde Grabar Kitarovič: Haaško sodišče spoštuje le, če se le to ne obregne ob Hrvate!

Hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović ima za seboj že lepo število spodrsljajev. Kritiki, tako na Hrvaškem kot tudi na Balkanu, ji očitajo spogledovanje z ustaštvom, odobravanje ustaškega pozdrava in javno prepevanje tovrstnih pesmi, javno glorificiranje pevca Marka Perkovića Tompsona, deljenje srbskih čokoladic hrvaškim otrokom v Dubrovniku, neupravičeno potovanje v ZDA, kjer ni imela niti enega uradnega pogovora z ameriško stranjo, nenaklonjenost mednarodnemu pravu, nespoštovanje bilateralnih dogovorov, deklaracij, mednarodnih sodb, ipd. Včeraj je temu nizu dodala še eno, po mnenju analitikov iz regije Zahodnega Balkana, “sramotno” potezo – selektivno tolmačenje sodb Haaškega sodišča.

Zdi se, da pri predsednici Kolindi prevladuje kriterij, ali ji je sodba všeč ali ne, predvsem pa dejstvo, ali so med obsojenimi tudi Hrvati. Zadnji tovrsten primer je njena obsodba odločitve Haaškega tribunala o zločinih “hrvaške šesterice” nad muslimanskim prebivalstvom v BiH med vojno v devetdesetih.

Hrvaška predsednica je takoj prekinila obisk v Islandiji in se nujno vrnila v Zagreb, kjer je v svojem prvem odzivu negirala zločine hrvaške vojske v BIH in vso krivdo stresla kot ponavadi na Srbijo.

“Hrvaško in BiH je napadla Miloševićeva Srbija in JLA, ki se je postavila v odprt boj za uresničitev projekta “velike Srbije”. Hrvaška ni nikogar napadla, je dejala Kitarovićeva v svojem govoru. (op.: HVO pod vodstvom Zagreba se je v BIH do Bošnjakov vedla prijateljsko, krvavih obračunov z Bošnjaki sploh ni bilo, most med vzhodnim in zahodnim Mostarjem pa se je verjetno zrušil kar sam)

Škandalozno izjavo je dopolnila s trditvijo, da Haaško sodišče ni doseglo svoje vloge, saj se je, kot je dejala, postavilo kot politični arbiter, ne pa kot pravosodno telo, čeprav je pred tem sodbe tega istega sodišča glasno pozdravljala.

Z drugimi besedami, ko gre za sodbe nehrvaškim obsojencem ali pa za oprostilne sodbe hrvaškim generalom, je Kitarovićeva med prvimi, ki pozdravljajo takšne odločitve Haaškega sodišča.

Tako ji je bila na primer všeč oprostilna sodba hrvaških generalov Anteja Gotovine in Mladena Markača. Gotovina je bil v prvostopenjskem postopku pred Haaškim sodiščem 15. aprila 2011 obsojen na 24 let zapora, Markač pa na 18 let, medtem ko je bil preostali član hrvaške “trojke”, general Ivan Čermak, oproščen krivde. Ta odločitev je naletela na ostre kritike hrvaške predsednice. A ne za dolgo.

Kolinda Grabar Kitarović in Ante Gotovina

Potem ko so v drugostopenjskem postopku Gotovino in Markača oprostili, je predsednica Kolinda hitreje in bolje sprejela odločitev, da oba “zloglasna” generala imenuje v “Svet za domovinsko varnost”, čeprav gre za osebi, ki sta bili odgovorni za pregon srbskega življa iz Kninske krajine leta 1995 in akcijo etničnega čiščenja med “Nevihot”.

Kitarovićeva je prejšnji teden glasno pozdravila tudi sodbo vojnemu zločincu Mladiću z oznako, da je Mladić “simbol vojne in genocidnosti” in da ji je žal, da ni odgovarjal tudi za zločine v Škabrnji in drugih delih na Hrvaškem.

Ko pa je Haaško sodišče obsodilo hrvaške državljane za zločine nad muslimanskim prebivalstvom, je Kitarovićeva spremenila ploščo.

Še pred izrekom sodbe “hrvaški šesterici”, je Kitarovićeva izjavila, da bo “ta pravosodna institucija izgubila vso kredibilnost, če bo potrdila prvostopenjsko sodbo za skupni zločinski načrt v postopku proti Jadranku Prliću in drugim”.

Sodišče, ki ga Kitarovićeva občasno negira in občasno navdušeno podpira, je v končni sodbi šesterici bivših liderjev tako imenovane Herceg-Bosne potrdilo, da je obstajal skupni zločinski načrt, na čelu katerega je bil Franjo Tuđman, ki je imel za cilj dominacijo Hrvatov v teh delih BiH preko etničnega čiščenja muslimanske populacije. Obsojeni so bili na skupnih 111 let zapora.

Sramotni odzivi hrvaškega političnega vrha

Kitarovićeva ni edina, ki je neprimerno reagirala glede sodbe Haaškega sodišča, saj bi morala Hrvaška že zdavnaj ugotoviti, da je potrebno sodbe mednarodnih sodišč spoštovati. V nasprotnem država daje vtis, da je nezrela in konfuzna ter da zanjo ne veljajo mednarodne norme. V tem primeru bi moralo biti jasno, da je storjeni zločin zločin ne glede na to, katere narodnosti je storilec.

Hrvaški premier Andrej Plenković je na seji vlade izrazil sožalje družini vojnega zločinca Slobodana Praljka, ki je storil samomor po Shakespeare-jevem scenariju tako, da je spil strup v sodni dvorani in si vzel življenje zaradi moralnih razlogov.

“V imenu Vlade in osebno želim izraziti najgloblje sožalje družini generala Slobodana Praljka. Njegovo dejanje največ govori o globoki, moralni krivici do šesterice Hrvatov iz Bosne in Hercegovine in hrvaškega naroda,” je sporočil Plenković. Pred tem je najavil, da bo Hrvaška preučila vse razpoložljive pravne mehanizme, da bi izpodbijala sodbo Haaškega sodišča.

Oglasil se je tudi hrvaški minister za državno lastnino Goran Marić, ki je dejal, da življenje Slobodna Praljka ni bilo le niz dnevov in let, temveč “neponovljiva misija, ki je dvignila visoko njegovo človeško zvezdo”.

Na koncu naj ponovimo, da je Haaški tribunal sprejel sodbo šesterici za storjene vojne zločine na področju BIH. Vsak vojni zločinec ima ime in priimek. Haaški tribunal ni sodil hrvaškemu narodu, kot želi premier Plenković prikazati hrvaški javnosti s trditvijo, da se je s sodbo Haaškega tribunala zgodila moralna krivica hrvaškemu narodu. Tudi na Nürnberškem sodišču za zločine, storjene v Drugi svetovni vojni, so sodili nemškim vojnim zločincem, ne pa nemškemu narodu. Hrvaška politika se bo morala slej kot prej sprijazniti z dejstvi in razčistiti tudi glede grehov iz svoje novejše zgodovine. Ne smemo pozabiti tisočih nedolžnih žrtev, ki so umrle samo zato, ker se je nekdo tako odločil. To, kar trenutno počne uradni Zagreb, je nevarno početje, kot je tudi neodgovorno in nespametno početje – sporočati mednarodni skupnosti, da uradna hrvaška politika ne spoštuje sodb mednarodnega sodišča.