(Ne)načelna koalicija – vojna za Palestino
Avtorstvo za tako imenovano zloženko nenačelna koalicija vsekakor ima Vasil Tuporkovski, nekdanji član jugoslovanskega predsedstva, ki je za nekatere davnega leta 1988 na na tako imenovani 17. seji Centralnega komiteja ZKJ, skoval izraz nenačelna koalicija, ko so na tajnem glasovanju odločali o podpori članom predsedstva in ko srbski član predsedstva Dušan Čkrebić ni dobil podpore. Vsi ostali člani predsedstva nacionalnih republik so dobili podpor. Tuporkovski je to kritiziral in skoval izraz nenačelna koalicija, vendar dovolj o zgodovini, saj bi potreboval več časa, da bi lahko opisali tedanje razmere pred razpadom Jugoslavije.
Včerajšnje dogajanje na Odboru za zunanjo politiko (OZP) ni tako usodno, je pa presenetljivo v več pogledih. Najprej glede postopkovnega predloga predsednika odbora Jožefa Horvata, da ni pravne podlage za odločanje o priznanju Palestine, ker da brez jasnega stališča vlade ni ustrezne zakonske podlage za odločanje. Potem pa samo glasovanje, ki je verjetno pokopalo možnost, da bi se državni zbor še v tej sestavi opredelil do tega vprašanja. Jožef Horvat je namreč dobil večino pri glasovanju o postopkovnem sklepu, da odločanje odbora brez sklepa vlade, s katerim bi ta predlagala priznanje Palestine, ni mogoče, kjer se je oblikovala nenavadna koalicija.
Oblikovala se je koalicija za Palestino oziroma proti priznanju Palestine. V slednjo vsekakor lahko uvrstimo NSI-i. SDS ter predvsem večino poslancev vladajoče stranke SMC, kjer so štirje poslanci glasovali za predlog, dva pa proti. To je presenetilo tako poslance Levice, SD-ja, in predvsem Desusa, ki so bili šokirani nad razpletom dogodkov. Za poznavalce seveda tak razplet ni bil presenetljiv, vsaj za tiste ne, ki so poznali polemike znotraj SMC.ja glede tega vprašanja. Še dan pred tem naj bi potekala ostra razprava znotraj vladajoče SMC-ja, kjer pa je očitno zmagala struja nasprotnikov priznanja. To seveda ni presenetljivo, vsaj za tiste, ki so pred meseci na neuradnem srečanju poslušali predsednika vlade Mira Cerarja, ki je pred odločanjem na vladi zahteval od ministrov, da pripravijo poročila o pozitivnih in negativnih posledicah priznanja Palestine.
Predsednik vlade je novinarjem februarja letos dejal nekako takole.”Glede Palestine je pa takole. Jaz osebno verjamem, da je pravično in prav, verjetno mislim, da priznamo Palestino kot državo. In to priznanje podpiram predvsem zato, ker verjamem, da bi moralo imeti neke pozitivne učinke. Da bom pa vedel, kakšne pozitivne učinke bo imelo in da bom vedel kakšne negativne lahko sproži, sem pa naročil ministrotom, s sklepom vlade smo to sprejeli, (in tega gospod Erjavec očitno še ni povedal), da morajo vsa ministrstva poročati o plusih in minusih tega priznanja. In veste, če berem danes v Delu, ali ste za priznanje Palestine? Da. Če bi ljudem napisali, ali ste za priznanje Palestine, pod pogojem, da bi to Slovenijo stalo toliko in toliko, bi pa bil odgovor lahko bolj realen. Jaz pa ne vem, koliko nas bo to stalo. Ampak, zavedati se moramo nečesa, Izrael, ZDA bodo odreagirale. In nismo Švedska, ker se pač za eno leto prekinjajo diplomatski odnosi, malo takole. Mi smo mala država, ki plačuje zelo malo za vojsko, za Nato, ki ima arbitražni spor s sosedo, kjer potrebujemo Američane kot zaveznike in kjer nikoli ne vemo, koliko lahko finančni lobiji odreagirajo in nam naredijo kakšno presenečenje.
Na začetku mandata, ko se je to vprašanje (priznanje Palestine) postavilo je Mramor skoraj zbolel, ker takrat države ne bi mogli finančno konsolidirati, če bi poskušali kaj takega naredit, ker bi nam določene večje sile to preprečevale. V dani situaciji je tukaj drugo, ampak kljub temu moramo neko realano sliko dobiti. In zunanji minister, ki ta hip razmišlja o nečem drugem…”
“Kar se je zgodilo, ni v skladu z ustavo, ni v skladu z delitvijo oblasti. Vlada mora dati DZ-ju, ki ima polna pooblastila, možnost, da se opredeli,” je po seji OZP-ja dejal Erjavec, ki je sinoči izrazil pričakovanje, da se bo vlada danes vendarle obravnavala to vprašanje. “Na vsak način moramo v vladi razčistiti to vprašanje. Ali predlaganje zakonov in drugih aktov v DZ-ju pomeni, da prekoračujemo svoje tekoče posle. Če jih ne, potem bi bilo prav, da vlada predlaga DZ-ju priznanje Palestine in s tem omogoči, da ne bo prišlo do omejevanja izvajanja pristojnosti DZ-ja”.
Če pustimo ob strani proceduralna vprašanja in nelagodje v slovenski politiki ob vprašanju Palestine, predvsem zaradi posledic na finančnem trgu pri zadolževanju države, kjer bi finančna industrija, ki jo v glavnem na svetovnem nivoju obvladuje židovski lobi, so zanimive politične implikacije celotnega dogajanja. Ali bo tako imenovana (ne)načelna koalicija ostala tudi po parlamentarnih volitvah? Nobeno presenečenje ni, da so se na eni strani znašli SDS, NSI in SMC, medtem ko so se na drugi strani našli SD, DESUS in Levica.
Poslanska skupina Levice je na predsednika državnega zbora Milan Brgleza, ki velja za jastreba, kar se tiče vprašanja človekovih pravic znotraj SMC-ja, naslovila poziv za ponoven sklic seje parlamentarnega Odbora za zunanjo politiko, na kateri bi obravnavali predlog za priznanje Palestine kot samostojne in neodvisne države. Vendarle se zdi, da bo državni zbor v petek, ko naj bi na izredni seji odločal o tem vprašanju, lahko samo ugotovil, da nima stališča matičnega odbora in da lahko zgolj suhoparno in formalno pokoplje opcijo, da bi Palestino priznali v tem ali pa na začetku mandata prihodnje nove vlade.
