Karel Erjavec v aferi s prisluškovanjem med arbitražo prepričan v sabotažo Sekolca in Drenikove!

“Mislim, da je šlo za sabotažo. Ne predstavljam si, da arbiter ne ve, da ne sme komunicirati z agentko,” je slabe tri leta po prisluškovalni aferi za eno od komercialnih televizij dejal minister za zunanje zadeve Karl Erjavec. Pri tem pa ne predstavi motiva, niti dokazov za ravnanje slovenskega arbitra Sekolca in agentke Drenikove. Popolnoma pa izključi neposredno delovanje sosednje države in njenih obveščevalnih in njim prijateljskih služb (s katerimi imajo podpisane sporazume o sodelovanju), kot tudi notranjepolitični faktor, kjer skoraj polovica državljanov na referendumu ni bila najbolj navdušena nad arbitražnim sporazumom. Prav tako ni govora o “nagradi”, ki bi jo utegnili prejeti morebitni “angažirani pomagač”, kljub dejstvu, da je Karel Erjavec nepretrgano na oblasti in ima na razpolago popolno asistenco slovenskih obveščevalnih služb, še posebej, kar zadeva delovanje raznih tujih in domačih služb ter posameznikov na zunanjepolitičnem področju. Minister Erjavec je pravzaprav v predvolilnem času postal prepričan, da gre za sabotažo slovenskega arbitra Sekolca in agentke Drenikove.

Do afere s prisluškovanjem med arbitrom Jernejem Sekolcem in agentko Simono Drenik o naporih in delovanju slovenske strani v arbitraži je prišlo poleti leta 2015. To pa je bil tudi glavni razlog, ki ga je Hrvaška navedla pri izstopu iz sporazuma, saj je slednje pričakovala kot Sahara kapljo dežja. Na slovenski strani epiloga o tem še vedno ni.

Zanimivo je tudi, da je Karla Erjavca o aferi informiral sam predsednik države, saj sam o tem ni nič vedel. Erjavec je povedal: “Mislil sem, da je to nemogoče. Ko me je predsednik države poklical in mi povedal, da imajo Hrvati prisluhe, sem rekel, da so to kisle kumarice. Vendar se je to očitno zgodilo.” Erjavca tudi zelo čudi, da še danes pravzaprav ni ugotovil, kaj se je zgodilo: “Od policije in obveščevalnih služb sem pričakoval, da bodo to ugotovile. Nenavadno se mi zdi, da je arbiter klical našo agentko.”

Spomnimo, da sta afero prva objavila skoraj istočasno Večernji list, ki je v lasti avstrijske Styrie in povezan z vladajočo HDZ ter srbski Kurir. Ministru Erjavcu pa vsakodnevno dostavijo pregled najnovejšega domačega in tujega tiska, da ne omenjamo informacij, ki jih prejema s strani Sove.

Minister Erjavec se čudi, “da se je pogovor sploh zgodil” glede na to, da so se akterji v aferi udeležili izobraževanj Sove, kjer so jim predstavljali varne načine komunikacije. Takšnega usposabljanja naj bi se udeležil tudi sam minister Erjavec. Drenikova pa naj bi dobila zagotovilo, da lahko tudi od doma na takšen način varno komunicira. Čeprav se namiguje, da je takšno navodilo dobila od Erjavca, je Erjavec slednje zanikal: “Ne. To ni res. Absolutno je prepovedano, da bi imel kdorkoli stike s člani arbitražnega sodišča. To ve vsak pravnik, zato se čudim Drenikovi, da je sploh dopustila, da se je zgodil pogovor z arbitrom Sekolcem,” je dejal zunanji minister.
Ne glede na to, da je tovrstna komunikacija med arbitrom in agentko nedovoljena, pa je treba imeti v vidu, da agentka komunicira tudi z drugimi osebami na slovenski strani, ki so se ukvarjale z arbitražo, zato čudi, da ji minister Erjavec ni zagotovil naprave, preko katere bi imela omogočeno varno komunikacijo s komerkoli.

Minister Erjavec gre še dlje in trdi, da se malomarnost pri delu ni zgodila na ministrstvu za zunanje zadeve. Dejal je: “Ne moremo biti odgovorni za to, kaj se je dogajalo v neki kuhinji, ko je poklical arbiter,” je odvrnil Erjavec. S to trditvijo, da ne bi smelo priti do komunikacije med arbitrom in agentko, se verjetno vsi strinjamo. Ne moremo pa se strinjati, da je agentka v službi le 8 ur in da do službenih komunikacij prihaja le v teh osmih urah. Vsi vemo, da je diplomat s takšno zadolžitvijo v službi 24 ur na dan. Namesto, da bi minister zagotovil, po naših virih, svoji vdani, požrtvovalni in izjemno sposobni agentki zaščiteno komunikacijo 24 ur na dan, se minister sedaj v predvolilnem času sprašuje, zakaj je arbiter sploh klical slovensko agentko, kar je na nek način smešno, saj je hrvaška stran istočasno nudila bivanje, komunikacijo in gostoljubje svojemu arbitru pri hrvaškem veleposlaniku na Dunaju, kjer je prihajalo po vsej verjetnosti le do “pogovorov o vremenu”, če smo malce cinični. Seveda, ta opomba ne opravičuje dejana na slovenski strani. naravnost v oči pa bode dejstvo, da ni minister poskrbel, da bi imela njegova agentka oziroma vsa slovenska delegacija v vseh pogledih zagotovljeno varno (kriptirano) telefonsko komunikacijo preko ustrezne naprave, saj se je dalo predvideti, da obstaja možnost, da bo Hrvaška (ali pa nekdo zainteresiran v Sloveniji) na vsak način poskušal/a storiti vse, da pride do razloga, zaradi katerega bi lahko Hrvaška izstopila iz arbitražnega sporazuma.

“Hrvati so bili veš čas mnenja, da je arbitražni sporazum za njih škodljiv, vendar so ga morali podpisati, če so želeli postati članica EU,” je dejal minister Erjavec. pri tem pa pozablja, da je tudi na slovenski strani skoraj polovica državljanov, ki ni zadovoljna z izidom referenduma o arbitražnem sporazumu, ki je uspel zahvaljujoč takratnim velikim naporom vlade Boruta Pahorja, ki je imela veliko premoč v prepričevanju državljanov, da je sporazum dober za Slovenijo. Ustavno sodišče pa o tem ni reklo ničesar, saj ni bila glede tega vložena pritožba.

Karlu Erjavcu se “zadeva zdi zelo bizarna”. Pri aferi ga najbolj zanima, zakaj je arbiter sploh klical slovensko agentko: “Mislim, da je šlo za sabotažo. Ne predstavljam si, da arbiter ne ve, da ne sme komunicirati z agentko. Prav tako si ne predstavljam, da Drenikova, ki je doktorica pravnih znanosti, ni vedela, da ne sme komunicirati z arbitrom. Zadeva je zelo bizarna,” se je čudil Erjavec.
Še bolj bizarna pa se zdi izjava Karla Erjavca, da če bi ministrstvo omogočilo varno komunikacijo, bi bilo v prekršku.
Ministrstvo je pred afero zavrnilo predlog Sove za nakup prenosnikov, ki bi omogočali kriptirane pogovore. Strošek bi znašal okrog 16 tisoč evrov. to pa je zanemarljiv strošek, če ga primerjamo z vsemi stroški arbitraže, ki so znašali 7 milijonov evrov. Državna sekretarka je na zaslišanju en dan po prisluškovalni aferi dejala, da lahko na vprašanje o zavrnitvi predloga Sove odgovori le Erjavec.

Minister za zunanje zadeve Karl Erjavec pa je na to postregel prav z neverjetno trditvijo: “Če bi mi na ministrstvu omogočili varno komunikacijo in bi se arbiter in agentka pogovarjala, bi to pomenilo, da je ministrstvo odgovorno, ker je omogočilo prepovedano komunikacijo”.

Prav smešno je, da Karl Erjavec trdi, da če bi ministrstvo omogočilo kriptirano komunikacijo, bi prišlo do očitka, da je ministrstvo omogočilo prepovedano komunikacijo med Sekolcem in Drenikovo, saj, če bi jo slednja dva, kljub prepovedanemu pogovoru, uporabljala, do takega očitka nikoli ne bi moglo priti, ker ju tajne službe ne bi mogle posneti. Še vedno pa je najbolj verjetno, da v zadevo niso bile vmešan obveščevalne službe, ampak je pogovor posnet v prostoru preko “speakerphona”, vprašanje pa je kako so posnetki narejeni (najverjetneje pri nas) prišli do Hrvaške oziroma do hrvaških tajnih služb in kdo jih je predal Hrvatom, predvsem pa zakaj. V tem smislu ima Erjavec prav da, gre za zaroto in sabotažo, ki pa ni nastala v tujini, temveč na domačem pragu. Gre za izdajo vitalnih slovenskih nacionalnih interesov.

Na koncu lahko zaključimo z ugotovitvijo, da gre pri aferi prisluškovanja o arbitraži, za primarno neodgovornost oziroma malomarnost pri delu tako arbitra in agentke kot tudi objektivne odgovornosti ministra Karla Erjavca, ki je v 21. stoletju pustil slovensko delegacijo v najbolj vitalni zadevi za Republiko Slovenijo brez ustrezne komunikacijske zaščite. To je bil zanj minimalen napor in pričakovana odgovornost dobrega gospodarja. Ni pa lepo, da v predvolilnem času vali krivdo izključno na druge osebe, da bi sebe povzdignil. Njegova odgovornost v zadevi je predvsem v tem, da je ministrstvo za zunanje zadeve zavrnilo predlog Sove za nakup prenosnikov, ki bi omogočili kriptirane pogovore. Upajmo vsaj, da so jih doslej že priskrbeli.