Premiki, okopi in mostogradnja v slovenski politiki: Sestavljanje koalicije po dnevu D je podobno bitki na Neretvi, kjer so porušeni vsi mostovi, sedaj pa se išče brv v “bitki za ranjence”

Premiki, okopi in mostogradnja v slovenski politiki: Sestavljanje koalicije po dnevu D je podobno bitki na Neretvi, kjer so porušeni vsi mostovi, sedaj pa se išče brv v “bitki za ranjence”

Verjetno se vsi spomnite filma o slavni bitki na Neretvi, ko je partizanska vojska skušala ranjence rešiti s taktično prevaro. Tito je dal porušiti vse mostove čez reko Neretvo, nato pa je njegova vojska prebila obroč s prehodom Neretve preko zasilnega mosta, zgrajenega poleg porušenega.

Mediji so dan po dnevu D risali koalicijske opcije, so kar tekmovali, kdo bo narisal več skic, kakšna bi bila lahko videti nova koalicija. Kombinacij je toliko kot je pravzaprav strank v parlamentu; od sedem do devet različnih kombinacij, ki tako ali drugače pomenijo sestavo bodoče koalicije z več kot 46-imi glasovi. Tako bi sinoči morali v Odmevih nastopiti liderji prvih treh oziroma štirih strank, vendar je Janez Janša sodelovanje odpovedal, češ, naj kar sestavljajo koalicije brez njega in tako je zadeva očitno padla v vodo.

Je pa presenetljivo, koga vse so mediji takoj po volitvah in včeraj potegnili iz naftalina za komentiranje rezultatov volitev in sestave bodoče koalicije. Kreativnost je neverjetna, saj so recimo nastopali bivši politiki, ki jih vsaj deset ali dvajset let ni več v politiki in so bili tako ali drugače odrinjeni od “postelje in od mize”. Ali pa o politiki in politični kombinatoriki pišejo ljudje, ki enega dneva niso preživeli v politiki in ki niti od blizu, niti od daleč, niso videli sestavljanja koalicije ali ki bi vsaj jedli za isto mizo kot politiki. Vendar, kot rečeno, največ imajo za povedati tisti, ki so eno sezono ali največ dve plesali v poletju politike in na koncu pozabili, zaradi koga oziroma česa so pravzaprav odšli oziroma morali oditi iz politike oziroma kdo jih je spravil iz politike. Če si jedel skupaj z zidarji, vendarle še nisi zidar ali pač? Vendar pustimo komentatorje in se vrnimo k glavnim akterjem, čeprav človek težko zadrži smeh, ko gleda Katarino Kresal, ko po vseh očitkih na njen račun brani Janeza Janšo in hvali kako je imenitno izpeljal kampanjo. Verjetno marsikdo, ki je sicer zapriseženi nasprotnik JJ, računa, da bo pri njem dobil zaščito, potem ko je zmagal na volitvah.

Prvič, jasno je, da bodo vse odločitve, ki bodo sprejete v naslednjih mesecih, vplivale na konfiguracijo političnega prizorišča. Če kdo misli, da se ne odloča o prihodnjih razmerjih moči, se moti. Tudi, če vlade ne bo moč sestaviti, bi to lahko pomenilo močan veter v jadra SDS, ki je v stilu politične higiene kot “odgovorna” politika z vabilom vsem strankam, izpričala vsaj odnos do države. V smislu, mi smo naredili svoje, na vas pa je, da se odločite.

Drugič, volitve že imajo neposredne politične posledice, saj je sporazumom med DeSUS-om in Pozitivno Slovenijo s političnega prizorišča verjetno dolgoročno, če ne dokončno, odnesel Erjavca in Jankovića in kakorkoli se bosta krčevito držala za drog, da ne bi padla, je milnica, s katero je drog namazan, prespolzka. Največji poraz je utrpela stranka, ki je v center svojega predvolilnega nastopa postavila zavezo o nesodelovanju z JJ ali SDS. To, da se je za to angažiral Janković, kaže, da je bil za to angažiran kapital, ki ga drugače sicer razdrobljene politične opcije ne morejo generirati. Pustimo ob strani dejstvo, da Janković rešuje v glavnem tudi svojo politično kožo, saj mora misliti na naslednje lokalne volitve.

Tretjič, seveda je prva žrtev in to še na volilni večer postal Marko Zidanšek kot šef Slovenske ljudske stranke. Nikoli mi ni bilo popolnoma jasno, kako je lahko glavna točka predvolilnega programa SLS protimigrantska politika in Ahmad, kjer se je Zidanšek oprijel Janeza Janše in SDS, ki je v tem originalna in vsako posnemanje originala je vedno usodno za tistega, ki poskuša biti boljši od originala. Namesto, da bi govorili o slovenski hrani in slovenskem podeželju, samooskrbi o zeleni Sloveniji in nenazadnje tudi o negotovi usodi Mercatorja v hrvaških rokah, kar je lahko dolgoročno usodno za celotno verigo pridelave hrane.

Četrtič, Matej Tonin, ki je takoj po volitvah ponudil odstop, se bo najbrž obdržal, čeprav je bila verjetno zamenjava na vrhu tik pred volitvami, ko je zamenjal Ljudmilo Novak, napaka. V prihodnjih dneh in mesecih se bo pokazalo, kakšno podporo v vrhu stranke ima Matej Tonin. Podporo, ki ga je posedla na predsedniški stol, volitve pa so pokazale, da to nima večjega potenciala, kot so upali pri NSi in če ne bo NSi v vladi, utegnejo nastati težave. To pomeni, da tako kot leva sredina, tudi desna sredina potrebuje koncentracijo in tu je ta, zaradi centripetalne moči SDS, vendarle lažja. Čeprav je Tonin in NSi lahko tudi partner v mavrični koaliciji levosredinskih strank, je to malo verjetno, saj bi SDS dobesedno sesula celotno Novo Slovenijo. Tako potezo bi seveda lažje preživela Ljudmila Novak, v kolikor bi seveda še bila na čelu stranke. Pri sestavi nove koalicije je potrebno biti posebno pozoren na dogajanje v NSi.

Petič, na splošno je bilo nesodelovanje s SDS v ospredju medijskega pritiska in kreiranja predvolilnih tem zelo izrazito na POP TV in nacionalki. K temu je vodilo dejstvo, da ni močnega protikandidata JJ, ni močne stranke, okoli katere bi se lahko koncentrirala politična moč sredine in levo od sredine. Čeprav je vsaj, ko gre za osebne zadeve, pravzaprav med blokoma več simpatij kot recimo med SMC in SD-jem zaradi izkušenj v sedanji vladi, med SMC-jem in SDS-om, pa je vendarle malo verjetno, da bi SMC prestopil rdečo črto in tako tvegal očitke o izdajstvu in prekletstvu ter eskskomunikacijo. Čeprav je včeraj že krožilo, da je Cerar dobil ponudbo za pravosodnega ministra. To velja tako za NSi v primeru prestopa v levosredinsko koalicijo kot tudi za ostale stranke v levem bloku, ki so ostale na nogah in so v parlamentu.

Šestič, politično med SD, LMŠ, SMC in SAB in koncu koncev Desusom v resnici ni velikih razlik ali sploh ni razlik. Če se SD ne bo odločil za spopad z Levico, kar bi bilo noro, je logičen rezultat te ugotovitve samo eden – združitev teh strank. Ali se bo združevanje zgodilo pred naslednjimi volitvami ali po njih, je seveda vprašanje. Vsekakor pa bo to za arhitekte političnega prostora predvsem na levici velik izziv. Namesto koncentracije političnega kapitala, ki bi vplival tudi na volilno udeležbo, saj ljudje gredo na volitve takrat, ko vidijo neko zgodbo, bodisi na levi ali na desni oziroma na sredini, se dogaja cepitev moči, kar zmede volivce in rezultat letošnjih volitev to potrjuje. Nasploh bo dogajanje okoli Levice ključno za sestavljanje nove vladne koalicije.

Sedmič, ker ni močnega liderja (leta 1994 pri združitvi LDS, Demokratov, Zelenih in Socialistov, je bila to LDS z Drnovškom), bo ta proces težji in daljši. A nujen in za razliko od leta 1994 mu mora slediti sprememba volilnega sistema, Marjan Šarec je o tem že govoril, kar je dobro. Je pa zanimiv fenomen na letošnjih volitvah v tem, da sta dobili blokovsko povsem različni stranki na desni in na levi in sicer SDS in Levica, čeprav je LMŠ-ju in Šarcu uspelo v tem velikem obračunu obdržati liderstvo na levi sredini. Za zdaj so možnosti za sestavo leve ali desne koalicije nekje “fifty – fifty” glede na izredno otežene možnosti prehoda med levim in desnim blokom.

Osmič, najprej je treba počakati, da v strankah opravijo notranjo debato, da poraženci gredo, recimo Erjavec v DESUS-u, morda še kdo, potem pa je treba začeti pogovore. Ni še tudi jasno, kdo je kako razpoložen od novih poslancev v strankah, ki so nastale pred kratkim, je to še bolj pomembno vprašanje. Ker očitno vsaj v prvih poskusih pri sestavljanju koalicije ne bodo padle strankarske trdnjave, se je že začel proces iskanja šibkih točk v smislu, kateri od poslancev v nasprotni opciji je šibki člen, ki bi lahko odigral vlogo trojanskega konja. Pri tem bi seveda SDS moral pridobiti skoraj deset poslancev, kar je malo verjetno, lahko pa recimo s prestopi enega ali dveh načne kohezivnost levo desnega bloka, ki se je oblikoval po volitvah ravno na odnosu do JJ in SDS. In, kot je zapisal eden od komentatorjev: “četudi ima Janša v drugih strankah res kakšno “spečo celico”, kot namigujejo v političnem zakulisju, je vprašanje, ali in kdaj jo bo aktiviral. Tudi morebitni prestopnik ali dva, mu namreč ne bosta pomagala pri sestavi vlade, če dobi košarico od vseh strank na levi sredini”.

Devetič, ker obstaja resna opcija, da ne bo dogovora, bi bilo morda dobro volilni sitem menjati takoj, poleg tega, je grožnja z menjavo volilnega sistema dober pritisk na razdrobljeno politično sceno in ima lahko takoj povraten učinek vsaj za naslednje volitve in za normalizacijo političnega prostora, kjer se bodo ljudje odločali med dvema glavnima strankama in morda še dvema vzporednima. Situacija, v kateri je v parlamentu devet političnih strank, kar je vsaj po zagotovilih poznavalcev največ v novejši politični zgodovini, namreč ni najbolj zdrava. Seveda je glede na relativno zmago na volitvah v smislu političnega preživetja še najbolje šlo od rok SDS-u in Janezu Janši, pa je vendarle sama politična kampanja oziroma sam pristop tudi zaradi razkritij dogovorov, ki so o morebitni sestavi povolilne koalicije naredili veliko škodo in otežili, če že ne, kar onemogočili pogovore o koaliciji med obema blokoma. Po vsaki vojni namreč pride na vrsto pogovor in nekakšen mirovni sporazum, ki pa ga vsaj po dnevu ali dveh, ni na vidiku.

Desetič, neodgovorno igranje strank z neobstojem vlade v Sloveniji za daljše obdobje, bi sicer lahko SDS-u prineslo dodatno moč in ne bi me presenetilo, če bo v nadaljevanju katera od strank prav v tem našla argumentacijo za pogovore o preseganju levo desnega bloka, češ, da je boljše vstopiti v vlado in se žrtvovati, da ne bo “JJ, če bi še enkrat zmagal na predčasnih volitvah in naredil še večje škode državi”. Tu je seveda nekaj možnosti, da bi recimo SMC ali in LMŠ vendarle vstopila v neko vlado, kar bi pomenilo levo desno koalicijo. Vendarle si vsaj za zdaj nobeden ne upa na drugo stran, saj bi bil prikazan kot šibki člen in bi se vse skupaj smatralo kot izdajo. Zadnji veliki mostograditelj Marjan Podobnik je sicer že zdavnaj iz politike, ker se mostogradnja ni dobro končala. Tu je seveda bilo narejenih kar nekaj napak tudi v SDS-u, za katerega se je že nekaj časa vedelo, da bo zmagovalec volitev, vendar je kljub temu kot v bitki na Neretvi porušil vse mostove med levico in desnico. Bomo videli ali je ostala še kakšna brv v “bitki za ranjence”.

Logika proporcionalnih volitev je pač taka, da vsak govori in dela po svoje in na koncu se karte položijo na mizo ter se pogleda, kakšne ima kdo adute. SDS je pač stranka z dolgoletno organizacijo, kadrovskim zaledjem, članstvom, izobraževanjem, mediji in pokritostjo celotne države, kjer ji druge stranke težko konkurirajo. Gre za stroj, ki je dal skozi že vse volitve, bil je vpet v nekaj vlad, nekatere je tudi vodil in ima mednarodne povezave predvsem s šefi vlad in strank konzervativnega bloka. Janezu Janši zato ne gre za preživetje, saj je s temi volitvami zabetoniral svoj položaj v stranki. Zato bi bile morebitne nove izredne volitve zanj le rutina. Za nasprotni blok LMŠ, SMC, SD, Levica, Desus in SAB ter nenazadnje tudi za NSi, bi bile morebitne nove volitve neprimerno večji zalogaj, zato bodo storili vse, da tudi, če ne pride do koalicije s SDS-om, sestavijo lastno koalicijo in preživijo vsaj leto ali dve oziroma do novih volitev.

Nenazadnje gre za boj za oblast, upravljanje z državo, državnim premoženjem in prerasporejanjem državnega proračuna in nenazadnje velik ideološki spopad, država in skrb za državljane pa je za vse stranke očitno v drugem planu in bo že nekako preživela, ljudje pa se bodo že nekako znašli, kot so se morali vedno doslej.

COMMENTS

Wordpress (0)