(VIDEO) Tonin: Možna je koalicija, ki se danes zdi še misija nemogoče – Repriza dogodkov, povezanih z nastankom koalicije iz leta 1990

Včerajšnji dan je bil vsekakor eden najbolj intenzivnih od nastajanja povolilne koalicije, ki se je začel zjutraj ob desetih s sestankom v prostorih poslanske skupine LMŠ – Liste Marjana Šarca. Nekaj zmede je na začetku bilo zaradi lokacije, saj so Dejan Židan in njegovi odšli v prostore SMC-ja, na to pa skupaj z generalnim sekretarjem in podpredsednico stranke prišli skupaj na sestanek k Marjanu Šarcu. V usklajevanja tako imenovane projektne koalicije naj bi še danes vpletli strokovnjake iz posameznih strank in usklajevali program oziroma približno deset točk koalicijske pogodbe.

Včeraj se je nadaljevalo torkovo srečanje, ko so prvič za skupno mizo sedli predstavniki LMŠ, SD, SMC, NSi, SAB in DeSUS, pod Šarčevim okriljem LMŠ namreč pripravlja osnutek koalicijske pogodbe, o katerem se bodo nato s potencialnimi koalicijskimi partnerji poskušali uskladiti.

Potem ko so približno po dveh urah sestanka pri Marjanu Šarcu, kjer so za skupno mizo ponovno sedli predstavniki SMC, LMŠ, SD, NSi, DeSUS in SAB in se dogovorili za “projektno koalicijsko pogodbo”, je bil Marjan Šarec ob 13. uri že na Prešernovi 3 pri Levici, ki pa se je ločeno sestala tako s Šarcem kot Židanom, tako, da se je intenzivno dogajanje končalo žele okoli 17. ure s skupno izjavo Luke Mesca in Dejana Židana. Vmes seveda ne smemo pozabiti na tiskovno konferenco SAB Alenke Bratušek.

Medtem ko sta se Šarec in Židan ločeno sestala z Levico, pa je Matej Tonin novinarjem priznal, da se dnevno pogovarja z Janšo. Zanimiv je tudi intervju Mateja Tonina za STA, kjer ni izključil možnosti, da bi na funkciji predsednika DZ lahko ostal ves mandat, a poudarja, da je to stvar političnega dogovora in razmerij v potencialni koaliciji. “Če je možno, da sem jaz postal predsednik državnega zbora, potem je možna tudi kakšna taka neverjetna koalicija, ki se morda danes zdi še misija nemogoče,” je dejal v intervjuju za STA. Kaj je Tonin mislil z “neverjetno koalicijo, ki se morda danes zdi misija nemogoče” je težko reči, razen, če je imel v mislih koalicijo z Marjanom Šarcem po formuli 5 plus 1 oziroma 6 plus 0 oziroma projektna podpora z leve in desne.

NSi se namreč o koalicijskem povezovanju pogovarja tako z zmagovalko SDS kot z drugouvrščeno LMŠ. Več vsebinskih pogovorov so doslej imeli s SDS, a so z obema stranema po Toninovih navedbah še zelo daleč od koalicijskega dogovora. S SDS so sicer primerjali programe in ugotovili, da so med njimi največje razlike na področju zdravstva, najbližja stališča pa imajo na področju družinske politike. Obenem je povedal, da možnosti za sodelovanje z Levico, ki bi se utegnila pridružiti koalicijskemu sodelovanju, ne vidi. Na vprašanje, ali je kaj pod pritiskom zaradi današnjega srečanja Šarca z Levico, pa je odgovoril, da so stranka dialoga in nikomur ne prepovedujejo, da se s komerkoli pogovarja. “Nisem imel občutka, da se Šarec čuti kaj v stiski, ko se mi pogovarjamo z Janšo,” je še dodal. Predsednik NSi je namreč potrdil, da sta, v “rednih stikih” z Janšo, slišala sta se tudi včeraj. Po njegovi oceni so pogovori z Janšo najbolj vsebinsko globoki, saj so šli čez celotna programa strank ter iskali skupne točke in razlike.

Vprašanje je, ali si Tonin s temi stališči zgolj povečuje pogajalsko izhodišče, ali pa v skladu z izjavo o “neverjetni koaliciji, ki se morda danes zdi še misija nemogoče”, ve nekaj česar drugi ne vedo. Prav zato je razumljivo, da si tako Šarec kot SD puščata odprta vrata, vsaj do izvolitve vlade, če v njej ne bo NSi, bi v skrajne, primeru glasove dala tudi Levica. O tem na koncu.

Brskanje po zgodovinskem spominu o dogodkih konec osemdesetih pa kaže, da koalicija Marjana Šarca ne bo najširša koalicija, saj je recimo Demos leta 1990 sestavljalo sedem strank, medtem ko naj bi bilo v koaliciji Marjana Šarca šest strank, če bo seveda NSi ostala na pogajanjih in kasneje v vladi do konca nastajanja tako imenovane sredinske koalicije.

Demos je bil sicer predvolilna koalicija, potem ko je na spomladanskih demokratičnih in svobodnih volitvah sodelovalo sedemnajst strank. Večina strank je bila del treh blokov. Na eni strani je bila koalicija Demos (kratica za Demokratično opozicijo Slovenijo). To koalicijo so med novembrom 1989 in januarjem 1990 oblikovale novoustanovljene demokratične stranke, ki so bile ustanovljene leta 1988 in 1989: Slovenska demokratična zveza (SDZ), Socialdemokratska zveza Slovenije (SDZS), Slovenska kmečka zveza (SKZ), Slovenski krščanski demokrati (SKD), Zeleni Slovenije (ZS), Slovenska obrtniška stranka (SOS). Marca se je Demosu pridružila tudi upokojenska stranka Sivi panterji.

Na drugi strani so bile stranke, ki so nastale iz tako imenovanih družbenopolitičnih organizacij (DPO). Pri tem je imela poseben položaj Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS), ki se je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja iz organizacije, namenjene vzgoji komunističnega podmladka, oblikovala skorajda v nekakšno opozicijsko silo znotraj sistema.
ZSMS, ki se je nekaj mesecev pred volitvami razglasila za liberalno stranko, je na volitvah nastopila kot nekakšen vmesni blok med Demosom in blokom preostalih dveh družbenopolitičnih organizacij – Zveze komunistov Slovenije (ZKS) in Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL).

Ironija zgodovine pa je, da so se stranke leta 1990 združevale, da bi sestavile vlado in dobile večino, čeprav so na volitvah posamično zmagale Stranka demokratične prenove s 17 odstotki in 14-imi mandati, medtem ko je Zveza socialistične mladine dobila 14,5 odstotkov oziroma 12 mandatov. Vlado je kasneje vodila tretja stranka, to je SKD s Peterletom, ki je znotraj koalicije dobila največ 13 odstotkov oziroma 11 mandatov. Isto število mandatov, vendar nekoliko manj odstotkov, je dobila Slovenska kmečka zveza z Ivanom Omanom.

Paradoks pa je, da so se stranke leta 1990 združile v koalicijo, da bi premagale komuniste, ki so januarja 1990 odšli z zadnjega kongresa jugoslovanske zvezne partije ter preimenovali svojo stranko ZKS – Stranka demokratične prenove (ZKS-SDP). Tudi SZDL se je iz predvolilnih razlogov preimenovala, in sicer v Socialistično zvezo Slovenijo (SZS-SZDL) ter ZSMS, ki je sicer predstavljal sredinski blok, vendar je šlo za podmladek partije. Po skoraj 30-tih letih pa stranke delajo koalicijo, da bi preprečile prevzem oblasti takratnemu akterju dogodkov in zmagovalcu volitev Janezu Janši in njegovi SDS.

In sedaj še k včerajšnjim pogovorom med LMŠ in Marjanom Šarcem ter Lukom Mescem in Levico ter nato še Dejanom Židanom in Levico. Mesec je po srečanju s Šarcem sicer ugotavljal, da je vlada, ki jo snuje Šarec, precej jasna: “združena sredina in NSi, brez Levice”.

Marjan Šarec pa, da si ne želi zapirati vrat. “Če si zapiramo vrata že na začetku, potem bomo težko delali,” je dejal in dodal, da nenazadnje tak pristop narekuje tudi rezultat volitev. Za ločen sestanek z Levico pa so se odločili “glede na znana stališča, ki so nekako nasprotna z nekaterimi drugimi strankami”. Na izrecno vprašanje Mescu, ali bi se lahko zgodilo, da Levica ne bi podprla Šarčeve vlade in Janezu Janši omogočila, da pride na oblast, je Mesec odvrnil, da bi to bil zelo neugoden scenarij. “Ne moremo dati bianco menice vladi, ki bo izvajala nasprotne politike od tistega, ker bi želeli mi. Naši glasovi nikakor ne bodo zastonj.”