Zakaj je verjetnejša manjšinska vlada, od vlade SDS ali novih volitev?

Izstop Nove Slovenije iz pogajanj o koaliciji 5 + 1 (LMŠ, SD, SMC, SAB, Desus in NSI) je očitno na novo premešal karte v koalicijskih pogajanjih in na nek način v igro vrnil Levico Luke Mesca ter bistveno povečal možnost manjšinske vlade s podporo Levice.

Tonin v tem trenutku ocenjuje, da ni dovolj močan, da bi s svojo politično težo stranko lahko popeljal v levo koalicijo, četudi se mu morda zdi, da bi s tem veliko pridobil. NSi je premalo močna, da bi lahko v resnici iztržila to kar želi, celo podpisana koalicijska pogodba, ki bi dala NSi določene koncesije, ni garant, da bo stranka preživela sodelovanje v levi vladi močnejša, uspešnejša, ali celo samo enako močna. Leva vlada je prevelik zalogaj za NSi in strah pred lastno strankino strukturo in volivci te stranke je prevelik. Tudi njeni interesni bloki v ozadju niso tako zahtevni, že doslej ni bila v vladi, in od nje niso veliko pričakovali, tudi sedaj so ta pričakovanja nizka. Izgovor Tonina, da gre za velike razlike med dosedanjimi partnerji, sicer ni tako iz trte izvit. Zamere so res velike, frustracije pa še večje. Vodenje take vlade bi bil vsekakor velik zalogaj tudi za Marjana Šarca in ključno vprašanje je, ali bo Šarec sprejel mandatarstvo in vodenje vlade, ali se bo po italijanskem vzoru iskalo “tehničnega mandatarja,” na kar naj bi v sicer že pred pogajanji Šarca s Toninom namigovali v Levici. Po drugi strani bi opozicijski položaj SMC verjetno eliminiral, SD pa bistveno ošibil vis a vis Levice, ki bi v opoziciji prevladala. SD ima zato še poseben interes, da nastane leva vlada s podporo Levice.

Zakaj si tudi drugi želijo manjšinsko vlado bolj, kot pogajanja s SDS ali nove volitve?​

Najprej zato, ker imajo vse leve stranke veliko več težav vstopiti v pogajanja z JJ, kot pa se sesti za mizo z Luko Mesecem in se dogovoriti za podporo manjšinski vladi.

Drugič zato, ker je manjšinska vlada ugodnejša od povsem nepredvidljivih posledic, ki jih zanje prinašajo nove volitve​ za vse stranke, pravzaprav z izjemo SDS. Kljub temu ne drži, da ne bi prinesle nič novega, prinesle bi nova razmerja, eliminacijo katere od strank in priložnost, da se ne zakopljejo vsi v svoje rove in dopustijo lažje formiranje vlade.

Tretjič, ker bo verjetno manjšinska postava morala podpisati pogoje, pod katerimi bo dobila mandatarja in ministre s podporo Levice, to pa ne bo enostavno, bo pa enostavnejše, kot delati na koalicijski pogodbi SDS, ki je finiširana, ki je argumentirana in kjer nimajo za Janševe pogajalce dobrih sogovornikov.

Četrtič zato, ker Levica enkrat, ko podpre mandatarja, v resnici ni več potrebna, moč je vladati brez nje, opozicija namreč ne bo glasovala skupaj zoper 40​ (seštej glasove točno)​ ali koliko glasov manjšine, razen leto pred volitvami. Pač v stilu Drnovškove sintagme, da samo enkrat potrebuješ 46 glasov.

Manjšinska vlada lahko “case by case” rešuje probleme z glasovanjem v državnem zboru z oblikovanjem ad hoc koalicij, odvisno od preferenc pri problemu in torej lahko zapira probleme, enkrat z levico, drugič z desnico.

In, kar je najpomembnejše pri argumentaciji za manjšinsko vlado, ker je naveza SD, LMŠ, SMC, SAB in DESUS v resnici ravno tako leva naveza kot Levica in, ker je volilno telo pretežno levo, egalitaristično, nihče ne bo utrpel škode zaradi tega. Problem sestavljanja vlade, kot se je pokazalo pri NSI, ni samo problem strank ali vodstev stranke, ampak predvsem članstva in volilnega telesa. Tu je seveda imel NSi problem, ker bi članstvo bilo proti koaliaciji s peterico, medtem ko bi volilno telo vsaj večinsko sprejelo, da gre NSi v vlado. Vendar, vodstvo ni bilo dovolj suvereno, kot je recimo v SDS, da bi bilo sposobno izpeljati takšno operacijo.

Poleg tega je Tonin odprl vprašanje egov v politiki in domnevnih sporov med prevelikimi egi, kar je ob volilnem rezultatu popolnoma deplasirano, saj so egi veliki toliko, kolikor ima nekdo realne moči. Realna moč liderjev strank, ki so se pogajali za koalicijo pa ni tako velika, da bi lahko ogrozila projekt vladanja. Zato je vprašanje zaupanja, ki ga je izpostavil Tonin, popolnoma deplasirano. Razen, če se morda kateri od politikov pogleda zjutraj v ogledalo in si zato domišlja, da ima velik ego.

In nenazadnje, medijski prostor ali mainstream mediji bodo veliko lažje prebavil manjšinsko vlado. Nenazadnje tudi zato, ker so uredniške garniture v medijih bolj naklonjene levi opciji in bodo to podprli in lažje asistirali Levici. “Imperij” SDS-a pa razen, da “zadrži ovce v hlevu” nima potenciala, s katerim bi lahko spremenil razpoloženje med volivci. Volilno telo pa je ključno pri sestavljanju koalicije, ne samo zato, ker ponovne predčasne volitve niso izključene, ampak predvsem zato, ker smo v letu supervolitev – najprej so bile predsedniške, potem parlamentarne, čakajo lokalne in takoj zatem še evropske volitve.

Problemi z vladanjem seveda bodo, ne toliko zaradi manjšinske vlade, pač pa zaradi razmerij med njenimi članicami, lepilo oblasti bo tu saniralo veliko večino teh problemov, ki jih je predvsem črno naslikal Matej Tonin. Vendarle tukaj velja kitajski pregovor, da ni pomembno kakšne barve je mačka, pomembno je, da lovi miš. Predvsem pa zato, ker manjša moč vlade, pomeni večjo moč interesnih skupin, vrsta odločitev je namreč vezana na ministrstva, paradržavne urade in agencije, ti bodo dobili več manevrskega prostora, in s tem več moči interesnih skupin. Afere bodo ​sicer ​dnevne. A ne Levica, ne SDS, ne bosta mogla veliko storiti​, da bi to vlado klientele ustavili.