(VIDEO) “Iz Rusije z ljubeznijo” – Kdo vse je bil na slovesnosti pri Ruski Kapelici?

“Kapelica je edinstven kraj, ki gane vsakega Rusa,” je zbranim na slovesnosti dejal vodja ruske delegacije, minister za digitalni razvoj, zveze in množične komunikacije, Konstantin Noskov. “Tu začutimo povezavo med stoletji in generacijami, ki nas združuje tako s predniki kot zanamci. Simbolično je, da je kapelica preživela vse te zgodovinske kataklizme, ki jih je Evropa doživljala v zadnjem stoletju – ko so nastajale in se rušile države ter spreminjale meje”.

Če parafraziramo ministra Konstantina Noskova bi lahko rekli, da je Ruska kapelica kraj, ki gane tudi marsikaterega pomembnega Slovenca. Čeprav udeležba letos ni bila tako množična in včeraj ni bilo nekih varnostnih pregledov, pa je bila vsekakor zanimiva udeležba, še posebej v luči aktualnih povolilnih razmer. Dogodek na ruski kapelici je na nek način tudi barometer političnega dogajanja pri nas doma tako, da je vedno zanimivo pogledati kdo vse pride pod Vršič. Nekateri gospodarstveniki, s katerimi sem govoril so prekinili tudi letni dopust, samo, da so prišli na slovesnost, kjer je udeležba tako rekoč obvezna za tista podjetja, ki poslujejo z Rusijo.

V prvih vrstah na letošnji slovesnosti so bili predstavniki praktično vseh strank, ki se pogajajo o sestavi nove vlade in izvolitvi mandatarja. Tako je seveda bil v središču pozornosti minister za zunanje zadeve Karel Erjavec in predsednik Desus-a, ki sicer vsako leto blesti ob Ruski kapelici. V prvi vrsti je od politikov potencialne koalicije bila tudi Alenka Bratušek, SAB, pa Matjaž Han, vodja poslanske skupine SD in seveda gospodarski minister Zdravko Počivalšek, ki je zastopal barve SMC-ja, po dogodku pa je imel tudi srečanje z najvišjimi ruskimi predstavniki. Seveda je bilo na slovesnosti kar nekaj predstavnikov Levice, med drugim tudi poslanka in koordinatorka Levice Violeta Tomič.

V šali rečeno bi lahko po slovesnosti pri ruski kapelici, ki je sicer namenjena predvsem velikemu sprejemu in nadaljevanju druženja pod šotorom v Kranjski gori, lahko nadaljevali tudi pogovor o uskladitvi koalicijske pogodbe, čeprav predstavnika LMŠ ni bilo ali pa ga vsaj v množici oziroma na odru nismo opazili.

Seveda ni manjkal nekdanji predsednik Milan Kučan, ki ima že kar tradicionalno mesto pod glavnim odrom, v gozdu pod smrekami Tako, da se večina, ki gre na slavnostni oder pozdravi z njim ali zadrži v krajšem pogovoru. Kučanu se je pridružil tudi Zoran Jankovič.

Častni pokrovitelj dogodka in slavnostni govornik je bil predsednik Borut Pahor, ki je med drugim v nagovoru žalno slovesnost povezal z začetkom svetovnega obeleževanja konca prve svetovne vojne, ki se bo novembra sklenilo v Parizu. “Letos se spominjamo konca tega tragičnega zloma človečnosti. Spominjamo se neskončne sreče in velikanskega upanja, ki sta končno po štirih letih navdušeno odmevala namesto topovskih granat,”

Toda tudi to obletnico, obletnico konca vojne, spremljajo na nek način mešani občutki. Človeštvo se namreč iz prve svetovne vojne ni naučilo dovolj, da bi preprečilo drugo. “To nas upravičeno skrbi in vznemirja. Zastavljamo si najbolj enostavno vprašanje: ali smo se iz tragedije prve in druge svetovne vojne naučili dovolj, da ne bo tretje,” je dejal Pahor. “Mir je najbolj navdihujoč smisel naših prizadevanj za medsebojno spoštovanje, sodelovanje in mirno reševanje vseh sporov. Prizadevanje za trajen mir je najbolj plemenito stremljenje sodobnega človeštva,”

Obdobje miru je po Pahorjevem mnenju čas, ki ga moramo izkoristiti za neomajno vero vanj: “S svojimi ravnanji in odločitvami moramo dokazati, da prav nobeno od vprašanj, ki nam jih zastavlja naš razvoj, ne postavlja pod vprašaj miru samega. To je dolg, ki ga vračamo žrtvam vseh vojn, in to je odgovornost, ki jo imamo do njihovega spomina in do prihodnosti novih rodov.”

Pahorja je v vsebinskem smislu dopolnila tudi članica Društva Slovenija – Rusija. Tatjana Komarova je izpostavila mnenje sodobnih zgodovinarjev, da bi se nasprotja in nesoglasja med državami, ki so pripeljala do prve svetovne vojne, dalo rešiti na miren način. “In ker je prva pripeljala svet do druge svetovne vojne, bi se dalo izogniti tudi njej. Predstavljajte si, kako drugačen bi bil svet, če ne bi bilo teh vojn,

Slovesnosti sta se med drugim udeležili tudi uradni delegaciji Ruske pravoslavne cerkve in mesta Sankt Peterburg. Letošnja slovesnost sovpada z dnevi Sankt Peterburga v Sloveniji. Najbolj ganljiv nagovor je imel škof Kronštatski Nazarij. “Ta kraj ima prav poseben pomen in to prav danes. Hvaležni smo slovenskemu narodu, pravzaprav navadnim Slovencem, številnim generacijam Slovencev, ki so v svojem času delili morda zadnji kos kruha z vojnimi ujetniki, in ki so obnovili spomin na ta kraj in naše sonarodnjake. Hvaležni smo tudi politikom in voditeljem vaše države, ki znajo prisluhniti in želijo prisluhniti svojemu narodu. In to je dober vzorec za veliko drugih. Veliko je beilo rečeno, ampak jaz bi rad, da bi mi poslušali tišino. Verjetno slišite kako se na nas obračajo duše umrlih. Druga svetovna vojna je bila zadnja v tem zaporedju svetovnih vojn, ker če bo po božji volji prišlo do tretje ali neke druge, ta naslednja vojna bo gotovo zadnja za človeštvo. In prav o tem nam pričajo tisti glasovi umrlih, ki so zgubili svoja življenja daleč od svojih, od svoje domovine, ki so se borili za svobodo za svoje družine, in ki so pokopani ne v svoji domovini, ampak v neki tuji zemlji. Nekateri menijo, da samo tisti vojaki, ki so umrli na bojišču, so junaki, ampak tisti, ki so zgubili svoje življenje v ujetništvu ali v nekih drugih okoliščinah, ki jih je prinesla vojna, niso nič manjši heroji, ker so ohranili svoje dostojanstvo do smrti. Vsak od nas uživa sadove te smrti in stojimo tu tudi zaradi tega, ker so oni umrli, lahko govorimo drug drugemu dobre besede, govorimo o miru, govorimo o tem kako neprecenljivo je tole darilo, darilo miru. Gospod je prinesel svetu svoj mir, ki ga moramo ohraniti tudi za bodoče generacije. To nam je zapovedal gospod in zaradi tega moramo vsi temu slediti.”

Delegacijo slovenske cerkve je vodil celjski škof Stanislav Lipovšek.

Leseno kapelo, posvečeno Sv. Vladimirju, so leta 1917 zgradili preživeli ruski vojni ujetniki v spomin umrlim ob gradnji ceste čez Vršič.