M. Crnkovič – “Izreči novinarju kazenski ukrep prepovedi opravljanja poklica so mokre sanje vsakega sodnika”

29. septembra 2018
M. Crnkovič – “Izreči novinarju kazenski ukrep prepovedi opravljanja poklica so mokre sanje vsakega sodnika”

O sojenju, ki se je dogajalo v primeru “država” proti Vladimirju Vodušku, imam seveda svoje subjektivno mnenje, saj je težko objektivno ocenjevati proces, v katerega si vpleten. Celotno dogajanje v Slovenj Gradcu pa me je osebno, če stopim iz sebe in pogledam realno spominjal na sloviti roman Franza Kafke Proces. Pri interpretiranju Procesa sta pomembna pravzaprav odgovora na dve vprašanji. V čem je pravzaprav krivda Jozefa K. in kakšno je to sploh sodišče?

V zvezi s tem je zanimivo, da se je sodnica odločila pokriti nezakonito in neetično ravnanje “Unior mafije”, ki je naročila pripravo pogodbe o oglaševanju in predvsem delovanje odvetniške pisarne Gregorovič Pungartnik, ki je nezakonito delovala kot izpostava policije, brez odredb tožilstva, prav tako pa je sodnica pokrila dokazano nezakonito ravnanje tajnega delavca zaradi napeljevanja in izzivanja kriminalne dejavnosti, kar je opazilo celo tožilstvo, ki je delovanje tajnega delavca izpustilo iz izreka obtožbe. Slednje je opazil tudi eden največjih strokovnjakov iz področja varovanja in zaščite človekovih pravic Boštjan M. Zupančič, ki je zapisal:

Zgornji dve vprašanji si lahko zastavimo tudi glede ravnanja sodišč v mojem primeru, kjer sta se zamenjali dve sodišči in štirje sodniki. Zadeva se je vlekla tako dolgo, dokler se ni našlo “pravo” sodišče in “prava” sodnica. Ko je Vrhovno sodišče proces iz Celja prestavilo v Slovenj Gradec, so me nekateri pravilno opozarjali na citat iz Božanske komedije, (Pekel, III, Alighieri, Dante, 1265-1327) – opustite vsakršno upanje, vi, ki vstopate. In pokazalo se je več kot točno. Upam, da so sedaj “srečni tisti, ki lahko izkoristijo tiste, na katere imajo vpliv.”

Od začetka sodnega postopka so se na zadevi menjali trije predsedniki senatov in sicer dva na Okrožnem sodišču v Celju in eden na okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu. Sodišče, ki je dvakrat odločalo o prenosu pristojnosti, pa je v prvi odločbi vztrajalo, da mora biti sojenje v Celju in ne v Ljubljani, potem pa samo prerazporedilo spis v Slovenj Gradec namesto v Ljubljano, kjer je nenazadnje stalno bivališče obtoženega in zagovornika.

Čeprav neke cehovske solidarnosti, nisem pričakoval pa so me v pozitivnem smislu presenetili vsaj dve avtoriteti slovenskega medijskega prostora in sicer kolumnist Marko Crnkovič in pa Marko Milosavljević, ki sta razumela pomen besed komu zvoni. Ne sprašuj komu zvoni, zvoni tebi. Komu zvoni (izvirno angleško For whom the bell tolls) je verz, ki ga je svetovni kulturni dediščini izvorno prispeval angleški metafizični pesnik John Donne v »Meditaciji XVII« zbirke »Devotions Upon Emergent Occasions«: Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; vsak človek je kos celine, del kopnega; če morje odplavi grudo zemlje, se Evropa zmanjša, kot bi se zmanjšal rtič, kot bi se posestvo tvojih prijateljev ali pa tvoje lastno; smrt slehernega človeka vzame del mene, ker pripadam človeški vrsti; in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni; zvoni tebi”.

Crnkovič je na Twitterju zapisal: “Izreči novinarju kazenski ukrep prepovedi opravljanja poklica so mokre sanje vsakega sodnika”, pa tudi družbe same. Končno enkrat je bila sodba res izrečena v imenu ljudstva. Vodušek jim je na pladnju ponudil priložnost, da se vsaj za eno leto znebijo vsaj enega novinarja…

Crnkovič za mariborski Večer v kolumni Berufsverbot za Voduška zapisal: “Je mala riba, ki je pregovorno gor plačala.” Berufsverbot, ki ga je fasal Vodušek kot da za dobro vago ob zaporni kazni, je nesorazmerna in neučinkovita, pa še krivična in nedemokratična sankcija, ki posega v obsojenčevo temeljno človekovo pravico do opravljanja poklica oz. do dela…

A ne glede na to, ali je očitano kaznivo dejanje res storil ali ne, je Vladimir Vodušek s to obsodbo postal nekakšna vudu lutka slovenskega novinarstva, ki jo je družba s pomočjo sodišč preventivno prešpikala s pletilkami…”, tako med drugim Crnković.

Marko Milosavljevič pa je menja, da si je “pri prepovedi opravljanja novinarskega poklica Vodušku sodišče tako vzelo zelo širok prostor. “Če bi se to zgodilo na primer v Turčiji ali na Madžarskem, kjer je nadzor nad različnimi vejami oblasti in državnimi organi bistveno močnejši, si lahko predstavljamo prepoved opravljanja novinarskega poklica za nekoga kot zelo močno obliko cenzure, kar lahko pripelje pri novinarjih do strahu in posledično samocenzure.”

Dodal je, da imajo nekateri poklici sicer določene omejitve oz. dovoljenja ali licence. “Vendar, ko na primer zdravnik izgubi licenco, mu jo vzame zdravniška zbornica,” je spomnil. Še bolj pa ga je odločitev presenetila zato, ker gre v primeru novinarja za poklic, ki ni reguliran s kakšnimi koli licencami ali državnimi dovoljenji. “Predstavljajte si, da bi skorumpiranemu politiku prepovedali ukvarjanje s politiko. Nekateri so bili tudi pravnomočno obsojeni, vendar se vsaj jaz ne spomnim, da bi jim prepovedali ukvarjati se s svojo dejavnostjo.”

Na stran novinarstva se je postavil tudi Bojan Požar, za katerega sicer morem reči, da se v zvezi nekaterih stvari razhajava, pa vendarle, za razliko od večine kolegov iz medijev, zna razmišljati po svoje, izvirno in drugače, izven škatle.

Me pa preseneča, s kakšno lahkoto me je predsednica Društva novinarjev Petra Lesjak Tušek razglasila za kriminalca, ki mu je treba vzeti “licenco” za delo, čeprav sodba še ni pravnomočna. Niti Petra Lesjak, ki se ni niti enkrat udeležila sojenja ali se pozanimala, kaj sploh piše v sodnem spisu, oziroma, kakšna so dejstva. Lesjak Tuškova govori, da sem zlorabil položaj novinarja, čeprav sem v celotni zgodbi glede poslovnega sodelovanja nastopal kot direktor podjetja in ne kot novinar.

Celo na komercialni televiziji Pop TV so vsaj v napovedi zapisali, da “odločitev sodišča, da, poleg zaporne kazni novinarju Vladimirju Vodušku, za eno leto prepove opravljanje novinarskega poklica, odpira številna vprašanja. Vodušek, ki mu očitajo izsiljevanje nekdanjega direktorja družbe Unior Gorazda Korošca, je prepričan, da je sodišče s svojo odločitvijo pretirano poseglo v njegove osebne svoboščine. Gre za sodbo, ki bi lahko imela velike razsežnosti”.

NEWER POST
OLDER POST

COMMENTS

Wordpress (0)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja