Sušnik odgovarja Janši in mu očita, da “gradi večinsko podporo na logiki ustrahovanja”, Domovina.si pa J. Janšo “pošilja” v tujino oziroma v evropske institucije

Potem ko je predsednik Nove Slovenske zaveze Peter Sušnik predsedniku SDS Janezu Janši v glasilu Zaveza.si v spletnem časopisu Časnik očital “zamerljivi karakter” kot razlog, da desnica nima vlade, J. Janša pa v Novi24Tv P. Sušniku očital, da preveč verjame “glasovom iz globin” in “globoki državi”, se polemika očitno nadaljuje. Sušnik se je odzval v odgovoru Janši ”Graditi večinsko podporo na logiki ustrahovanja, z diskreditacijo in užaljenostjo, se meni zdi nesprejemljivo in nedemokratično.”

Janez Janša je odgovoril Sušniku, da “glasovi iz globin dajo slutiti, da sta Cerar in Bratuškova kazala že zelo resna nagnjenja, da bi pustila političnega prvošolčka Marjana Šarca in Karla Erjavca in se zmenila za dobre položaje pri Janši, vsemu medijskemu pritisku navkljub. Kaj se je res zgodilo tisti teden, ko so bili živci najbolj napeti, vedo le tisti, ki so bili zraven, a sliši se, da je na dan udaril zamerljivi karakter, podkrepljen z rahlo oholim in izključujočim nastopom, lasten predsedniku SDS,” v 109. številki revije Zaveza odgovoril, da “nič o “resnih nagnjenjih” in “tednu napetih živcev” ne ustreza resnici in je dokazljivo izmišljeno oziroma zlagano, obstajata samo dve možnosti, ki sta pripeljali do zapisanega. Bodisi, da je Peter Sušnik to očitno laž proizvedel sam ali pa mu jo je res prišepnil “glas iz globin” oziroma globoke države. G. Sušnik bi lahko seveda tovrstne govorice, če jih je res slišal, z lahkoto preveril. Le telefon bi moral zavrteti. S citiranimi natolcevanji pa se tako Sušnik postavlja v isto vrsto z Židanom, Erjavcem, Cerarjem in Šarcem, ki so SDS in njenega predsednika obtoževali izključevalnosti ravno v času, ko so to sami počeli. Bralcem Zaveze najbrž tovrstno ravnanje zveni zelo znano. V vsaki številki namreč lahko beremo o sprevrženosti komunistov, ki so lastno ravnanje pripisovali drugim. Nekako znano zveni tudi Sušnikovo sklicevanje na “vire iz globin” in na vire “govori se, sliši se”. V isti številki Zaveze namreč več avtorjev opisuje tragične dogodke v letih 1941-1945, ko so komunistični revolucionarji pobijali slovenske ljudi in o njih pred in po zločinu širili govorice, polne podlih laži”

Peter Šušnik pa se je na ta zapis v Časniku odzval z besedami, da so “površno branje in posledično prehitri zaključki očitno razlog za odziv g. Janeza Janše na moj tekst, prvotno objavljen v reviji Zaveza (št. 109), v ponedeljek, 22. 10. 2018, pa je bil en del tega članka objavljen tudi v Časniku z mero. Obtoževanje, da sem si izmislil ali širil laž, katere resničnost naj bi se dalo z lahkoto preveriti pri meni neznanem “ministrstvu za resnico”, je namreč v celoti skladno z zamerljivim karakterjem, podkrepljenim z rahlo oholostjo in izključevalnostjo, ki si pridržuje meritorno presojo o tem, kaj je resnica.

Če je g. Janša mnenja, da bi moral zavrteti njegov telefon in ga povpraševati o resničnosti informacij iz najožjega kroga Cerarjevih sodelavcev, da se ubadajo s tem, kako pred strankino bazo ter volivci opravičiti morebitni pristop k pogovorom s SDS, bo moral hkrati pojasniti od kod njemu verodostojno vedenje o tem, kaj se pogovarjajo v najožjem Cerarjevem krogu. Enako velja za krog pri Stranki Alenke Bratušek.

Nikjer ni napisano, da se je SDS ali Janez Janša s SMC ali SAB karkoli menil: to bi bila laž. Je pa odnos predsednika SDS do ključnih akterjev v tistem času, a v drugih vsebinskih kontekstih, postal točka zamere, ki je navedena interna razmišljanja in pogovore ustavila. Ker osebno poznam nastop Janeza Janše do političnih “prijateljev”, sopotnikov, podpornikov in nasprotnikov, me ni čudil podatek, da se izraziti samovšečneži iz politično nasprotnega tabora po kakšnem takem doživetju “niso videli” v koaliciji s SDS ali vladi, ki bi jo vodil Janez Janša. Do svoje ostrine in načina nastopa ima vodja opozicije legitimno pravico, ki jo del političnega telesa odobrava in podpira. Da ta ostrina in način nastopa prinese tudi negativne posledice in nelagodje ali zavračanje tistih, ki jim politično dvori, je pa del poante mojega teksta.

Drugi del poante je poskus razbiranja politične strategije g. Janše in največje opozicijske stranke, ki naj bi v prihodnje privedla do zmage meni in Novi Slovenski zavezi sorodne politične koalicije in za katero, kot relativni zmagovalec volitev, nosita SDS in njen predsednik največji del odgovornosti. Žal o tej temi v odgovoru nisem zasledil ničesar.

Nedvomno sta Janez Janša osebno in stranka SDS kot celota doživela mnogo krivic. V svojem odgovoru je Janez Janša politične somišljenike, ki opozarjamo na potrebo po dopolnitvi strategije in taktike, izenačil s tistimi, ki so krivice prizadejali. Ta logika pomeni, da se delimo le še na tihe podpornike in politične (in osebne?) nasprotnike. Zaradi te logike ni ustvarjalnega dialoga med somišljeniki, ampak monolog, ki je namenjen zvestim in tihim ter blatenju “izdajalcev” in “podtaknjencev”, ki se z izrečenim ne strinjajo. V čem je to drugače od partijskega enoumja, ki je vodilo tudi izključevalnost pred in po zadnjih volitvah? Graditi večinsko podporo na logiki ustrahovanja, z diskreditacijo in užaljenostjo, pa se meni zdi nesprejemljivo in nedemokratično”.

V polemiko se je včeraj vključil še spletni portal Domovina s člankom “Sveža teorija Janeza Janše: Predsednik Nove Slovenske zaveze glasnik globoke države?, v katerem v članku brez avtorja med drugim piše: “Najprej so bili osamljeni glasovi, zdaj odzvanja iz vse več družbenih organizacij iz kroga slovenske pomladi.

Nespornim zaslugam za največji dogodek v slovenski zgodovini navkljub se po še enih za pomladno stran izgubljenih volitvah vse pogosteje pojavljajo sramežljive kritike načina delovanja Janeza Janše. Ta praksa po mnenju vse več poznavalcev s “prijateljske strani” postaja resna ovira za sestavo vlade pod desnosredinskim vodstvom.

A kljub dobronamerni blagosti tovrstnih izražanj, ta razmišljanja pri predsedniku največje opozicijske stranke praviloma ne naletijo na razumevanje, konstruktivno pojasnilo ali vsaj na molk, če zanje ni ustrezne argumentacije, ” v nadaljevanju pa povzema argumente Janše in Sušnika.

Bolj kot sam zapis v članku pa je zanimiv povzetek oziroma nekašen zaključek uredništva Domovine, ki je blizu NSi, in kjer med drugim piše: “Janši ni treba, da odhaja na takšen način. Po še enih izgubljenih volitvah se tudi v pomladnih intelektualnih krogih utrjuje prepričanje, da je stara garda svoje odgarala, in da je napočil čas za menjavo generacij in vprego novih vlečnih konjev, ki bodo z novo energijo voz iz blata potegnili v nove čase.

Slednje velja tudi za dominantno stranko desno od sredine, ki se temu še nekako ogiblje s sklicevanjem na pirovo volilno zmago, ki pa več ne prinaša osvojitve oblasti. Iz pietete do velike osebnosti slovenske in pomladne zgodovine je še nekaj solidarnostne molčečnosti in stiskanja zob, a v tekstih in analizah vse pogosteje vzniknejo tudi opazke, kot je bila Sušnikova v reviji Zaveza.

Janezu Janši po vsem, kar je v politiki dal skozi, res ni treba, da na dobronamerno kritiko odreagira na takšen način. Ne glede nanjo bo večno ostal zapisan v pozitivnem spominu zdrave narodove esence in njegova uokvirjena slika ne bo krasila le strankinih prostorov, temveč bo še dolgo po njem visela še na kakšnem zidu.

A intelektualcem kot sta Sušnik ali pater Cestnik, SDS-ovim volivcem in navsezadnje vsem okoli njega bi najbrž odleglo, če bi do spoznanja, da je napočil čas, da izpreže, prišel sam. Slednjim se vsaj ne bi bilo treba sprenevedavo javno oglašati, da ima stranka pravico sama izbrati predsednika – izbrati Janšo seveda. Kljub temu, da se ob toliko sposobnih politikih, ki so se v SDS zgradili, res ni bati za njeno prihodnost.

Janša bi lahko, kot nekateri drugi osamosvojitelji, politično jesen preživel v mirnih vodah (evropske) poslanske funkcije ali kako drugače bi mu pač ustrezalo. S svojim znanjem, izkušnjami in izrednim politično-strateškim talentom pa bi opciji do novih zmag pomagal s svetovanjem.

A za to se mora odločiti sam, saj se njegovi volivci, iz globokega spoštovanja do vsega, kar je za Slovenijo naredil, namesto njega ne bodo.”