Jutri D day za nove guvernerske kandidate! Kdo so kandidati in kdo je naročil “medijski umor” Jožeta P. Damijana?

Potem ko je predsednik republike Borut Pahor podpisal ponovni poziv za zbiranje predlogov možnih kandidatov za guvernerja Banke Slovenije, ki se izteče do 2. novembra, se je med možnimi kandidati pojavilo ime ekonomista Jožeta Damijana. Nov krog izbiranja kandidatov za guvernerja Banke Slovenije, se je začel potem, ko za guvernerja Banke Slovenije v parlamentu ni bil potrjen zdajšnji viceguverner Primož Dolenc. Zanj je glasovalo 30, proti pa je bilo 39 poslancev.

Jože P. Damjan je možnost podpore že preverjal med poslanskimi skupinami, potem pa se je pojavil članek v Siolu z naslovom: “Zakaj so visoki dolgovi Jožeta Damjana težava?, v katerem avtorja navajata argumente zakaj bi lahko bila njegova izbira problematična z vidika izkušenj, konflikta interesov in integritete?”

Damijan, nekdanji minister za razvoj v prvi vladi Janeza Janše in redni profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti, je v javni prostor stopil leta 2004 kot član skupine tako imenovanih mladoekonomistov. Damijan je bil skupaj z Mićem Mrkaićem, Sašem Polancem, Igorjem Mastenom in Boštjanom Jazbecem zagovornik privatizacije, liberalizacije in enotne davčne stopnje. Avtorja analize na Siolu ugotavljata, da je bil Damjan “ob izbruhu krize leta 2009 med predlagatelji slabe banke, ki jo je pozneje ustanovila vlada SDS. Potem je sledil kopernikarski obrat. V poznejših letih Damijan namreč ni zgolj omilil svojih stališč, ki so veljala za neoliberalna, ampak jih je popolnoma spremenil. Že v zadnji fazi krize se je zavzemal za večjo vlogo države pri regulaciji gospodarstva in finančnega sistema, državno zadolževanje za gradnjo infrastrukture … Od kritika varčevalne doktrine druge Janševe vlade se je Damijan do obdobja Mira Cerarja že prelevil v ekonomista, ki so mu blizu nekatere ideje Levice. Med drugim tudi “nadzorovani izstop iz evra”, ki ga vidi kot izvirni greh vseh težav EU.”

Glavna ost na kandidata, ki banke še ni videl od znotraj, pa je letela na domnevno “visoke osebne dolgove”. “Damijan ima visoke osebne dolgove. Po javno dostopnih podatkih ima na svoji nepremičnini vpisani hipoteki za dve najeti posojili. Junija 2007 si je pri banki Unicredit izposodil 587 tisoč švicarskih frankov po obrestni meri šestmesečni CHF Libor s pribitkom v višini 1,3 odstotka. Kmalu zatem, aprila 2008, si je pri isti banki izposodil še 40 tisoč evrov, ki jih je po naših informacijah porabil za nakup jadrnice. Kot zanimivost, Unicredit je takrat vodil France Arhar, danes svetovalec v Pahorjevem kabinetu. Dejstvo, da je Damijan pred dobrim desetletjem najel tako visoko posojilo v frankih, bi se lahko pri njegovi kandidaturi izkazalo za problematično zaradi treh razlogov”.

Damijan je sicer v obširnem odzivu na pisanje glede njegove morebitne kandidature pojasnil da, “sredi leta 2007 sva s partnerko za nakup in sanacijo hiše najela kredit, večji del v švicarskih frankih, preostalo pa v evrih. Kredit v evrih je bil že poplačan, za mojo polovico preostalega kredita v frankih pa plačujem mesečno anuiteto v višini okrog 900 evrov.

Glede na to, da novinarja namigujeta, da sem prezadolžen, naj navedem, da moja plača na ekonomski fakulteti znaša okrog 2,500 evrov (neto). Ob tem pa sem (ob soglasju Univerze v Ljubljani in v skladu z našo zakonodajo) še 20% zaposlen na belgijski Univerzi v Leuvnu, kjer mesečno dodatno prejemam okrog 1,100 evrov plače, kar več kot presega mesečni obrok anuitete za kredit. V dobrih 11-ih letih še nisem zamujal s plačevanjem anuitet banki. Od kdaj je greh imeti kredit za nepremičnino, v kateri stanuješ, in sploh, če si lahko servisiranje tega kredita brez težav privoščiš?

3. Ob tem, ko je Damijan le polovični lastnik hiše, odplačuje še lizing za osebno vozilo.

Res je, kot velika večina ljudi, ne samo Slovencev, sem avto “kupil” na lizing (ne poznam ljudi v moji okolici, ki bi si lahko (iz poštenega poslovanja) privoščili nov avtomobil za gotovino). Mesečni obrok za lizing avtomobila plačujem iz prihodkov od svetovalne dejavnosti.

Kar se tiče bojazni glede mojega potencialnega konflikta interesov:

4. In tretjič, visoka Damijanova zadolženost v frankih pomeni tudi nevarnost za morebitni konflikt interesov.

Kot je znano, je Banka Slovenije v zadnjih letih “v vojni” z Združenjem Frank, ki si prizadeva za sprejetje zakona o samodejni pretvorbi posojil v švicarskih frankih v evre. Proti Banki Slovenije je leta 2016 vložilo tožbo in napovedalo ovadbe. Očita ji, da je v obdobju, ko je posojilo najel tudi Damijan, popolnoma zatajila v vlogi regulatorja.

Tega konflikta interesa ni in ga ne bo. Na mizi imam ponudbo moje poslovne banke za konverzijo kredita iz frankov v evre (po enakih pogojih kot za vse ostale komitente). V hipotetičnem primeru, če bi se odločil za kandidaturo za guvernerja in bil potrjen v Državnem zboru, bom seveda pred zaposlitvijo na BS opravil konverzijo kredita iz frankov v evre. Torej konflikta interesov ne bo”, pojasnjuje Damijan.

Marko Crnkovič je na svojem portalu Fokuspokus vzel v bran Jožeta P . Damijana v ostri polemiki z naslovom: “V gobcih infohijen: prej Arhar, zdaj JPD, Arsenovič, Dominika Švarc Pipan”, kjer se vprašuje: “kaj boš naredil, če se nate spravijo nevoščljivi, frustrirani varuhi zapovedane transparentnosti finančnega tračarjenja? Diskreditacija Jožeta P. Damijana, ki si jo privoščil Siol ob njegovi eventualni kandidaturi za guvernerja Banke Slovenije, je po oceni Crnkoviča “učbeniški primer medijskega umora. V bistvu gre za simptom zlorabe medijske moči in izživljanja nad nesrečnim, nemočnim posameznikom… Zakaj so to Damijanu naredili, ne vem. Tipičen Slovenec bi najprej pomislil, da je Siolu tak tekst naročil nek stric iz ozadja, ki hoče Damijana onemogočiti… Sam pa se raje nagibam k domnevi, da gre za perverzno in patološko finančno tračarjenje, ki moralno in družbeno bazira na ne popolnoma zgrešeni predpostavki, da morajo ljudje, ki opravljajo javne funkcije ali se zanje potegujejo, imeti te zadeve pošlihtane.

A ta (novinarski) imperativ se v rokah in glavah najbolj gorečih ljubiteljev moralne in politične in vedno bolj tudi finančne brezmadežnosti hitro sprevrže v fovšljivo in ignorantsko šuntanje proti človeku, ki ni dovolj globoko v žep zakopal tistih nekaj evrov nad povprečjem več.”

Crnkovič meni, da gre za preizkušeno taktiko: “Že tako ali tako našpičeni javnosti pomahaš pred nosom z rdečo zastavico dolgov, češ, glejte ga, lopova (ali luzerja). Halo? Kot da je že kdaj kak podjetnik posloval brez kreditov. In tako v primeru Arhar vedno bruto in nikoli neto, so tudi v tem primeru vedno navedeni skupni zneski, nezmanjšani za že odplačane anuitete.

Ker hopla, kaj pa, če ni še nič vrnil? You never know.

Pa še en podoben primer sem opazil, iz podobnega, če ne celo istega vira: za Dominiko Švarc Pipan, novopečeno državno sekretarko na Ministrstvu za pravosodje, se ne ve — o, groza! —, kje je bila pred tem zaposlena (če sploh) in koliko je zaslužila. Si lahko mislite?! Ziher ima nekaj za bregom!

Da se bo finančno tračarjenje razraslo do neslutenih razsežnosti, mi je bilo jasno že tistega dne, ko je začel obratovati spletni portal Supervizor (danes Erar). V enaki meri kot novinarsko orodje je to tudi trivialna oblika kratkočasenja za kogarkoli — ampak res kogarkoli —, ki se mu je nekdo zameril in bi ga rad kompromitiral, sebe pa povzdignil na piedestal raziskovalnega novinarstva in socialnega pravičništva v prekarni službi demokracije”, zaključuje Crnkovič.