Očitki o spolnem nadlegovanju tudi proti Francu Kanglerju. Kdo med županskimi kandidati je največji spolni predator?

Obtožbe o spolnem nadlegovanju in spolni škandali politikov so očitno tudi pri nas dobili domovinsko pravico kot sredstvo političnega obračunavanja tudi pred drugim krogom županskih volitev. Drugi krog lokalnih volitev je namreč v javni prostor prinesel novo orožje, to so obtožbe o spolnem nadlegovanju. Vsaka obtožba pred volitvami sicer sproža dvom, da gre pri očitkih o spolnem nadlegovanju za sredstvo političnega boja, ki je očitno vzel mah tudi pri nas, V tujini jih pred volitvami običajno pripišejo političnim nasprotnikom. Sicer pa so obtožbe o domnevnem spolnem nadlegovanju pred volitvami zelo nevarne, saj lahko že ena sama neutemeljena obtožba v javnosti poglobi stereotipno predstavo o »maščevalnih ženskah«, ki si spolnega nadlegovanja v resnici »želijo«.

Medtem ko takoimenovani primer farmacevtke očitno ni vplival na izid lokalnih volitev v Ljubljani, pa se je župan Jankovič pred prvim krogom soočal s slikami in videoposnetkom iz Pariza, objavljenim na spletnem portalu YouTube, kjer sta se župan Zoran Janković in podžupanja Tjaša Ficko sprehajala v Parizu. Po Jankoviću se sedaj z obtožbo o spolnem nadlegovanju sooča Gaspar Gašpar Misič, ki je kandidiral v prvem krogu županskih volitev in v Kopru ni neposredni konkurent Borisu Popoviču. Največji “je..č” – kot bi rekli na Štajerskem – med župani pa naj bi bil vsekakor mariborski županski kandidat Franc Kangler. Z obtožbami o spolnem nadlegovanju in seksualnih škandalih se je otepal že v času svojega županovanja. O tem v nadaljevanju.

Viralna zgodba v Kopru bi bila res “pretresljiva”, če ne bi prišla na dan le dva dni pred drugim krogom lokalnimi volitvami. Ob tem je zanimivo, da so zgodbe o spolnih uslugah v zameno za dobro plačano mesto ali pa samo za zaposlitev, pravzaprav že nekakšna ustaljena praksa na lokalni ravni, ki je praktično nihče ne problematizira oziroma preiskuje, razen v primeru, če ne postanejo sredstvo političnega obračunavanja v funkciji desne ali leve diskreditacije, odvisno pač od potreb.

Vsekakor najbolj izstopajo obtožbe o spolnem nadlegovanju na račun enega od favoritov na lokalnih volitvah v Mariboru Franca Kanglerja. Zapis o Kanglerju je očitno nastal v avtorstvu ali ob pomoči kriminalistov, ki so imeli dostop do prisluhov v preiskavi proti Kanglerju, in ki so bili kasneje izločeni iz preiskave. Vsekakor ni dvoma, da je zapis anonimka nastala v krogih, povezanih s policijo. Kriminalisti namreč nikoli niso preboleli, da so padle vse preiskave proti Kanglerju, zato anonimka, ki smo jo objavili v članku Anonimka proti Francu Kanglerju – Gibanje za enakopravnost državljanov – ZAVSENAS nad Kanglerja z obtožbami o korupciji, mobingu, samomorih in spolnem nadlegovanju zaposlenih.  Kangler naj bi bil sodeč po teh zapisih daleč največji “mačo” med politiki.

V zapisu, pod katerega je podpisan Janez Patanostra, “je Kangler občino spremenil v svoj privatni Rajski vrt, ki ga je užival pred očmi celotne občine. Več mlajših sodelavk, ki so dobile zaposlitev kot podmladek stranke, ki jo je Kangler vodil v Mariboru, je prisilil v ljubezenska razmerja, v zameno za spolne usluge pa jim je podeljeval dobro plačana uradniška delovna mesta na občini in v javnih podjetjih, dobivale so dodatke pri plači, njihovi družinski člani pa prednost pri zaposlovanju, sklepanju svetovalnih pogodb in pridobivanju pomembnih ter velikih občinskih poslov in druge ugodnosti. Kljub sklicevanju na krščanske vrednote Kangler Boga ne spoštuje, saj je glede na dosedanje ravnanje prekršil večino božjih postav, prav gotovo pa drugo, šesto, sedmo, osmo, deveto in deseto božjo zapoved…

…Kanglerju pojavljanje v družbi žensk godi. Dela ga vplivnega in možatega, odločnega in navzven odprtega. Zato si je še kot poslanec, še bolj pa kot župan Maribora prizadeval, da so ga vedno obdajale ženske, predvsem mlajša dekleta. Pojavljanje z zelo vplivnim Kanglerjem je bilo tudi pri njih zaželeno, saj so se nadejale, da bodo imele od tega koristi, kljub temu pa so bile zanj le sredstvo za dosego določenega cilja. Kangler je z njimi namreč ravnal kot s služkinjami, velikokrat pa tudi kot s spolnimi sužnjami.

Vsa dekleta, ki jih je Kangler tako ali drugače pripeljal v politiko so imela dve skupni točki. 1. Franc Kangler je poznal njihove starše, nemalokrat je bil celo njihov vrstnik. 2. Dekleta so bila članice podmladka stranke SLS. Preko staršev, Kanglerjevih simpatizerjev in podpornikov, so se dekleta včlanila v podmladek SLS, bila so aktivna na sedežu stranke, še zlasti v času predvolilnega boja pa jih je aktiviral kot odred mladih jurišnic. Patruljirale so po mestu, razdeljevale reklamni material, pojasnjevale politični program, delila jabolka in sončnice. Kangler jih je za pridnost in ubogljivost nagrajeval. Urejal jim je dobro plačano delo preko študentskega servisa, kjer jim ni bilo potrebno storiti nič, razen zadovoljiti svojega šefa. Če so se pri delu “še posebej izkazale”, jim je Kangler preko strankarskega proračuna kupoval darila, jim urejal študijske pogodbe, nato pa jih zaposlil na občini ali na katerem od številnih javnih zavodov.

Stvar zgleda trivialno, saj se pogosto dogaja, da vplivni starejši gospodje pomagajo svojim ljubicam do kruha in kariere. Pa vendar je v primeru Kanglerja vsa stvar veliko bolj resna in obsodbe vredna, saj je Kangler s tem, ko je izrabljal svojo pozicijo in izkoriščal moč in oblast nad ženskami, ki jih je načrtno razporejal na pomembna delovna mesta občine, pravzaprav postavil prototip uspešnega egoističnega moškega šovinizma, ob katerem zgodba o ljubljanski farmacevtki zvodeni kot slaba šala.

Franc Kangler je dekleta, ki so si bolj kot odrekanja, vztrajnosti in trdega dela, želela zabave, opaznosti in hitre kariere, izkoristil za zadovoljevanje svojih seksualnih potreb, uslužnost pa jim je poplačal z ugodnostmi in pozornostjo, ki so je kot županove zaupnice bile deležne na sprejemih, prireditvah, na hodnikih mestne občine in po pisarnah. Položaj županove ljubice je prinesel tudi dobro plačo, izredna napredovanja, plačilo nadurnega dela, službena potovanja in določen vpliv in moč znotraj lokalne skupnosti. Po določenem času so lahko podale predlog za kak projekt, predlagale zaposlitev sorodnika ali prijatelja, si izborile donosno pogodbo za firmo svojega očeta ali partnerja. Franc Kangler je v času svojega 6-letnega županovanja na MOM zaposlil okoli 100 ljudi, med njimi je bilo vsaj 10 žensk, ki jim je srečanje z njim spremenilo življenje.

Na kratko bomo predstavili dve njegovi razmerji, ki sta bili zaposlenim na občini splošno poznani, zaradi policijskih prisluhov pa tudi že izpostavljeni pred javnostjo. Osebi bomo z imeni izpostavili samo zato, ker je javnost za njune povezave s Kanglerjem že izvedela iz medijev. Podobnih zgodb je seveda bilo še veliko, veliko več.

Avtor opisuje dva primera in sicer primer Astrid Bah, podžupanje Mestne občine Maribor in Dušanke Jurenec, vodje kabineta župana Franca Kanglerja.

Kangler in Jurenčeva sta se spoznala v času pred županskimi volitvami 2006. Jurenčeva je bila tajnica izpitnega centra in v podmladku SLS. Po zmagi na volitvah jo je Kangler zaposlil na občini, v kabinetu župana. Takrat je že bila njegova ljubica. Ker ni imela ustrezne izobrazbe in potrebnih izkušenj vodenja je Kangler kadrovski službi naročil spremembo sistemizacije delovnega mesta in Jurenčevo imenoval za vodjo kabineta. Omogočil ji je vsa redna in izredno napredovanje za 5 plačnih razredov, odredil je izplačilo njene stalne pripravljenosti in izplačilo maksimalnega števila nadur. Jurenčeva je hodila z njim na sprejeme, na službenih poteh ga je spremljala v Bruselj, Moskvo in London, imela sta skrivno pisarno, kjer sta se sestajala in več lokacij izven Maribora, kjer sta se dobivala na “dnevnih počitkih”. Kanglerja je Jurenčeva povsem prevzela, zato ji ni mogel ničesar odreči. Bila mu je povsem zvesta in lojalna, sodelovala je pri večini njegovih poslov, sprejemala je stranke, ki so se prišle na občino “dogovarjat o poslih”, odprla je več transakcijskih računov, kamor so nakazovali provizije in drug umazan denar. Jurenčeva je imela od Kanglerja veliko koristi. Bila je v zvezi s solastnikom gospodarske družbe PGGH, ki je v tem času dobil številne občinske gradbene posle in postal hišni izvajalec gradbenih in infrastrukturnih del. Da bi si zagotovil vpliv na financiranje projektov je Kangler leta 2009 dosegel, da je bila Jurenčena imenovana v nadzorni svet NKBM, za kar pa ni bila kompetentna in jo je BS odstavila. Po prevzemu drugega županskega mandata leta 2010 je Jurenčeva na svojo željo odšla iz občine, Kangler pa jo je nastavil za prokurista v Marifarmu, ki je hčerinska družba Mariborskih lekarn, te pa so v lasti občine. Prejemala je bajno plačo v višini 8.000 EUR. Dušanka Jurenec je imela zaradi vsega zapisanega velik vpliv na politiko in ekonomijo občine. Odrejala je delo podžupanom, direktorjem uradov in drugih služb, strokovno kompetentne osebe so morale prenašati ponižanja in arogantne izbruhe “Kanglerjeve priležnice”. Tudi ob prihodu v Marifarm je nevedna in povsem nestrokovna Jurenčeva žalila dolgoletnega direktorja, se nekompetentno vtikala v strokovne odločitve in bila arogantna in vzvišena do zaposlenih.

Primer Astrid Bah, nekdanje podžupanje Mestne občine Maribor.

Bahova je prišla na občino v t.i. drugem kadrovskem valu Franca Kanglerja. Kot članici podmladka SLS ji je Kangler najprej uredil študentsko delo na sedežu stranke. Ker mu je bila vdana in lojalna jo je preko spornega razpisa zaposlil na Stanovanjskem skladu in ji omogočil magistrski študij. Bahova je bila članica mestnega sveta iz vrst Županove liste in Kanglerjeva velika ljubezen, razmerje pa je ostalo prikrito javnosti vse do izbruha škandala s prisluhi, ki jih je sodišče javno predvajalo. Brez izkušenj in potrebnega znanja jo je Franc Kangler leta 2011 imenoval za podžupanjo zadolženo za družbene dejavnosti in je na tej funkciji sodelovala pri nekaj grdobijah župana, med drugim pri organizaciji pogodbe za izgradnjo radarskega sistema. Na položaju ni bila dolgo, saj so mariborske vstaje Kanglerja odnesle, spomladi 2013 pa so sledile izredne volitve. Poleg naštetih ugodnosti je bila Bahova deležna tudi številnih Kanglerjevih daril in je bila povod za Kanglerjevo ločitev od dolgoletne partnerke. Zaradi ljubosumja, ki ga je Bahova sprožila na “Kanglerjevem dvoru” je napetost med zaposlenimi zelo narasla in vodila do nevzdržnih razmer v kabinetu župana in drugih službah, kjer so bile zaposlene Kanglerjeve ljubice.

Astrid Bah je zaradi Kanglerjevega nepotizma domala čez noč postala “vzhajajoča zvezda mariborske politike”, brez potrebnih izkušenj je odločala o stvareh na zelo pomembnem področju družbenih dejavnosti, vodila seje mestnega sveta in se vtikala v delo strokovnih služb. V zelo kratkem času si je ustvarila veliko premoženje, ki ga ni prijavila KPK, zato je komisija sprožila zoper njo ustrezne postopke. Bahova na KPK denimo ni uspela pojasniti, od kod je prejela več kot 150.000 EUR za nakup nadstandardnega stanovanja v centru Maribora, s čimer je ustvarila dvom v legaliteto izvora, saj bi, glede na opisano zvezo s Francem Kanglerjem, denar lahko izviral iz podkupnin, ki naj bi jih v svojem mandatu prejel Kangler. Opisana primera kažeta na modus operandi nekdanjega mariborskega župana Franca Kanglerja, ki je delo v korist skupnosti podredil lastnim parcialnim interesom, tudi za ceno očitnega klientelizma in nepotizma…”

V Mariboru zaradi Kanglerja vsekakor ni pričakovati ustanovitev gibanja Zdaj je čas (Time’s Up Now) po vzoru številnih hollywoodskih zvezdnic, med njimi igralke Eva Longoria, Reese Witherspoon in Nicole Kidman, ki ga je Revija Time je za osebnost leta 2017 izbrala kot družbeno gibanje oseb, ki so dvignile glas proti spolnim zlorabam in nadlegovanju. Gibanje, ki je na družbenih omrežjih prepoznano pod #MeToo (#TudiJaz), razširilo pa se je, ko je več žensk spolnega nasilja obtožilo vplivnega hollywoodskega producenta Harveyja Weinsteina. Kot so dejali pri reviji Time, je ključni “del cele zgodbe, nikakor pa ne gre samo za to”. Kasneje so se gibanju priključili tudi moški, ki so bili žrtve zlorab, zgodbe o spolnih zlorabah pa so začele prihajati iz vseh družbenih sfer, od politike do športa.

Okoli 300 žensk, ki delujejo v Hollywoodu, med njimi slavne igralke Eva Longoria, Reese Witherspoon, Nicole Kidman in Jennifer Aniston, so napovedale boj proti spolnemu nadlegovanju na delovnem mestu po vseh ZDA in ustanovile gibanje “Zdaj je čas” kot odziv na razkritja o spolnih napadih v Hollywoodu, ki so se začela z obtožbami na račun producenta Harveyja Weinsteina.

Njegov primer je v ZDA sprožil plaz podobnih razkritij o nespodobnem obnašanju in spolnem nasilju slavnih ali bogatih moških v svetu zabave, politike in drugje v družbi

Verjetno se vsi še spomnite dokaj sveže zgodbe o kandidatu ameriškega predsednika Donalda Trumpa za vrhovnega sodnika, Bretta Kavanaugha, ki sta ga v času kandidature bremenili kar dve obtožbi domnevnih spolnih nadlegovanj.

Oglasili so se celo iz Bele hiše, kjer so podpirali nominacijo svojega kandidata, nove in nove obtožbe spolnega nadlegovanja proti njemu pa so označili za “nov poskus usklajene kampanje demokratov z namenom, da bi dobrega človeka prikazali v slabi luči”. Trump, ki je stopil v bran sodniku, je septembra ob robu zasedanja Združenih narodov dejal, da so se te ženske pojavile naenkrat, da bi izrekle neutemeljene in popolnoma politične obtožbe. Svetovalka v Beli hiši Kellyanne Conway je k temu dodala, da gre za zaroto levega krila, kar spominja na besede Hillary Clinton, ki je obtožbe proti svojemu možu leta 1998 pripisala desnici.

Vrhovni sodnik ZDA Brett Kavanaugh je med kandidaturo dejal, “da ne bo dovolil, da ga »lažne obtožbe« stanejo kandidature za vrhovnega sodnika ZDA. Ne bom dopustil, da me lažne obtožbe izrinejo iz tega procesa«. Brett Kavanaughu je kasneje postal vrhovni sodnik. In če se vrnemo na lokalno raven, je seveda veliko vprašanje, kakšen vpliv lahko imajo razkritja glede Mišiča na volitve v Kopru, in kako vplivajo zapisi o “spolnih podvigih” na kandidaturo Franca Kanglerja.