Kakšna zagotovila je v državnem zboru dobil predsednik Borut Pahor, ki za guvernerja predlaga “vojaka SDS”, ki je odigral dvoumno vlogo v času bančne krize?
Kaj koalicijski partnerji v manjšinski vladi Marjana Šarca, ki so že javno izrekli podporo Boštjanu Vasletu, bivšemu v.d. direktorja UMAR, sporočajo predsedniku vlade in njegovi gospodarski ekipi?
Predsednik države Borut Pahor je v ponovljenem poizkusu imenovanja guvernerja Banke Slovenije že drugič politično nekorektno zavrnil predsednika vlade RS Marjan Šarca in njegov pogled na kadrovske rešitve glede ključnih strokovnjakov za vodenje ekonomskih politik, v katero spada tudi monetarna politika, ki jo izvaja Banka Slovenije. Predsednik Borut Pahor, kot je znano, državnemu zboru ni predlagal kandidata poslanske skupine LMŠ, ki se je odločila za proaktivnega in progresivnega profesorja iz Ekonomske fakultete dr. Jožeta P. Damijana. Izbira LMŠ, ki jo je na posvetu pri predsedniku predstavil Brane Golubović je logična, saj je dr. Jože P. Damijan na začetku svoje kampanje javno večkrat poudaril, da bo razčistil ozadje nastanka bančne luknje, za kar si LMŠ prizadeva že vse od začetka konstituiranja vlade Marjana Šarca.
Očitno je bil Borut Pahor v drugem krogu že na samem začetku odločen podpreti dolgoletnega »političnega in strokovnega spremljevalca« in državnega uradnika Boštjana Vasleta, ki se v svoji karieri, kot zatrjuje sam, z bančništvom praktično sploh še ni ukvarjal. Deficit znanja o zapletenih mehanizmih, po katerih deluje bančništvo, očitno poizkuša nadomestiti s svojimi dobrimi povezavami. Boštjan Vasle se je namreč že davnega leta 2006 priključil ekipi, ki je začela delati v vladni službi za razvoj v vladi Janeza Janše. Spodrsljajev, ki so značilni za njegovo sodelovanje z drugimi predsedniki vlad Borutom Pahorjem, mag. Alenko Bratušek in dr. Mirotom Cerarjem, pri sodelovanju z Janezom Janšo, ni zaslediti. Naključje? Kakšni so torej bili kriteriji predsednika Boruta Pahorja za izbor guvernerja v drugem krogu, lahko tako samo ugibamo?
Dejstvo je, da sta bila v času Pahorjeve vlade v obdobju 2009-2013 oba tesna sodelavca, ki pa sta zaradi »blokade« priporočil Banke Slovenije o nujnosti izvedbe dokapitalizacij v slovenskem bančnem sistemu za seboj pustila pravo razdejanje. Od direktorja urada za makroekonomske analize in razvoj (v nadaljevanju besedila: »UMAR«) Boštjana Vasleta bi sicer bilo pričakovati bolj analitično poglobljen pristop in strokovno profesionalno držo, saj je skoraj neverjetno, da z analitično kapaciteto, ki jo premore UMAR, ni vsaj poizkušal opozoriti svojega šefa na negativne posledice nonšalantnega pristopa pri opravljanju visoke politične funkcije predsednika vlade RS.
Sicer je na videz ignorantski odnos predsednika države RS Boruta Pahorja do predsednika vlade Marjana Šarca mogoče posledica njunega nevrotičnega odnosa, ki spremlja delovanje predsednika države že vse od zaključka volitev predsednika države. Poklicni funkcionar Borut Pahor, ki niti enega delovnega dne ni preživel v gospodarstvu (razen za potrebe svojih volilnih kampanj), se je namreč v politični bitki z »novim tipom politika« precej namučil, saj je bil potreben celo drugi krog z veliko dozo negotovosti, da je lahko obdržal svoj fotelj v predsedniški palači. Vendar med obema akterjema ne gre samo za pomanjkanje medsebojne simpatije. Poznavalci slovenske politike vedo, da se v ozadju bije bistveno bolj usodna zakulisna igra, ki sega v obdobje 2009-2013, to je v obdobje Pahorjeve vlade.
Pregovorna neodločnost predsednika Boruta Pahorja pri sprejemanju odločitev, ki so povezane s finančnimi in gospodarskimi vprašanji, je v primeru izbire novega guvernerja Banke Slovenije samo še bled spomin. Nenadoma je pri izbiri kandidatov pokazal izdatno dozo avtonomije in odločnosti, pri čemer je v obeh primerih posredovanih predlogov za guvernerja, tako za Boštjana Dolenca kot za Boštjana Vasleta, zavestno tvegal svoje dobro ime in sprejel nase največje možno tveganje za morebitni neuspeh. V obeh primerih namreč ni dosegel konsenza s svojim rivalom iz političnega spopada za naslov predsednika države in trenutnega predsednika vlade RS Marjana Šarca. Možnosti, da njegov drugi kandidat ne bo potrjen v Državnem zboru, so glede na dejstvo, da predlog ne uživa podpore predsednika vlade, seveda večje, kot bi bile v primeru, če bi kandidaturo soglasno podprla celotna manjšinska vlada.
Neobičajni pat položaj pa vendarle ni rezultat samo zapletenega odnosa med obema predsednikoma. Očitno je trmasto in nepopustljivo vztrajanje predsednika države Boruta Pahorja povezano z globljimi zakulisnimi igrami, saj gre pri problematiki z bančno luknjo namreč za še vedno odprto temeljno vprašanje in sicer, kdo je oziroma kdo bo moral prevzeti osebno odgovornost za nastanek bančne luknje in posledično tudi za ekonomsko škodo, ki nastaja zaradi načina reševanja bančne luknje in z njo povezano delno izgubo ekonomske suverenosti. Destabilizirana država namreč večine paradnih bank in gospodarskih družb, za katere se je zavezala, da jih bo prodala, ni več mogla prodati pod pogoji proste presoje suverenega lastnika. Ravno obratno. S strani Evropske komisije je bila prisiljena v prisilne prodaje in je s prodajami iztržila zelo nizke prodajne cene, ki so se gibale krepko pod nivoji knjigovodskih vrednosti oziroma ekonomsko primerljivimi cenami bank in gospodarskih družb v sosednjih državah.
Predlagatelj kandidature predsednik države Borut Pahor in njegov kandidat za guvernerja Boštjan Vasle imata skupnega veliko več, kot je videti na prvi pogled. Njuna skupna usoda je povezana z njunim dolgoletnim sodelovanjem v času nastanka bančne krize in odpravljanja njenih posledic. Očitno je, da nista izpolnila pričakovanj in nista opravila svojih nalog in dolžnosti, saj je zahtevno nalogo morala po svojih najboljših močeh in v časovni stiski dokončati bolj odločna mag. Alenka Bratušek.
Glede na navedeno je vedno bolj jasno, da sta glavna dejavnika za nastanek bančne luknje v resnici dva. Prvega je potrebno iskati v trikotniku Borut Pahor/Boštjan Vasle – dr.Franci Križanič – dr.Boštjan Jazbec (vzrok neukrepanje vlade RS kljub opozorilom Banke Slovenije) in drugega v trikotniku mag.Alenka Bratušek/Boštjan Vasle – dr.Uroš Čufer – dr.Boštjan Jazbec (očitek v zvezi z domnevno napačnim izračunom ocene kapitalskega primanjkljaja).
Za nastanek bančne luknje je bilo dokazano bolj usodno obdobje 2010-2013 Pahorjeve vlade. Banka Slovenje je v tistem obdobju lastniku bank večkrat predlagala, da se mora banke dokapitalizirati. Vlada Janeza Janše je dokapitalizacije izvedla, vlada Boruta Pahorja, ki je na premierskem položaju nasledil Janeza Janšo, pa ne. Vse evropske države so v tem obdobju odgovorno pristopile k sanaciji svojih bančnih sistemov. Slovenija, pod vodstvom Boruta Pahorja, pa tega ni storila. Tudi druga vlada Janeza Janše je ravnala modro in gospodarno in je banke ponovno dokapitalizirala. Krizne razmere je poskušala na začetku rešiti tudi mag. Alenka Bratušek, ampak je bilo že prepozno in je bilo za preživetje oziroma dokapitalizacijo nemudoma potrebno zagotoviti 3 milijarde evrov. Tega denarja davkoplačevalcev ne bi izgubili, če bi v letih 2010 in 2011 Borut Pahor, Boštjan Vasle in dr. Franci Križanič predhodno odgovorno ukrepali v skladu s priporočili Banke Slovenije.
Danes je očitno, da Borut Pahor favorizira rešitev, ki na videz zmanjšuje tveganja za ugotavljanje njegove in Vasletove vloge v času nastopa bančne krize 2010 – 2013. Istočasno v drugi plan postavlja prioritete, ki jih ima predsednik vlade RS Marjan Šarec, ki je zadolžen za izvajanje, koordinacijo in rezultate vodenja ekonomskih politik. Te cilje pa lahko doseže samo z dobrim sodelovanjem z Banko Slovenije. Vendar mu tega Borut Pahor ne dovoli. Še več, za kandidata, za katerega dobro ve, da še nima zagotovljene večine v državnem zboru, javno zatrjuje, da to večino ima in očitno računa na zakulisno kupčijo z desno sredinskimi strankami. Očitno pri tem podcenjuje tudi dolgoročno strategijo desno sredinskih strank, ki bi se s podporo Boštjanu Vasletu odrekle tudi vplivu v Banki Sloveniji, ki predstavlja eno od ključnih inštitucij v državi za oblikovanje javnega mnenja. Banka Slovenije pri izvajanju svojih nalog namreč v večjem delu zagovarja iste cilje, kot jih imajo v svojih programih desno sredinske stranke (uravnotežen proračun, uravnotežena plačilna bilanca, finančna stabilnost ipd.).
Uradni kandidat za guvernerja Boštjan Vasle je v svojih javnih nastopih že napovedal, da ne bo spoštoval neodvisnosti centralne banke, kar pomeni, da bo slej kot prej postal orodje v rokah političnih lobističnih skupin, ki spretno prikrivajo vzroke za nastanek bančne luknje, ki je nastala predvsem zaradi financiranja tranzicijskih oziroma tajkunskih projektov, s katerimi so si vplivne skupine zagotovile dolgoročen ekonomski in politični vpliv v slovenskem gospodarstvu.
Da v ozadju poteka širša operacija za ohranitev statusa »brezzobe« Banke Slovenije, potrjuje tudi razvoj dogodkov v zadnjih dveh tednih. Na začetku kampanje sta Boštjana Vasleta podpirali samo dve manjši stranki, medtem ko sta močno podporo velikih strank uživala dr. Jože P. Damijan in dr. Igor Masten, ki pa sta s strani časopisne hiše DELO nepričakovano doživela dobesedno medijski umor. Da se je časopisna hiša DELO tokrat odločila za princip prvorazredne in drugorazredne obravnave posameznih kandidatov dokazuje tudi dejstvo, da je na dan objave kandidatur urada predsednika države ista časopisna hiša DELO Boštjanu Vasletu omogočila njegov prvi promocijski ekskluzivni intervju.
Glede na navedeno, bi moral predsednik vlade RS Marjan Šarec še pred glasovanjem v državnem zboru »izmeriti temperaturo« pri svojih koalicijskih partnerjih in temeljito oceniti tveganja, ki jih prinaša scenarij, da bi del manjšinske vlade dobesedno za njegovim hrbtom in mimo LMŠ skupaj s opozicijo potrdil kandidata, ki še ni uspel prebrati statuta ESBC in ECB, ki je pri reševanju bančne luknje pustil na cedilu že dva predsednika vlade (Boruta Pahorja in mag. Alenko Bratušek) in ki lahko ponovno še tretjič odpove tudi v zapletenem in dolgotrajnem postopku ugotavljanja krivcev za bančno luknjo, ki bo potekel na relaciji državni zbor, Banka Slovenije in redna sodišča.
