(VIDEO) Cvikl: Božič je praznik, ki se bolj kot katerekoli praznik dotakne večine ljudi, ne le kristjanov

Božična poslanica mariborskega nadškofa Alojzija Cvikla, ki je za različne medijske platforme in najprej v vlogi mariborskega nadškofa, potem pa še v vlogi podpredsednika SŠK, podal božično poslanico.

“Pred nami so božični prazniki. Največji krščanski praznik je sicer velika noč, dan gospodovega vstajenja, a božič je praznik, ki se bolj kot katerikoli dotakne večine ljudi, ne le kristjanov. Njegov utrip je čutiti vsepovsod, čeprav morda le v obliki obdarovanj, prazničnih večerij in kosil. Ob božiču, zlasti ob božičnih pesmih začutimo največ topline, domačnosti, prijazne sproščenosti in lepote. Če se poglobimo v božično praznovanje vidimo, da je božič zmagoslavje božje dobrote in ljubezni. Z učlovečenjem večne besede, druge božje osebe v sveti trojici, je Bog razodel svojo ljudomilost svojo ljubezen do vseh ljudi. Lahko bi rekli, da se je izpraznil, sestopil je v nizkost človeškega bivanja, obloženega s krivdo in smrtjo. Apostol Pavel je v pismu filiplanom o božjem sinu zapisal: “Čeprav je bil v božji podobi, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem.

Na svetu je veliko trpljenja in zato ljudje vsak dan vzdigujejo k nebesom veliko vprašanj, tožb in celo obtožb. Nekaj od tega je posledica človeškega ponosa in pravičniške drže. Drugo pa je preprosto vzdihovanje trpečega ustvarjalnega bitja, ki se nemočno sprašuje, zakaj bog dopušča to trpljenje, zlasti trpljenje nedolžnih. Bog na to vprašanje ne odgovarja z besedami in razpravljanjem. Odgovoril je s tem, da je sam postal človek, da je trpel, krvavel, bil križan in končno je od mrtvih vstal. Kdo lahko ob trpljenju nedolžnih še obtožuje Boga, ležečega v revnih jaslih in visečega na križu? Vsem še posebej osamljenim in bolnim želim blagoslovljene božične praznike, da bi poglobili v srcu vero, da je Bog nepreklicno z nami. To naj bo temelj našega veselja in upanja tudi vse dneve novega leta 2019!”

Božična poslanica mariborskega nadškofa metropolita in podpredsednika SŠK msgr. Alojzija Cvikla:

Kristjani se spominjamo, da se je Bog v božični noči rodil kot človek in nam ponuja roko ter nas vabi na skupno pot. Božič je tako vabilo, da odpremo svoja srca Bogu in ljudem okoli sebe, še posebej ubogim, bolnim in osamljenim.

Vam, ki praznujete božič, želim, da bi začutili Božjo ljubezen in veselje do življenja, ki nam je podarjeno. Tega veselja želim še posebej vsem, ki praznujete božič kot družinski praznik ter ohranjate krščanske običaje in tradicije. Vzemite si čas drug za drugega: starši za otroke, otroci za starše in stare starše ter vsi za sorodnike.

Želim, da bi v božični noči upanje napolnilo tudi srca vseh vas, ki vas pestijo težave, preizkušnje, bolezen, skrbi in razočaranja. Zavedajte se, da vas Bog ne bo nikoli zapustil in vam je vedno blizu.

Božičnega veselja želim tudi vam, rojakom zunaj naše domovine, v zamejstvu, zdomstvu in izseljenstvu. V tej noči ste še posebej povezani z domovino, ki ji želim, da ohranja vrednoto miru, se veseli življenja otrok in družin ter spodbuja medsebojno spoštovanje.

To voščilo je namenjeno tudi našim bratom in sestram v Evangeličanski in Pravoslavni cerkvi. Želim vam, da bi bili v božični noči še posebej povezani v naši veri v Jezusa Kristusa.

Na koncu vam v novem letu želim Božjega varstva in zdravja. Naj bo polno globoke vere, v kateri smo vedno povezani z Bogom in ki jo pogumno izpovedujemo v življenju, javnosti in naših družinah. Želim vam, da bi bili v novem letu še bolj povezani med seboj in iskali to, kar nas povezuje in nam prinaša skupno dobro.

Msgr. Alojzij Cvikl,
mariborski nadškof metropolit
in podpredsednik SŠK

Msgr. Stanislav Zore OFM, ljubljanski nadškof metropolit Msgr. Stanislav Zore OFM, ljubljanski nadškof metropolit je sporočil naslednje:

Spet postavljamo jaslice. Vsako leto znova se ob tem spomnimo na Jezusovo rojstvo v Betlehemu. In vsako leto znova je to vznemirljivo lep trenutek. Vsak božič v nas prebudi nekaj tiste otroške pristnosti, za katero je Jezus rekel: „Če ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo.“

Ob jaslicah se spominjamo, da se je ob času cesarja Avgusta, ki je ukazal, da se morajo opisati vsi prebivalci Rimskega cesarstva, v Betlehemu, v Judeji, rodil Jezus. Marija ga je povila v plenice in ga položila v jasli. Za nas zelo borno bivališče, a boljšega takrat ni bilo na voljo. A za tega otroka so v tisti noči angeli sporočili pastirjem, da se je rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. V obhajanju božičnega praznika zato praznujemo prihod Odrešenika, ki je veliko veselje za vse ljudstvo.

Kakor je Jezus takrat prišel v zelo konkretne zgodovinske okoliščine, da bi ljudem prinesel sporočilo, da je Bog njihov Oče, in da bi jih ljubil do konca, tako Jezus tudi danes prihaja v naš čas in našo neodrešenost, da bi tudi mi spoznali, da Bog ni pozabil na nas. Tudi k nam prihaja, da bi v našo temo posvetila luč.

Naj ta luč posveti v srce vsakega človeka; zdravega in bolnega, mladega in starega, učenega in preprostega, čisto vsakega. Rad bi, da bi v svetlobi te luči odkrili poti, ki vas bodo vodile do ljudi, do bratov in sester. Potem se v sveti noči ne bo rodil samo Jezus, ampak se bo po njem rodila tudi skupnost, v kateri nihče ne bo prezrt, nihče osamljen, nihče odveč. Kakor se je Bog kot odrešenik napotil k nam, tako se tudi mi kot ljudje napotimo drug k drugemu s sporočilom odrešenja.

Vsem voščim blagoslovljen božič in vse dobro v novem letu.

Msgr. Stanislav Zore OFM
Ljubljanski nadškof metropolit

Božična poslanica škofa msgr. dr. Petra Štumpfa:

Jaslice – v katerih leži Novorojeni Mesija, sestavljata ob dveh straneh dva lesena križa. Nemalokrat takšna dva križa nosita težo miz in kar je na njih. Na dveh križih so včasih pripravljali drva in druga gospodarska ter gospodinjska opravila, vrtnarji na takšnih dveh križih postavljajo kole za oporo v rasti nekaterim vrstam zelenjave, zidarji in pleskarji pa desko, na kateri zidajo ali pa pleskajo hišo.

Na božič Mesija še kot Dete leži pod budnim očesom Jožefa in Marije ter mirno spi med enim in drugim križem jasli. Križa skupaj nosita njegovo težo. Leta pozneje bo križ zopet nosil vso njegovo težo, a takrat bo to odrasel mož z razpetimi rokami zmagoslavja. In kot slišimo ob hlevčku angele peti Slava Bogu na višavah, jih bomo spet slišali peti ob praznem grobu.

Zgodovina evropskih narodov je že mnoga stoletja naslonjena prav med ta dva križa. Božič in Velika noč še zmeraj nosita njihovo narodno telo. Očitno pa ta dva križa vse bolj popuščata pod težo brezbrižnosti in celo sovraštva do Božjega Novorojenca. Narodi so se spravili nadenj, da bi ga zadušili v njegovem joku, ki v nerojenih otrocih prosi za življenje. In kdor jih brani, ga pogosto preganjajo in mu nastavljajo zanke, da bi ga uničili.

Da bi Novorojenega Mesijo končno vrgli iz jaslic, vztrajno žagajo prvi ali božični križ. Namesto križa jaslice podlagajo s takšnimi sporočili o božiču, ki ne govorijo o Jezusu, Jožefu in Mariji, temveč ustvarjajo zgodbe o nakupovanjih, obdarovanjih in dopustovanjih. Mnogi več ne vedo, da je božič praznik rojstva Jezusa Kristusa, ki je kot Bog postal človek, da bi mi postali Božji.

Zavezniki, razširjevalci in branitelji nekrščanskega božiča žagajo tudi drugi ali velikonočni križ. Za njih ni pomembno, da se je Jezus Kristus rodil, da bi nas na križu rešil greha ter smrti in nas s vstajenjem od mrtvih pridružil svojemu vstajenju. Oni nočejo biti rešeni greha, ker živijo tudi od greha. Nočejo vstati od mrtvih v Kristusu, ker so si smrt izbrali za zaključek življenja brez smisla.

Na božičnem in velikonočnem križu še zmeraj sloni tudi naše slovensko narodno telo, čeprav moči pešajo. Tisti ki v srcu dobro mislimo in imamo radi svojo domovino in Cerkev ne moremo biti pasivni. Treba je garati, da ohranimo vero in narodnost. V soboški škofiji se pripravljamo na obhajanje 100-letnice priključitve prekmurskih Slovencev k matičnemu narodu, za katero so najbolj zaslužni prekmurski in prleški katoliški duhovniki (F. Ivanocy, J. Klekl st., M. Slavič, F. Kovačič, I. Jerič in še nekateri).

Leto 2019 bo torej za soboško škofijo nekakšno »sveto leto«, saj se bomo z molitvami, nedeljskimi premišljevanji, s slovesno sveto mašo vseh slovenskih škofov ter mnogih duhovnikov in z udeležbo vernikov (17. avgusta v Beltincih), znanstvenim simpozijem (13. novembra v Murski Soboti) in še z nekaterimi drugimi bogoslužji in dejavnostmi Bogu zahvalili za to, da v soboški škofiji Slovenci, Madžari, Romi in Hrvati vendarle živimo v medverskem in tudi narodnostnem dialogu in strpnosti. Ti darovi nikakor niso samoumevni, temveč smo sedaj mi odgovorni, da jih ohranimo v jaslicah svojega naroda, ki ga podpirata božični in velikonočni križ.

Petje angelov se nadaljuje v petju vseh ljudi, ki se veselijo izpolnitve Božje obljube, dane človeštvu že v raju. To je petje o zahvali Bogu, da nam je poslal svojega Sina. To je petje o prihodu Kneza miru, o svetosti in tišini te noči, kar s svojo presunljivo preprostostjo in globino še posebej slavnostno oznanja pesem Sveta noč, blažena noč. Prvič zapeta pri polnočnici 24. decembra 1818, torej pred 200 leti, v župniji Oberndorf, severno od Salzburga, v preprostem C-duru, se je zmožna dotakniti vsakega odprtega, preprostega srca: srca otroka in starca, bogatega in revnega, zdravega in bolnega, slavnega in pozabljenega. Njena največja moč je morda prav v tej njeni otroški preprostosti in iskrenosti – kot je to tudi sam božični praznik.

V veselju, da je Vsemogočni iz nebes prišel med nas kot otrok, vam voščim blagoslovljene in vesele božične praznike ter leto 2019, ki naj bo leto razvoja življenja med nami, miru, pravice in veselja v Svetemu Duhu!

Z nami naj vedno hodi nebeška Mati Marija!

Msgr. dr. Peter Štumpf, soboški škof