Je človek, ki ruši Madura, rešitelj Venezuele ali ameriška marioneta?

35-letni slab govornik Državnega zbora, ki se je razglasil za začasnega venezuelskega predsednika prejšnjo sredo, in odprl novo poglavje v tragediji, ki jo ta država doživlja že več let. Uradni predsednik Nicolas Maduro seveda ne želi niti slišati, da bi ga opozicijski vodja zamenjal na čelu države.

Guaida pa so med drugim priznali Združene države Amerike, Kanada, Gruzija, Brazilija, Argentina, Čile, Kolumbija, Ekvador, Peru, Gvatemala, Honduras, Kostarika in Paragvaj za začasnega predsednika Venezuele. Po drugi strani pa so Mehika, Bolivija, Kuba, Turčija, Rusija in Kitajska sporočile, da še naprej priznavajo Madura kot legitimnega predsednika in nasprotovale “uzurpaciji moči” in ameriškemu “imperializmu”, ki domnevno stoji za tem prevratom.

EU pa je “odločno pozvala k začetku takojšnjega političnega procesa, ki vodi k svobodnim in verodostojnim volitvam” in v celoti podprla nacionalno skupščino “kot izvoljeno institucijo, katere pristojnosti je treba obnoviti in spoštovati”, in poudarila, da imajo prebivalci Venezuele pravico odločati o svoji prihodnosti, vendar pa še ni priznala Guaida za začasnega predsednika Venezuele.

Guaido trdi, da je prevzel oblast v skladu z ustavo

Guaido je v kolumni, ki jo je objavil Washington Post, kot pripravo za svoje dejanje, predstavil predstavil svoje ustavne argumente za prevzem oblasti v državi. Po 233. členu ustave Venezuele Guaido zatrjuje, da ima nacionalna skupščina tudi pravico, da prevzame funkcijo predsednika, v primeru njegove stalne odsotnosti ali nezmožnosti delovanja.

V skladu s členom 333 venezuelske ustave, morajo državljani obnoviti in uveljaviti ustavo, če jo oblast ne spoštuje. Maduro se je postavil nad ustavo, toda le prebivalci Venezuele se lahko postavijo nad njo, zaključi Guaido. Na podlagi člena 350 ustave, ki poziva prebivalce Venezuele, da zavrnejo vsak režim, ki krši demokratične vrednote in človekove pravice, pa Guaido meni, da ima sam prav tako pravico s pomočjo mednarodne skupnosti zavrniti Madurovo uzurpacijo predsedstva.

Tako Guaido trdi, da ustava njemu in nacionalni skupščini daje možnost za “rešitev sedanje politične krize in ponovne vzpostavitve demokratičnega reda”. Načrt je, kot navaja: ustaviti uzurpacijo z nacionalno enotnostjo in z zunanjim in notranjim pritiskom ter oblikovati prehodno vlado za odprtje kanalov humanitarne pomoči; ponovno vzpostavitev pravne države in ločitev oblasti; in sklicati svobodne volitve, da se lahko Venezuelci odločijo o svoji prihodnosti. Pri tem je po njegovem odločilnega pomena, da mednarodna skupnost prizna nacionalno skupščino kot edinega legitimnega predstavnika Venezuele, Madurovo predsedstvo pa zavrne kot uzurpacijo oblasti.

Nacionalna skupščina je prav tako sporočila, da je Guaido prevzel funkcijo predsednika, vendar mora parlament ponovno prevzeti svoje pristojnosti. Vendar se vsi ne strinjajo s pravnimi argumenti opozicije za prevzem oblasti. Poleg Moskve, Havane in drugih zaveznikov Caracasa, so levičarski kritiki ZDA to že razglasili za “spremembo režima” v režiji Washingtona. Poleg tega se v članku za Bloomberg profesor prava na Harvardski pravni šoli Noah Feldman strinja s to oceno.

Bloomberg: Maduro je pokopal ustavo, vendar tudi Guaido je ne spoštuje

Neka država preprosto ne more razglasiti za predsednika druge države nekoga, ki to očitno ni, in se obnašati kot, da je to resnično stanje stvari, piše Feldman. Res je, da je sam Maduro pokopal venezuelsko ustavo, in da predsedniške volitve, na katerih je zmagal leta 2018, niso bile niti svobodne niti poštene. Če nič drugega, je zmagal z večino 67,8%. Po raziskavah javnega mnenja je imel takrat 20 do 30% podpore. Opozicija, večina opazovalcev, Organizacija ameriških držav, Evropska unija, ZDA, Argentina, Mehika, Kolumbija, Brazilija, Čile in Kanada, so volitve razglasili za nameščene.

Maduro je nato nezakonito ustanovil novo ustavodajno skupščino, ki mu je tako kot vrhovno sodišče, popolnoma zvesta, hkrati pa je odpravil pristojnost nacionalni skupščini, ki jo ima pod nadzorom opozicija. Kazalci gospodarskega kolapsa, ki ga je povzročil Madurov režim, od milijonske hiperinflacije do splošnega pomanjkanja hrane, pitne vode, zdravil in milijonskega eksodusa iz države, je težko našteti.

Vendar pa po mnenju Feldmana argument, da Maduro ni več predsednik, in da Guaido samo zapolnjuje prazno mesto, ni nič drugega kot “figov list za spremembo režima”. Bolje bi bilo, če bi ZDA odkrito povedale, da zahtevajo spremembo režima, meni Feldman, brez spornih pravnih utemeljitev. 233. člen venezuelske ustave določa, da lahko predsednik nacionalne skupščine nadomesti predsednika, v primeru, da ga vrhovno sodišče razreši, da je duševno ali telesno nesposoben ali da je zapustil pisarno. Predsednika je namreč mogoče nadomestiti z venezuelsko ustavo le z referendumom, čeprav je treba opozoriti, da je nacionalna skupščina skušala tak referendum sklicati, vendar ga je režim gladko zavrnil.

Nobeden od teh pogojev ni bil tehnično izpolnjen in nikjer v venezuelski ustavi ni določeno, da nacionalna skupščina odloča, da država “nima legitimno izvoljenega predsednika”. Druga dva člena ustave, na katera se Guaido sklicuje, sta še šibkejši argument, ker po mnenju pravnika Feldmana, to zveni bolj kot “lep sentiment, kot pa pravna obveznost”.

Ljudstvo Venezuele proti vojaškemu posredovanju, vendar za mirni odhod Madure

Poleg tega, pa se lahko takšni pravni argumenti obrnejo tudi proti Washingtonu, ker bi lahko vsaj teoretično nasprotniki ZDA ali Trumpove uprave lahko razglasili predsednika Trumpa za nelegitimnega predsednika in nekega predstavnika opozicije priznali za predsednika Združenih držav Amerike – čeprav Trump ne bi bil odpoklican po uradnem postopku v kongresu, kot tudi Maduro ni bil. V tem smislu bi to lahko pomenilo nevaren precedens za mednarodno pravo, kot trdi Moskva.

Trump je, spomnimo, po poročanju Associated Pressa, že leta 2017 članom svoje uprave predlagal možno invazijo na to južnoameriško državo. To možnost je pred dvema dnevoma zavrnil pospraviti z mize. Čeprav so to možnost opustili tudi voditelji sosednjih južnoameriških držav, so jo nekateri venezuelski nasprotniki odkrito podprli. “Vojaško posredovanje koalicije regionalnih sil bi lahko bilo edini način za odpravo lakote, ki ogroža milijone življenj,” je januarja lani zapisal za portal Syndicate, Ricardo Hausmann, nekdanji venezuelski minister in profesor na Harvardu. Nekdanji župan Caracasa Antonio Ledezma se je prav tako zavzel za “humanitarno intervenco” za odstranitev Madura.

Vendar, kot piše Guardian, po besedah urednika, je njegova zaskrbljenost zaradi kršenja človekovih pravic in diktature v Venezueli dokaj hinavska glede na njegovo glasno sočutje do avtokratov, od Putina do saudskega princa Mohammeda bin Salmana, še posebej, če upoštevamo, da Venezuela povsem naključno leži na enih največjih zalog nafte na svetu. Poleg tega bi vojaška intervencija ZDA lahko povzročila veliko večjo katastrofo v tej državi, četudi zanemarimo neprijetne asociacije v zvezi z dolgo zgodovino ameriških vojaških posredovanj v korist različnih vojaških hunt v državah Južne in Srednje Amerike.

Popolnoma jasno je, da Venezuela z Maduro na čelu nima prihodnosti. Ampak kot običajno, v tem primeru je treba upoštevati voljo ljudi – večina Venezuelcev, glede na ankete venezuelske agencije Datanalisis, ne podpira vojaškega posredovanja (54% jih izrecno nasprotuje takšni možnosti), čeprav jih 63% podpira “dogovorjen sporazum, s katerim bi predsednika Madura umaknili z oblasti.” Madurovi nasprotniki, kot tudi zavezniki v Venezueli in drugod, bi morali ta dejavnik upoštevati.