Podpisovanje sporazuma z Levico brez soja medijskih luči – Hud ideološki spopad med Cerarjem in Levico zaradi Venezuele na seji OZP

Težke besede pred današnjim glasovanjem o proračunu in praznovanju članstva v Natu. Čeprav koalicijski partnerji včeraj in danes podpisujejo sporazum z Levico brez medijskih žarometov, pa je včerajšnja razprava na nujni seji Odbora za zunanjo politiko razgalila globoko vsebinsko in ideološko razklanost vsaj, ko gre za vprašanje zunanje politike. Pri Levici so med drugim opozarjali, da je slovenska vlada s prepoznavanjem Guaidoja le sledila ZDA, ki imajo v Venezueli predvsem naftne interese in so večkrat zagrozile z vojaško intervencijo.

Tašner Vatovec: “Zelo zgovorno, da ste minister šli takoj oziroma zelo kmalu po imenovanju ste odleteli, da ne bom rekel, da ste odkorakali v Washington, je zelo jasen signal, kam bo slovenska zunanja politika pod vašim vodstvom gravitirala. In na žalost so tukaj v ozadju zgolj in izključno interesi. In mene ne prepričajo vaše besede o spoštovanju človekovih pravic in humanitarnih razlogov zato, ker pa jih ne vidim, ker potem bi ta standard morali držati visoko tudi v vseh ostalih kršitvah. Še enkrat poudarjam Jemen, Savdska Arabija, Izrael, Turčija in tako naprej. Cel kup je takih primerov, pa niste tako aktivni. In to je tisto, kar bi morala biti točka razprave danes. Ne Maduro, ja Maduro, ne to je v bistvu popolnoma irelevantno.”

Medtem pa je zunanji minister Miro Cerar trdil, da vladna odločitev ni bila sprejeta pod vplivom ZDA in da so jo sprejeli samostojno v sozvočju s stališčem Evropskega parlamenta in večine članic EU. S prepoznavanjem pa so stopili na stran ljudi, ki tam čakajo na pomoč. Ob tem je napovedal, da bo Slovenija za humanitarno pomoč Venezueli namenila 50.000 evrov.

Miro Cerar: “Gospod Vatovec, kaj pa dvojna merila pri vas? Pravite, da se trudite za ljudi. Za njihovo socialno stanje, situacijo. A tam pa ne zaslužijo ljudje, da bi imeli zdravila, da bi imeli hrano? A tam pa ne zaslužijo, da bi živeli varneje? Moralo je tri milijone ljudi bežati in bežijo vsak dan. Vsak dan. Sedaj ko se mi pogovarjamo, družine bežijo čez mejo. Kje so to dvojna merila .. In ko ste ravno rekli, odbrzel sem v ZDA, to je ravno tako, kot običajno kdaj malo žaljivo navržete, ne? Z ZDA več let nismo imeli stikov na visoki politični ravni, sodelovali smo na drugih ravneh. In zato sem kot zunanji minister tudi seveda ob podpori predsednika vlade ocenil, da je treba tu nekoliko izenačiti pristop. To ne pomeni, da kjerkoli drugje poslabšujemo odnose ali reduciramo stike. Nasprotno, enako smo aktivni. In absolutno moram protestirati proti takim oznakam, ki želijo našo zunanjo politiko prikazati kot nekako podrejeno, priliznjeno neki državi. Take zunanje politike ne vodimo…”

Sicer pa so med včerajšnjo razpravo na OZP zaznamovali predvsem očitki zaradi domnevnega zavajanja in širjenja dezinformacij glede razmer v Venezueli ter vprašanje ideološkega boja med levico in desnico, ki se trenutno bije tudi v Venezueli. Poslanci so navajali tudi zelo različne razloge za krizo v Venezueli. Medtem ko v Levici za to krivijo predvsem ameriške sankcije, v koalicijskih strankah predvsem krivijo slabo upravljanje predsednika Nicolasa Madura.

Najdlje je v očitkih Cerarju šel poslanec Levice Miha Kordiš, ki je zunanjemu ministru Cerarju očital, da je živčen. “Gospod Miro Cerar je bil v svoji intervenciji vidno živčen. Lahko si predstavljamo zakaj. Na našo zahtevo Levice je danes prvič zares stopil pred slovensko javnost, da poskuša braniti nebranljivo. To je, da vlada RS in on osebno, torej na njegovo pobudo priznava in legitimira ameriški državni udar. Oziroma na tej točki lahko rečemo poskus državnega udara, ki že počasi gre v smeri tega, da se bo izjalovil. Sedaj poskuša gospod Miro Cerar kot zunanji minister pred slovensko javnostjo braniti svoj obraz in si umivati roke na način, češ da priznanje gospoda Guaidoja za venezuelskega predsednika ne pomeni nič drugega, kot da se RS ne umešava v Venezuelo zgolj z namenom izvedbe novih volitev in z ambicijo, da se rešuje humanitarna kriza. Ampak, gospod Miro Cerar, povejte mi, kako si vi predstavljate, da se izpeljejo neke volitve kakorkoli se že izpeljejo za kakršenkoli rezultat, potem pa kar naenkrat humanitarna kriza naredi puf in izgine. Seveda da ne veste, kaj bi bila poteza za nemudno rešitev motene preskrbe Venezuelcev s prehrano in zdravili. To, da zahodne države z ZDA na čelu odpravijo sankcije. …”

Miro Cerar je zavrnil očitke o nervozi. “Pravite, da hlapčujem in me je strah ZDA. To so seveda neumnosti, na katere ne bom odgovarjal. To je seveda žaljivo. Ampak, vam bom nekaj drugega povedal. Začeli ste s stavkom, da sem vidno živčen. Gospod Kordiš, nisem živčen, ampak sem kljub temu, da sem v funkciji zunanjega ministra v takih primerih, ko govorimo o krizi o ljudeh in poslušam takšna izvajanja, sem prizadet kot Slovenec kot človek. Ko vidim, kako nekdo popolnoma ignorira ljudi, njihovo stisko in išče samo neke ideološke formule, da bo lahko nastopal proti ZDA ali nekomu, ki ga pač ideološko ne prenese. Ja, mogoče zato malo čustveno odreagiram, ampak ne zato, ker sem živčen. “

Primož Sitar (Levica): “Ko pridemo do današnje diskusije torej, ko govorimo o situaciji v Venezueli, v bistvu ne govorimo o situaciji v Venezueli, govorimo o Sloveniji. Ta korak zunanjega ministra je povedal več o Sloveniji kot o Venezueli. Je več povedal o stanju politike v Sloveniji kot o stanju v Venezueli. Tukaj ne govorimo o Venezueli, govorimo o Sloveniji, ne govorimo o Madurovem režimu, pri tem koraku v bistvu govorimo o Cerarjevem režimu. Govorimo o tem, kako mi reagiramo na notranje zadeve neke suverene države. Govorimo o tem, kako se mi, zloglasno poudarim, vključujemo v imperialistično politiko tujih velesil… Tukaj gre za interveniranje politične velesile v eni imperialistični maniri. Zadnjič sem na spletnih omrežjih prebral neko šalo, ki pravi, zanimivo, kako ZDA vedno, ko izvažajo svojo demokracijo, vedno, ko se borijo proti terorizmu, slučajno naletijo še na eno kopico nafte. In zelo zanimivo, kako zopet poudarim in ponovim, niso toliko entuziastični pri izvozu demokracije in človekovih pravic pravic v Turčiji, Jemnu, Savdski Arabiji in tako naprej. Zelo zanimivo in zelo priročno so si našli bogastvo v soseščini, ki je bogata z nafto, in ki je geostrateško na prijaznem položaju..”