“Kakšen fantastičen dan” – 652 dni od arbitražne razsodbe o slovensko hrvaški meji – Koliko dni še do uveljavitve arbitražnega sporazuma?

Bralci portala Topnews.si ste verjetno opazili majhen števec pod rubriko Arbitraža, ki je doslej izmeril, da je število dni od razsodbe arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško natančno že 652 dni.

Verjetno boste nekateri zamahnili z roko in rekli, češ, še en števec na ekranu, ki običajno v nekaterih državah na mestnih trgih in ulicah šteje naraščanje javnega dolga.

Seveda tudi ne gre za idejo iz pesmi ameriške pevke Madonne “4 Minutes”. Video se začne s Timbalandom, ki prepeva pred zaslonom, ki prikazuje odštevanje. V videu Madonna in Justin Timberlake bežita pred ogromnim geometrično neravnim črnim zaslonom, ki uničuje svet. Na koncu ju ujame in uniči. Prav tako ni namen, da bi števec uničil slovensko politiko in politike, ki so podprli arbitražno sporazum. Je pa prav, da se vsak dan spomnijo na to, da arbitražni sporazum še vedno ni uveljavljen.

Na portalu Topnews smo se odločili, da bomo namestili števec, ki bo meril, koliko dni je minilo od določitve arbitražnega sodišča v Haagu glede meje med Slovenijo in Hrvaško, ki še vedno ni uveljavljena.

Če drži, kot je dejal predsednik KNOVS-a, da Slovenija zdaj s zadnjim odzivom na razkritja o prisluškovanju in poskusih vplivanja na medije “pokazala zobe” in da ne bo dopuščala agresivnega pristopa Hrvaške do Slovenije, je prav da se ne pozabi.

Četrtega novembra letos bo minilo natanko 10 let od podpisa takoimenovanega Arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, ki sta ga podpisala takratni predsednik vlade RS Borut Pahor in Jadranka Kosor v imenu vlade RH. Sporazum je bil sestavljen v Stockholmu dne 4. novembra 2009, v treh izvirnikih, v angleškem jeziku.

Nekaj manj kot leto dni zatem je 6. junija 2010 potekal referendum o arbitražnem sporazumu, kjer je 51,54 odstotkov udeležencev referenduma glasovalo za arbitražni sporazum, 48,46 odstotkov pa mu je nasprotovalo.

Referendum o arbitražnem sporazumu je bil naknadni zakonodajni referendum o arbitražnem sporazumu med Slovenijo in Hrvaško, ki ga je Državni zbor Republike Slovenije ratificiral v aprilu 2010.

Pobudo za referendum je podalo 86 poslancev državnega zbora. Referendumsko vprašanje se jo glasilo: “Ali ste za to, da se uveljavi zakon o ratifikaciji arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, ki ga je sprejel državni zbor na seji dne 19. aprila 2010?” Nasprotniki arbitraže so zahtevali, da se Hrvaške ne spusti v Evropsko unijo, preden ne bo rešena meja s Hrvaško, kar se gledano z današnjega zornega kota kaže kot pravilno.

Uporabiti bi morali podoben pristop, kot ga je uporabila Grčija v primeru Makedonije, ko je spor okoli imena države praktično trajal tri desetletja. Makedonija je vstopila v NATO šele, ko je spremenila ime v Severno Makedonijo. Ali pa se še spomnite mukotrpnih pogajanj Slovenije z Italijo, ki so se končala s španskim kompromisom in takrat si je Slovenija v bistvu priborila vstopnico za EU.

Arbitražni postopek za določitev kopenske in morske meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško pri Stalnem arbitražnem sodišču v Haagu je potekal od podpisa arbitražnega sporazuma med državama 4. novembra 2009 do izreka razsodbe 29. junija 2017. Z njim sta državi želeli dokončno razmejiti ozemlja, kjer meja od osamosvojitve obeh držav ni bila natančno določena ter končati teritorialne spore, predvsem na območju Piranskega zaliva na skrajnem jugozahodnem delu meje in ob reki Muri na severovzhodu.

Po odločitvi sodišča je Sloveniji pripadlo tri četrtine Piranskega zaliva in stik z odprtim morjem, sporni del vasi Brezovec ob Muri in tista ozemlja, kjer so se katastrske površine po evidencah obeh držav prekrivale, a je Slovenija tam aktivneje uveljavljala oblast. Tak primer je vas Draga pri Sekulićih ob Sotli, medtem ko so sporni zaselki ob reki Dragonji na jugozahodu pripadli Hrvaški. Povsod, kjer so bili katastri usklajeni, so arbitri določili mejo po njihovih mejah, ne glede na praktične okoliščine.

Slovenija se je obvezala razsodbo spoštovati, saj je arbitražni sporazum zavezujoč za obe državi, hrvaška stran pa je že julija 2015 enostransko razglasila, da izstopa iz postopka. To se je zgodilo po objavi prisluhov telefonskega pogovora med slovenskim arbitrom in predstavnico vlade o zaupnih delih postopka in domnevnih načrtih vplivanja na druge arbitre. Sodišče je po odstopu in nadomestitvi slovenskega arbitra nadaljevalo z delom in konec junija 2017 tudi izreklo razsodbo, hrvaški predstavniki pa so že pred tem v javnosti zagovarjali stališče, da arbitraža zanje »ne obstaja«. Vprašanje uveljavljanja razsodbe ostaja odprto.

Sodišče je v svoji končni odločbi jasno povedalo, da sta arbiter in agentka Republike Slovenije kršila določila arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško in načela arbitraže, vendar je hkrati povedalo tudi, da kršitve niso bile tako hude, da bi vplivale na končno odločitev sodišča in da sodišče ne bi nadaljevalo s svojim delom in odločilo o poteku meje med državama. Prav tako so bili po kršitvi iz spisa umaknjeni vsi prispevki, tako pisni kot ustni, slovenskega arbitra dr. Sekolca, in tudi vsi prispevki hrvaškega arbitra g. Vukasa, ki je med sodelovanjem v arbitražnem tribunalu bival na hrvaškem veleposlaništvu na Nizozemskem, kar je vedelo tudi sodišče, in je po ‘izstopu’ Hrvaške iz postopka tudi sam odstopil kot arbiter.

Slovenija pred Sodišče EU v Luksemburgu Hrvaški očita, da ta z nespoštovanjem mednarodno veljavne arbitražne sodbe o meji med državama krši evropsko pravo. “Upajmo, da bo šla ta sodba v prid Slovenije, ampak tudi če ne bi šla, to na samo arbitražno odločitev oziroma na mejo, ki je določena z arbitražno odločitvijo na temelju arbitražnega sporazuma, ne bo vplivalo,” pravi predsednikov svetovalec Ernest Petrič za portal Siol.

Prepričanje, da bi odločitev Sodišča EU, ki ne bi bila v korist Slovenije, lahko vplivala na veljavnost oziroma pravno verodostojnost odločitve arbitražnega sodišča, je po njegovih besedah zmotno: “Slovenija toži Hrvaško, da ne spoštuje evropskega pravnega reda, katerega del je določitev meje in vse, kar še izhaja iz odločitve arbitražnega sodišča. Strah, da to utegne škodovati pravni vrednosti arbitražne sodbe, je neupravičen.”

Zgodovino reševanja mejnega spora s Hrvaško lahko po vladni kronologiji razdelimo na pet obdobij:

1. obdobje 1992-2002, ki se je zaključilo s sporazumom Drnovšek – Račan,

2. obdobje 2002 – 2008, ko sta se vladi dogovarjali za reševanje spora s pomočjo tretje strani,

3. obdobje 2008-2009, ko je bil podpisan arbitražni sporazum,

4. obdobje 2010 – 2014, ko je arbitražni sporazum začel veljati in je potekala vsebinska faza arbitražnega postopka,

5. obdobje po juliju 2015, ko je Hrvaška po prisluškovalni aferi naznanila namero po enostranskem odstopu od arbitražnega sporazuma.

Mi pa seveda vladni kronologiji dodajamo še šesto točko in sicer obdobje po 9.aprilu 2019, ko je predsednik vlade Marjan Šarec sklical razširjeno sejo Sveta za nacionalno varnost. Poleg članov SNAV – predsednika vlade, obrambnega ministra, ministra za notranje zadeve, ministra za zunanje zadeve, ministra za finance, ministra za pravosodje, direktorja Slovenske obveščevalno-varnostne agencije – so se seje na povabilo predsednika vlade udeležili še predsednik republike, predsednik državnega zbora, ministrica za infrastrukturo, predstavnik največje opozicijske stranke ter državni sekretar v Kabinetu predsednika vlade, pristojen za nacionalno varnost.

“Svet za nacionalno varnost je na seji po sporočilu za javnost brez uradnih izjav novinarjem sprejel sledeče sklepe:

SNAV se je seznanil s poročilom pristojnih resorjev in agencij o zadnjih informacijah v zvezi s prisluhi;

SNAV obsoja kakršnekoli poskuse vplivanja na svobodo delovanja slovenskih medijev;

SNAV je izrazil pričakovanje, da se Hrvaška v prihodnje vzdrži dejanj, ki so v nasprotju z vrednotami Evropske unije, vladavine prava ter varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin”.

Glede na to, da se je slovenska oblast v torek ostro odzvala na razkritja, da naj bi hrvaška vlada preko posredovanja prvega moža avstrijske medijske hiše Styria na Hrvaškem, Ivana Tolja, poskušala vplivati na POP TV in preprečiti objavo podatka, da naj bi slovenskemu sodniku Jerneju Sekolcu in agentki Simoni Drenik med arbitražnim postopkom o meji leta 2015 prisluškovala hrvaška obveščevalna služba SOA, je prav, da se tudi potem, ko bo medijski odziv popustil, na števcu vidi, koliko dni je minilo od odločitve arbitražnega sodišča.