Škandalozno! Bodo odškodnine izbrisanim podrejencem izplačane tudi domačim tajkunom in oligarhom, ki so zaradi dvomljivega izvora denarja te obveznice kupovali prek posrednikov v tujini?

DZ je v prvem branju na majski seji sicer podprl predlog zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, ki ga je pripravila vlada. Čeprav so v vseh poslanskih skupinah dejali, da ga je treba v nadaljevanju izboljšati, ostaja pa odprto ključno vprašanje, kdo so lastniki podrejenih obveznic, ki so svoje dvomljive transakcijske dobičke skrili za skrbniškimi računi v Luksemburgu in Dublinu in ki so zaradi dvomljivega izvora denarja te obveznice kupovali prek posrednikov v tujini.

Na portalu Topnews.si smo 29. januarja ekskluzivno objavili članek z naslovom “Seznam težak 400 milijonov evrov – Neverjetno! Določeni posamezniki tudi po 3 mio evrov za nakup podrejenih obveznic, ki si ga lahko ogledate na na povezavi”.

Gre za seznam, ki je bil pred sanacijo bank težak preko 400 milijonov evrov, medtem ko za 180 milijonov evrov bančnih obveznic, ki so kotirale v tujini in za katere sploh ni znano, kdo so bili dejanski lastniki in predvsem od kod jim denar. Neuradno gre pri slednjih za vplivno skupino domačih izbrancev, ki so imeli denar in so ga s pomočjo zvez diskretno plasirali beri skrili v tujini, zdaj pa delajo vse, da ne bi kdo začel brskati po tej zgodbi. Predvsem pa, da se ne bi razkrilo oziroma da se ob morebitnih dosojenih odškodninah ne bi ugotavljalo kdo so dejanski imetniki podrejenih obveznic iz Slovenije, ki se skrivajo za skrbniškimi računi v Luksemburgu in Dublinu. Včeraj smo v članku “Kako smo zapravili Abanko in kakšno vlogo sta odigrala najvplivnejša slovenska “oligarha” Stojan Petrič in Alenka Žnidaršič Krajnc, ki naj bi se na koncu znašla med izbrisanimi podrejenci?” razkrili, da naj bi delnice Abanke kupovala tudi Stojan Petrič in Alenka Žnidaršič Krajnc.

Ob tem se postavlja vprašanje, kako so lahko poslanci državnega zbora dvignili roko za predlog zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank ne da bi videli 180 milijonov težak seznam tujih lastnikov podrejenih obveznic, kjer so se za skrbniškimi računi v Luksemburgu in Dublinu skrili domači lastniki, in ki so zaradi dvomljivega izvora denarja te obveznice kupovali prek posrednikov v tujini.

Kakorkoli, zgodba s sanacijo ima dolgo brado. Eden izmed ključnih akterjev zgodbe, pa je spet France Arhar, ki je slovenske davkoplačevalce stal že veliko denarja. Gre namreč zato, da je France Arhar bil v času sanacije bank predsednik nadzornega sveta NLB. V tej funkciji je tudi najel plačal in potrdil rezultate skrbnega pregleda (Asset Quality Review), ki ga je za NLB in za nekaj milijonov EUR opravil Deloitte. AQR je tudi bil podlaga za izbris delničarjev in lastnikov podrejenih obveznic. Namreč, AQR je za NLB pokazal, da ima negativni kapital.

Ko je Arhar čez nekaj časa ugotovil, da je del zgodbe o sanaciji, je začel prek intervjuja v Večeru širiti zgodbe o neprimernih cenitvah in strogosti makroekonomskih scenarijev, ki so bili uporabljeni v stresnih testih. Na ta način je začel prekrivati svojo ‘odgovornost in vlogo’ v sanaciji. Cenitve je podpisal on kot predsednik NS, preden so prišle na mizo takratnega guvernerja Boštjana Jazbeca. Stresni testi pa so k celotni dokapitalizaciji bank prinesli med 10 in 15 odstotkov končnega zneska. Torej še enkrat, podlaga za izbris je bil AQR in ne stresni testi.

Arhar je to hitro ugotovil in začel “akcijo” proti Banki Slovenije in proti takratnemu guvernerju Boštjanu Jazbecu, ki naj bi mu po naših informacijah takoj povedal in z dokumenti dokazal, da je za vse očitke, ki so začeli leteti na guvernerja, soodgovoren tudi on. Zato je tudi na hitro odstopil kot predsednik NS NLB in v funkciji predsednika Združenja bank začel napad na BS in Jazbeca, da bi zaščitil sebe. Zato tudi nikoli niso bili razkriti rezultati AQR za NLB, čeprav so jih vsi zahtevali od Banke Slovenije. Banka Slovenije prvič sploh ni bila lastnik AQR, te je naročila in plačala NLB; in drugič, za razkritje je bila pristojna vlada, kot skupščina NLB in ne Banka Slovenije kot nadzornik. Arhar je seveda spretno lobiral in prikrival informacije.

Ves čas pa je upal, da bo zaradi vseh napadov obupal in odstopil takratni guverner Boštjan Jazbec. Ker tega ni storil, je Arhar v Svet Banke Slovenije spravil vsaj Ireno Vodopivec Jean, Marka Bošnjaka in Jožefa Bradeška in zelo verjetno tudi Primoža Dolenca. Ob tem je potrebno samo preveriti, kdo je bil njihov predlagatelj. Ti so imeli – in po naših informacijah še vedno imajo – eno samo nalogo, na varno spraviti dokumente, brez katerih bi lahko podrejenci prišli do svojega denarja in dokumente, ki bi lahko bili obremenilni za Arharja.

Ob tem je pomenljivo tudi, da nobeden od slovenskih pravnikov, ki komentirajo vse od vremena do političnih vprašanj, povezanih s stanjem demokracije v Severni Dakoti, ni povzdignil glasu, ko je ta četverica umaknila ustavno presojo Zakona o Banki Slovenije, ki omogoča Tomažu Veselu, da bo presojal smotrnost nadzorniških odločitev iz leta 2013. Predvidevamo lahko, da se bojijo, da bi izgubili vire financiranja svojih kvazi pravnih institutov in podjetij. Nekaj pravnih mnenj je bilo zagotovo financiranih s strani tistih, ki se skrivajo v Luksemburgu.

Ker so na Banki Slovenije uvedli elektronski način shranjevanja dokumentov, so vsi dokumenti seveda varno spravljeni. To ve tudi policija in tožilstvo, zato si nihče ne želi sodnih postopkov. Zato tudi “moledovanje” Arharja po sodni poravnavi. Kar je seveda mogoče, vendar samo za prvo skupino podrejencev in ne iz sredstev Banke Slovenije, pač pa iz proračuna po vzoru italijanske rešitve.

To pa seveda ne ustreza drugi in tretji skupini podrejencev. Zato bo zanimivo pogledati, kako se bodo stvari odvijale v prihodnjih tednih. Namreč, zdaj po Banki Slovenije “hara” Tomaž Vesel z računskim sodiščem.

Ker Arhar vse to ve, ga je seveda pošteno strah, da bo po vseh letih tranzicije, ko je vseskozi igral velikega bankirja, guvernerja in poznavalca finančnega sektorja, končno razkrinkan kot oseba dvomljivega slovesa. Zgodb o njem, ki se lahko dokažejo z dokumenti, je namreč še nekaj.