V lobiranje za mesto evrokomisarja tudi veleposlanik pri Natu Jelko Kacin – Spisek potencialnih kandidatov za evrokomisarsko mesto vse daljši

S 16. julijem so se začele parlamentarne počitnice, ki bodo trajale do 30. avgusta. V tem času Državni zbor in njegova delovna telesa praviloma ne zasedajo. Čeprav je slovenska politika v tako imenovani fazi “kibernacije”, pa vsaj izvršilno oblast in koalicijo zaposluje iskanje slovenskega evrokomisarja.

Spisek potencialnih kandidatov za evrokomisarja se pač glede na dinamiko domačega političnega dogajanja širi. Tako se je železnemu repertoarju, na katerem sta dva predsednika koalicijskih strank Miro Cerar, Karl Erjavec in evropska poslanka Tanja Fajon, v tem tednu pridružil še Jelko Kacin, veleposlanik in stalni predstavnik Slovenije pri NATO, ki mu poteče mandat in je seveda novo ime na spisku voljnih za evrokomisarja.

Komisar namreč prejme mesečno več kot 20.000 evrov bruto plače, kar je poleg časti seveda dovolj velik motiv za kandidaturo, saj je prihodek večji kot pri “evropskih inkasantih”, kot so nekateri ljubkovalno imenovali novoizvoljene poslance v evropski parlament.

Čeprav še vedno ni jasno, ali bo Slovenija v Bruselj poslala enega kandidata ali dva, moška in žensko. V kabinetu predsednika vlade ne komentirajo informacije, da naj bi bila v igri za kandidatko namestnica generalnega direktorja v direktoratu za mednarodno sodelovanje pri Evropski komisiji Marjeta Jager.

V koaliciji je bilo prejšnji teden govora o tem, da bi bil smiseln dogovor med LMŠ-jem Marjana Šarca in SD-jem Dejana Židana, koalicijskima strankama, ki sta dobili vsaka po dva mandata v evropskem parlamentu. Če bi Fajonova dobila mesto evrokomisarke, bi seveda imela manj časa za domačo politiko, kjer se kot evroposlanka skoraj vedno omenja kot potencialna protikandidatka Dejanu Židanu za predsednico SD-ja. Stranka bo imela programsko volilni kongres v jeseni.

Vsekakor bo v ospredju slovenskega imenovanje evropskega komisarja v funkciji razreševanja notranjepolitičnih razmerij, manj pa ambicij, da bi Slovenija aktivno posegla na evropski politični parket, ki je, kot se je pokazalo pri razdelitvi najpomembnejših položajev v evropski komisiji, zadeva “velikih”.

Pri izbiri za evropskega komisarja je potrebno biti zato pozoren predvsem na domačo kombinatoriko. Tako se so po napovedi Mira Cerarja, da na jesenskem kongresu SMC ne bo več kandidiral za predsednika stranke, razplamtele govorice o Cerarjevi kandidaturi za prihodnjega evropskega komisarja iz Slovenije. Če bi Cerarja SMC pripeljal v naročje LMŠ-ja, bi vsekakor bila njegova kandidatura bolj realna. Tako pa so se v zadnjih dneh razširile informacije o tem, da naj bi se bolj tesneje povezala Desus Karla Erjavca in SMC, če ga bo prevzel Zdravko Počivalšek, ki bi stranko odpeljal bolj desno in postal možni partner v desni kombinaciji koalicije.

Po drugi strani pa evrokomisarstvo zanima tudi Karla Erjavca, predsednika Desus-a, še posebej po tem, ko so se razširile govorice, da morda prihodnje leto ne bi več kandidiral za predsednika Desus-a, in da ima vse več nasprotnikov znotraj stranke, ki bi želeli, da stranko prevzame nekdo drug, morda Igor Šoltes, po kriteriju, da bi evrokomisar moral biti vsak nekdanji minister ali predsednik vlade ali neko, ki je imel visoko funkcijo.

Da to pravilo ne drži v popolnosti, je potrdila Violeta Bulc, ki je bila sicer med najslabše ocenjenimi Junckerjevimi sodelavci. V družbi 28-ih komisarjev je glede na uspešnost zasedla šele 21. mesto. V zadnjih dneh se je razširila informacija, da naj bi Bulčeva in Cerar zamenjala mesti in tako prevzela SMC namesto Zdravka Počivalška, ki se pred jesenskim izrednim kongresom dogovarja o sodelovanju z Erjavcem oziroma z Desusom.

Vsekakor bo več znanega po četrtkovi seji vlade, ko bo več ali manj jasno, koga naj bi Slovenija poslala v Bruselj. Ne glede na visoko oktanske novinarske članke v teh dneh o tem, kako je ogrožena koalicija, ker naj bi Marjan Šarec v jeseni vezal zaupnico na potrditev proračuna, pa krize ni pričakovati, saj ima Šarec v rezervi še glasove SNS-ja Zmaga Jelinčiča, ki mu vsekakor ni v interesu hitri konec parlamentarnega mandata.

Razmislek Šarca je v prvi vrsti sporočilo političnim partnerjem ter dobro preračunana in varna politična igra. O tem prihodnjič.