Retuširanje zgodovine ali brisanje vloge medijev in njihovega vpliva na javno mnenje in na plebiscitarno odločitev ter dogajanja pred tremi desetletji

Ob obletnicah vedno znova preseneča, kako malo oziroma nič pozornosti je namenjeno vlogi medijev, predvsem elektronskih (Radio in TV) na dogajanje pred in med osamosvojitvijo ter na odločitve ljudi pred 29 leti, ki na plebiscitu, ki je potekal 23. decembra 1990 in na katerem je od 93,2 odstotkov udeleženih volivcev na vprašanje »Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« okoli 95 odstotkov odgovorilo pritrdilno, to je 88,5 odstotka vseh volivcev.

Dan samostojnosti in enotnosti, ko obeležujemo razglasitev izidov plebiscita o samostojnosti 26. decembra 1990, je za večino le državni praznik in dela prost dan. Do septembra 2005 se je praznik imenoval le dan samostojnosti, a so ga s spremembo zakona o praznikih in dela prostih dnevih na pobudo takratne opozicijske stranke Socialni demokrati dopolnili z “in enotnosti”, saj naj bi ta dan namreč Slovenci pokazali največjo mero enotnosti v svoji zgodovini.

Pred praznikom že po ritualu poteka osrednja državna proslava in pred tem še slavnostna seja državnega zbora, kjer govorijo politiki, ki običajno pri osamosvojitvi in pri odločitvi ljudi za samostojnost niso imeli nikakršne vloge ali pa so bili tako mladi, da se tedanjih le bežno spominjajo.

Prav letos je na primer minilo 30 let od preprečitve »mitinga resnice« v Ljubljani. Napovedan je bil za 1.12.1989 v organizaciji Odbora združenja za vrnitev Srbov in Črnogorcev na Kosovo – Božur. Miting je bil 6.11. uradno napovedan in 20.11. z odločbo Mestnega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana prepovedan. Ker so kljub prepovedi organizatorji še vedno vztrajali na prihodu v Slovenijo, po nekaterih ocenah naj bi jih prišlo od 50 do 60 tisoč, so bili uvedeni posebni ukrepi.

O vlogi medijev na proslavi ni bilo niti besede, čeprav je recimo nekdanji urednik informativnega programa TV Ljubljana Uroš Lipušček ekipi beograjskega dopisništva naročil naj posname in preveri vzdušje med kosovskimi Srbi iz združenja Božurse na Kosovem polju. Ekipo TV Slovenija so takrat pričakali na nož jo pretepli in le prisebnosti novinarja, snemalca in asistenta se gre zahvaliti, da svojih kosti ni pustila takrat na Kosovem polju in se je uspešno izvlekla iz živega obroča. Vendar o tem po 30-tih letih na obletnici ni bilo izrečene niti besede.

Leti 1988 in 1989 sta bili v Jugoslaviji zaznamovani z dogodki, ki so napovedovali in pozneje tudi uspešno vnašali nemire v nekatere dele te takrat še skupne, a že povsem nestabilne države. Tako imenovana protibirokratska revolucija, ki je s pomočjo mitingov resnice rušila legalne republiške vodstvene strukture. Kosovski Srbi iz združenja Božur so za 1. december leta 1989 v Ljubljani napovedali organizacijo velikega mitinga, ki naj bi spodnesel slovensko vodstvo. Slovenski politični vrh se je temu t. i. dogajanju naroda uprl s prepovedjo organizacije mitinga resnice v Ljubljani.

Kdo so bili akterji, ki so miting preprečili z akcijo, imenovano Sever, kakšni so bili ukrepi za preprečitev in kaj bi se zgodilo v nasprotnem primeru, so vprašanja, na katera so odgovarjali akterji tedanjih dogodkov, vendar o novinarjih, ki so delovali za sovražnikovo linijo niti besede oziroma kot, da jih ni bilo. Razen pokojnega Franceta Bučarja, ki je v enem od nastopov dejal, da brez medijev ne bi bilo nič, takratni akterji praktično vloge medijev ne omenjajo.

Podobnemu retuširanje zgodovine smo bili priča v teh dneh ob 29. obletnici razglasitve rezultatov plebiscita. Medalje si pripenjajo tisti, ki so bili v varnem zavetju Cankarjevega doma ali pa so pripravili teoretsko zasnovo in bili nagrajeni za svoj sicer nesporni prispevek k ustanovitvi slovenske države. Nihče pa ne omeni vloge medijev predvsem elektronskih, kjer sta Radio in Televizija Slovenija takrat odigrala ključno vlogo. Razen redkih dokumentarcev, ki jih je na to temo pripravila nekdanja novinarka, urednica in direktorica TV Slovenija Ljerka Bizilj, je praktično vloga medijev pred in med osamosvojitvijo zamolčana.

Tako Ljerka Bizilj, novinarka in voditeljica na RTV Slovenija v času osamosvojitve, pravi, da je razpadanje Jugoslavije kar nekaj časa potekalo v obliki medijske vojne, ki se je vse bolj zaostrovala. Tako so slovenski mediji postali središče dogajanja, novinarji, tudi na televiziji, pa so se počutili kot, da so na prvi frontni črti. K temu bi lahko dodali, da so bili še posebej v nevarnosti tisti, ki so delovali za sovražnikovo linijo in so bili še posebej izpostavljeni napadom in diskvalifikacijam.

Če ne bi obstajal arhiv TV Slovenija, v smislu narod naš arhive hrani, bi verjetno popolnoma retuširali vlogo medijev, predvsem pa delovanja tistih, ki so bili za sovražnikovo linijo. O vlogi televizije pred, med in po osamosvojitvi, pišejo le redki posamezniki na akademskem nivoju predvsem v diplomskih nalogah. Če je bila Televizija ob koncu 80-ih let bolj obotavljiva, ko je šlo za zaznavanje družbenih sprememb na slovenski sceni, je vso to zadržanost od leta 1988 do leta 1992 nadomestila. Od velika zborovanja na Kongresnem trgu, kjer je bila prebrana Majniška deklaracija je bila Televizija med tistimi mediji, ki so podprli in spodbujali osamosvojitvene težnje nekje do konca leta 1992 oziroma do mednarodnega priznanja Slovenije.

In nazadnje, raziskava Slovenskega javnega mnenja potrjuje, da je polovica državljanov spremljala televizijo in da je bil vpliv tiskanih medijev zanemarljiv v primerjavi s televizijo. Povezanost javnega mnenja in odločitve na plebiscitu s televizijskim poročanjem je izmerljiva in nedvoumna.

Ne glede na to, pa me ne bo presenetilo, če bodo ob 30-ti obletnici plebiscita dobili pozornost in medalje tisti, ki so osamosvojitev in vojno za Slovenijo pričakali nekje na letališčih v tujini oziroma prestolnicah zahodnih držav in ne tisti, ki so delovali za sovražnikovo linijo.