Dejstva in miti ob odstopu predsednika vlade Marjana Šarca – Oblikovanje marionetne vlade in koalicija iz obupa ali izredne volitve, to je zdaj vprašanje?

Zakaj je odstop v politiki pravzaprav luksuz oziroma nadstandard? Ob seriji odstopov včeraj sem se spomnil anekdot iz starih partijskih časov. Ko so koga spustili čez partijske mline, kot radi rečemo, je prosil, če lahko odstopi. Vendar najbolj pogost odgovor partijskih šefov je bil naslednji: “Ne, vi ne boste odstopili, nimate tega luksuza, mi vas bomo vrgli,” iz partije seveda. Zato je odstop v politiki na nek način luksuz oziroma nadstandard, ki je pač možen samo v demokracijah oziroma demokratičnih sistemih.

Ključna je seveda bitka za interpretacijo, ki je odvisna od optike posameznih akterjev oziroma njihove pozicije. In če smo spremljali sinočnje nastope predsednikov strank, je mogoče vsaj od zunaj reči, da je v večini šlo že za predvolilna soočanja. To samo potrjuje prepričanje, da smo pravzaprav bliže scenariju izrednih volitev kot pa sestavi nekakšne marionetne prehodne vlade, ki bo v vsakem primeru še pred koncem rednega mandata pristala na izrednih volitvah.

Odstop predsednika vlade je pravzaprav edina logična poteza v zaporedju dogodkov, ki so spremljali manjšinsko vlado. Konec manjšinske vlade se ni zgodil z odstopom ministra za finance Andreja Bertonclja ali pa kot posledica deponiranega odstopa ministra za zdravje, njegovi sinočnji nastopi so bili že kar komični, saj je z zapoznelim odstopom pravzaprav zamudil odlično priložnost, da bi bil vsaj tiho, ne pa da je s svojim deponiranim odstopom prišel potem, ko je bilo že vsega konec.

Ob sinočnjem odstopu Šabedra sem se spomnil zgodbe o tem, kako je ostal brez službe in na kolenih prosil naj ga vzamejo v Semenarno Ljubljana za direktorja, češ, da ima kredite in mu bodo vzeli vse. Vendar se je že po nekaj mesecih obrnil proti tistim, ki so mu “zrihtali” službo in ga rešili pred osebnim propadom. Morda se je želel z zapoznelim odstopom odkupiti pravim šefom iz ozadja ali pa zdravstvenim zavarovalnicam, ki ponujajo denar za glasove proti ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Na tem mestu velja omeniti, da se je tudi Marjanu Šarcu zgodilo tisto, kar se je zgodilo vsem predsednikom vlad v zadnjih desetletjih, ki niso želeli ali pa niso bili kooperativni z omrežjem. Ker niso razgradili omrežja, je omrežje razgradilo njih.

Konec levosredinske manjšinske vlade je pravzaprav nastopil že lani in to v trenutku, ko je pogodbena opozicija, kot so imenovali Levico, enostransko odpovedala podporo vladi Marjana Šarca. Zato so krokodilje solze koordinatorja Levice, ki je včeraj “jokal” nad dejstvom, da obstaja realna možnost konstituiranja prehodne desno sredinske vlade, pravzaprav malo pozne, predvsem pa neiskrene. Kot da ne razumejo dejstva, da so vlado pustili s 43-imi glasovi, ki jo je reševal Zmago Jelinčič, medtem ko so sami striktno glasovali skupaj z opozicijo oziroma z SDS-om in Janezom Janšo proti proračunu in proti ministrom.

Res je, da bi jim Šarec lahko dal veselje z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki ga podpira večina državljanov in da je bilo premalo napora vloženega v to, da bi Levico zadržal v pogodbenem razmerju. Vendar je tudi res, da Levica ni sposobna prevzeti odgovornosti, kot jo je recimo v Grčiji Siriza, kjer je premier Cipras sicer izgubil volitve, vendar je državo rešil pred bankrotom. Slovenska Levica je proti Sirizi čisti otroški vrtec, ki ni bil sposoben vstopiti v vlado in prevzeti odgovornosti, ampak so se dobesedno tresli, ko so spoznali, da izgubljajo na ratingih in so hoteli na vsak način prekiniti vse v zvezi z vlado in želeli čimprej pobegniti in z glasovanjem skupaj z opozicijo dokazati, kako nimajo nič z vlado in kako resna opozicija so.

Vendar pustimo to. Z včerajšnjim odstopom se je odprla pot do predčasnih volitev, kjer ima Šarec dobre možnosti, da pravzaprav ponovil scenarij avstrijskega kanclerja Kurza, ki je odstopil, vlado je do volitev prevzela prehodna tehnična vlada in nato z velikim naskokom zmagal na volitvah. Možnost za oblikovanje prehodne vlade ima tako Janez Janša, ki bi prevzel vodenje vlade, če bi bil prepričan, da bo ostala naslednji dve in pol leti oziroma do predsedovanja EU-ju.

Vendar nima nobenih zagotovil, da bo s Toninom in Počivalškom, verjetno pa tudi še s katerim od sedanjih koalicijskih partnerjev, dosegel cilj, zato je zanj veliko bolj varno, da gre na izredne volitve in dobi legitimni mandat za sestavo vlade. Seveda ni izključeno, da se bo oblikovala koalicija iz obupa oziroma v strahu pred izrednimi volitvami. Tako naj bi danes peli telefoni med Zdravkom Počivalškom, predsednikom SMC-ja in Matejem Toninom iz Nove Slovenije, ki prosita Janšo naj da glasove za novo vlado.

Seveda se postavlja vprašanje legitimnosti in če Marjanu Šarcu niso priznavali, da ima pravico do vodenja države s 13-imi glasovi, kako bo legitimna vlada, ki bi jo vodil Matej Tonin s sedmi glasovi ali pa nenazadnje Zdravko Počivalšek z 10-imi glasovi podpore poslancev v parlamentu. To bi bila pravzaprav bolj koalicija iz obupa in strahu pred predčasnimi volitvami oziroma marionetna vlada. V takšno avanturo pa se Janša, ki naj bi menda Toninu in Mahniču ter še nekaterim, ki so ga prepričevali naj vendarle vzame oblast, ki leži dobesedno na cesti, že dal vedeti, da bo vlado vodil sam ali pa je ne bo.

Seveda obstaja nekaj teoretičnih možnosti, da bi Janša vendarle pristal na neko prehodno tehnično ali marionetno vlado, vendar samo do izrednih volitev, ki jih bo na vsak način želi izpeljati pred predsedovanjem EU. Marionetna vlada, prehodna ali pa, če hočete, tehnična vlada, bi trajala toliko dolgo, kolikor bi seveda določil lider opozicije, ki ima sedaj škarje in platno v rokah, ali tvega z volitvami ali pa zadovolji željo tistih, ki so že nekaj časa odstavljeni od korit oziroma napajalnikov.

Seveda je nekaj napak bilo storjenih v kabinetu Marjana Šarca, ki je včeraj taktično povabil SMC in Počivalška naj se mu pridruži v skupnem nastopu na volitvah. Vendar v SMC-ju in SAB-u niso pozabili, kako so ostali pred vrati, oziroma so se s sestanka o skupnem nastopu na evropskih volitvah vrnili prej, preden so dobesedno sedli za mizo. Kaj Šarcu sedaj pomaga Irena Joveva v evropskem parlamentu, če bi takrat lahko na mehki način začel z združevanjem politične sredine. Če bi pristal na skupni nastop na evropskih volitvah, bi se verjetno politična dinamika znotraj koalicije odvijala drugače.

Druga stvar je imenovanje komisarja Lenarčiča, ki je dober uradnik, vendar bi bilo vsekakor bolj oportuno, če bi recimo komisarsko mesto prepustil Tanji Fajon iz SD, ki si ga je tako preklemansko želela. Če ne njej, pa vsaj Miru Cerarju ali pa nesrečnemu Karlu Erjavcu, ki bi mu v zameno pripeljal stranko v LMŠ. Vendar vse te poteze, ki bi bile lahko tudi manj trde do koalicijskih partnerjev, niso bile odločilne pri razpletu dogodkov. V rimskem imperiju so se namreč vladarji ravnali po načelu Divide et impera – Deli in vladaj. V politiki plač potrebuješ zaveznike ne sovražnikov, še posebej ne v lastnih vrstah.

Teh pa je imel Šarec na pretek, če samo pogledamo ravnanje finančnega ministra, ki je navzven deloval kot kakšen general ameriške vojske, recimo še najbolj mu je bil podoben general Petraeus. Vendar kaj pomaga, če se za lupino neizprosnega finančnega ministra skriva mali človek, ki ga zanima, kam bo spravil v službo oziroma, da bo “zrihtal” dober položaj svoji ženi in sinu. Potem ko je kabinet zapustil Vojmir Urlep in ko se prvič nista strinjala s predsednikom vlade, pa je kar napisal odstopno izjavo, pod katero so se podpisali še štirje državni sekretarji.

Zato je nekoliko cinično, ko Šarcu očitajo, da mu je razpadla njegova ministrska ekipa, kjer mu je uspelo Jamnikovo omrežje skadrirati na ključne pozicije nekaj svojih kadrov. Če smo med političnimi razlogi za padec Šarčeve manjšinske koalicije, na prvem mestu bi omenili Levico, je vsekakor drugi ključen mejnik in morda celo bolj usoden za Šarčevo manjšinsko vlado spor z omrežjem Boruta Jamnika, ki se je začel po aferi Kralj, kjer so mu zaradi klica Irene Prijović, direktorice Jamnikovega združenja nadzornikov, odstrelili enega ključnih kadrov. Ker Šarcu ni uspelo pravočasno razgraditi Jamnikovega omrežja, je omrežje razgradilo manjšinsko vlado preko infiltriranih kadrov in verjetno tudi preko nekaterih parlamentarnih strank.

V tem kontekstu je pomenljiv včerajšnji članek iz Financ, ki so ostale nekakšno glasilo Boruta Jamnika, z naslovom: “Kaj hočete? Hibrida Šarec & Janša”, kjer urednica Simona Toplak piše, da “Šarca niso pokopali volivci. Šarčeve vlade ni pokopala opozicija. Šarčeve vlade niso pokopali politični tekmeci. Česar ne bi mogli trditi za Šarca. Bolj jih moti, da mu nadzor ni dokončno uspel, da se je vdal, in da smo zdaj spet pred političnim pretresom, namesto da bi imeli ljubi mir in pobirali sadove konkurenčnosti drugih. V bistvu jih moti, da Šarec ni bolj Janša. Da nima vztrajnosti. Da ni borec. Da ni junak. Slovenija bi tako hotela modernega, močnega, silnega hibrida med Šarcem in Janšo. In brez omejitev”. Zanimivo sporočilo Boruta Jamnika.

Predsednik vlade bi seveda lahko vztrajal z vlado in koalicijo in če so v parlamentu izvolili Mlinarjevo, bi verjetno izvolili tudi obrambnega, finančnega in še kašnega ministra, recimo zdravstvenega. Vendar kot ugotavljajo na Financah, sta si v tem pogledu z Janšo različna. Janša bi dejal “zdržite” do konca in vztrajal, dokler ga ne bi odstavili oziroma vrgli s položaja s konstruktivno nezaupnico ali interpelacijo proti vladi. Vendar je Šarec verjetno ocenil, da je bolje če odstopi, kot pa, da bi branil koalicijo, koalicijske partnerje in manjšinsko vlado do zadnje kaplje krvi ali bolje rečeno do zadnjega ministra LMŠ-ja. V tem kontekstu sta si pač z Janezom Janšo različna.

Ali se mu bo tvegana poteza z odstopom obrestovala, bo seveda pokazal čas. Če bi Janši uspelo sestaviti vlado do konca mandata, se pravi za dve leti in pol, bo vsekakor težje, kot če bodo volitve čez dobre tri mesece oziroma aprila letos. Sicer je bilo že pred časom v nekaterih krogih slišati oceno, da je bolje, če gredo na volitve zdaj, kot pa po štirih letih vladanja manjšinske vlade, kar bi odprlo pot na oblast desni vladi, tako kot je bilo nekajmesečno vladanje Andreja Bajuka. Leta 2000 je postal predsednik 5. vlade Republike Slovenije; položaj je zasedal le sedem mesecev (maj – november 2000), kar je do sedaj najkrajši mandat predsednika vlade. Takratna LDS pa je dosegla najboljši rezultat v zgodovini.