Za Hrvaško je boljši ksenofobni in radikalni Janez Janša kot zmernejša Šarec in Cerar

Za mnoge so spori med dvema naravnima zavezniškima državama tako nesmiselni, da sta sramota za obe. Kako se bodo spremembe v obeh državnih vrhovih odrazile na prihodnje odnose in kaj nas pri tem čaka? se je razpisal Denis Romac za Večernji list.

Obstaja tisoč razlogov, zakaj bi morala Hrvaška in Slovenija imeti dobre meddržavne odnose, in ni razloga, da bi bili ti odnosi slabi. V zgodovini sta imeli vedno podobne ali enake interese, tako v Avstro-Ogrski monarhiji kot v prvi in drugi Jugoslaviji, kar se je potrdilo.v poznih osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko sta se Zagreb in Ljubljana podala na pot neodvisnosti istočasno in usklajeno.

Resnejših sporov med Hrvaško in Slovenijo v zgodovini še nikoli ni bilo. Hrvaška in Slovenija si danes delita članstvo v EU in Natu, Slovenija pa je za Hrvaško najpomembnejša sosednja država. Kar zadeva gospodarstvo, sta Hrvaška in Slovenija ena drugi pomembni gospodarski partnerici. Slovenija je za Hrvaško tretja največja trgovinska partnerica, Hrvaška pa za Slovenijo četrta največja. Slovenski državljani imajo na Hrvaškem tudi približno 150.000 nepremičnin. Zato je napoved novega predsednika Zorana Milanovića o partnerskih odnosih s Slovenijo povsem logična in upravičena, čeprav v kampanji ni veliko obljubljal. O dobrih odnosih s Slovenijo je govoril v skoraj vseh svojih predvolilnih nagovorih in si prizadeval za strateško partnerstvo.

Obstaja tisoč razlogov za to, da imata Hrvaška in Slovenija dobre odnose in noben, da bi ti bili slabi

Milanović ni ponudil nobenega predloga ali načrta, kako izboljšati odnose z Ljubljano, ki so, kot je znano, že leta v slepi ulici zaradi nerešenega mejnega in arbitražnega spora. Kot izvemo iz virov, ki so blizu novoizvoljenemu hrvaškemu predsedniku, Milanović trenutno nima nikakršnega konkretnega načrta za dvig hrvaško-slovenskih odnosov na višjo raven. Njegove predvolilne izjave bi morali, kot so nam pojasnili, jemati kot znak dobre volje in tudi prepričanja, da je takšna volja tudi na drugi strani, čeprav je slovenska politika trenutno v slabšem položaju in bo za to potrebovala več poguma za to, saj se boji odziva lastne javnosti. Slovenska politika do Hrvaške je v teh dneh doživela še en težek udarec, ko se je Sodišče EU v Luksemburgu razglasilo za nepristojno glede slovenske tožbe proti Hrvaški zaradi nespoštovanja arbitraže in v celoti sprejelo hrvaško argumentacijo v tem sporu.

Kako je politični analitik Žarko Puhovski razumel napoved Milanovića o partnerskih odnosih s Slovenijo?

Sanader jih je želel obiti

– To je v trenutnih razmerah tako neresno, da Milanović mora imeti nekaj informacij, ki jih nimamo, ker verjetno ve, kaj govori. V realni situaciji gre za cinično formulacijo, čeprav mislim, da Milanović tokrat ni bil ciničen. Zdi se mi, da je to res mislil. Ali je to samo odsev njegovih želja oziroma rezultat nekaterih pogovorov in ali je res kaj za tem, ne moremo vedeti, komentira Puhovski. Vsi slovenski mediji so poročali o Milanovićevih Izjavah, nanje so se odzvali skrajno zadržano, tako kot tudi slovenska politika. Milanović je v slovenski javnosti znan kot politik, v čigar mandatu se je Hrvaška po arbitražnem škandalu umaknila iz arbitražnega sporazuma. Skeptičnosti na slovenski strani prispeva tudi napoved, da bo Milanovičev svetovalec za nacionalno varnost postal nekdanji šef SOA Dragan Lozančič, ki naj bi bil v Ljubljani odgovoren za prisluškovanje slovenski arbitražni agentki in arbitru, kar je hrvaška stran uporabila za torpediranje arbitražnega sporazuma.

Slovenski analitik in nekdanji diplomat Borut Šuklje, eden najboljših slovenskih poznavalcev hrvaško-slovenskega spora, meni, da je vsaka napoved o boljših odnosih med sosednjima državama dobra, in če jo tik pred zmago napove novi predsednik, potem je ta napoved politično pomembna.

– In prav tu nastanejo težave, ker Milanovič ve, o čem govori. Zato sem nad njegovo napovedjo zadržan. Poleg tega sem skoraj prepričan v to, da je zadnji hrvaški državnik, ki je imel politično moč, da bi to resnično izpeljal, bil Ivo Sanader. Na srečanju Sanaderja s takratnim slovenskim premierjem Janezom Janšo na Bledu konec avgusta 2007 je bilo dogovorjeno, da bo vprašanje meje prepuščeno mednarodnemu sodišču, je dejal Šuklje, ki pri svoji analizi ni povsem natančen. Sanader in Janša sta namreč na Bledu dosegla “načelno soglasje” glede reševanja mejnega spora pred Mednarodnim sodiščem v Haagu, kot je Hrvaška sprva zahtevala, in ne pred mednarodnim arbitražnim sodiščem.

Vendar Blejski sporazum med Sanaderjem in Janšo ni nikoli zaživel, glede na to, da sta ga slovenska javnost in politika pričakali na nož, podobno kot pred nekaj leti sporazum Račan – Drnovšek na Hrvaškem. Šuklje trdi, da takrat bil sprejeta tudi vatikanski predlog, da arbitražno sodišče razsodi po načelu pravičnosti, ex aequo et bono. Pozneje je Sanader po besedah Šukljeta, začel svojo politično moč uporabljati na drug način. Po njegovih besedah je Sanader želel obiti Slovenijo in določiti državno mejo po svojih željah. V nadaljevanju so iz Zagreba v Bruselj in najpomembnejša evropska mesta začeli potovati ponarejeni in predelani dokumenti in zemljevidi, ki so prejudicirali mejo najprej na morju.

– Zaradi tega je kasnejši sporazum o arbitraži, ki sta ga podpisala Jadranka Kosor in Borut Pahor, odredil odpravo vseh enostranskih dokumentov, s katerimi je Hrvaška prejudicirala mejo. Premierka Kosor je to uradno potrdila v pismu tedanjemu švedskemu premierju Frederiku Reinfeldtu dne 11. septembra 2009. V pismu se je v imenu republike Hrvaške obvezala, da dokumenti in zemljevidi, ki jih je Hrvaška poslala v Bruselj in ki posegajo v mejo, nimajo nobenega učinka in niso pomembni za katero koli sodišče ali arbitražni organ. To je bil hud udarec hrvaški politični doktrini o vzpostavitvi prevladujočega položaja na Jadranu, kar je bila pripravljena Hrvaška deliti le z Republiko Italijo – ocenjuje Šuklje in poudaril, da mu je bilo takoj jasno, da Hrvaška ne bo sprejela nobene odločitve mednarodnega arbitražnega sodišča. Šuklje trdi, da je hrvaška stran že konec leta 2009 začela iskati pot, da bi se reševanje mejnega spora ponovno preneslo iz mednarodne na meddržavno raven. In potem spet, kdo ve, kolikokrat še, začeti pogajanja in jih pred koncem prekiniti.

– Milanović je takrat bil v opoziciji. Konec oktobra 2009 je Jadranka Kosor napovedala, da bo arbitražni sporazum posredovala hrvaškemu parlamentu. Milanovićev odgovor je bil kratek. S premierko Kosorjevo ni želel imeti stika, ker je bil arbitražni sporazum napaka zaradi določbe, da mora sodišče določiti stik slovenskega morja z mednarodnimi vodami, in ker noben enostranski dokument, izdan po 25. juniju 1991, za sodišče nima veljave.

Milanović je kmalu postal premier in 11. marca 2013 je z Janšo podpisal memorandum, s katerim se je v imenu Hrvaške zavezal, da bo država zamrznila vse sodne postopke proti Ljubljanski banki Zagreb in da bo memorandum vključila v hrvaški pravni red. In spet se ni nič zgodilo, le da je Slovenija izpolnila vse svoje obveznosti in takoj ratificirala hrvaško pogodbo o članstvu v EU. Konec julija 2015 je Milanović zahteval, da Hrvaška enostransko odpove arbitražni sporazum. Zdaj je novi hrvaški predsednik izrazil dobre namene in dobre želje – pojasnjuje Šuklje. Te dni je v intervjuju za Večernji list nekdanji slovenski predsednik Milan Kučan označil Milanovića za glavnega krivca, da ni bil ratificiran sporazum o razmejitvi na morju, ki sta ga leta 2001 parafirala takratna premierja Račan in Drnovšek. Puhovski meni, da gre za “zelo nenavadno” izjavo nekdanjega slovenskega predsednika, ki potrjuje, da je treba ta intervju razumeti kot poskus nevtralizacije Milanovićevih napovedi.

Histerična desnica

– Kučan je človek, ki običajno pove manj, kot ve in ne več, kot ve. Po mojih informacijah Milanović takrat ni bil niti približno tako pomemben, da bi lahko resnično sabotiral Račanov sporazum z Drnovškom ali vplival na to, da bi se sporazum lahko sabotiral. Razlog za tak nastop se verjetno skriva v tem, da konflikt Janša – Kučan v Sloveniji še vedno traja in da se Kučan že pripravlja na možnost, ki se mu lahko zdi grozna, da bi se Janša morda s hrvaško stranjo dogovoril za nekaj, česar slovenski politiki iz njegovega kroga niso uspeli storili. To bi Kučan težko prenesel, opozarja hrvaški analitik. Puhovski se sklicuje na trenutno politično krizo v Sloveniji in na možnost, da bi slovenski opozicijski voditelj Janez Janša po nedavnem padcu vlade Marjana Šarca uspel zbrati alternativno parlamentarno večino in sestaviti novo vlado. Za razliko od dosedanje vladajoče koalicije v Sloveniji, ki je – tako kot vse levo-liberalne koalicije v tej državi v zadnjih dveh desetletjih – blizu Kučanu, je Kučan za Janšo tipičen nasprotnik in močan človek, ki iz ozadja nadzoruje vse ključne politične in finančne procese v Sloveniji. Janša je edini v Sloveniji, ki nekoliko odstopa od dolgoletne slovenske politike do Hrvaške, ki se je večinoma nanašala na blokade, grožnje in izsiljevanja. Janša meni, da Slovenija ne bi smela blokirati vstop Hrvaške v Schengen. Puhovski meni, da je slovenska schengenska blokada najboljši dokaz, da je nacionalizem v Sloveniji proti slovenskim nacionalnim interesom, ker je vstop Hrvaške v Schengen in premik schengenske meje južno in vzhodno od Hrvaške v nacionalnem interesu Slovenije. Tako kot Milanović je bil tudi Janša od samega začetka skeptičen do arbitraže in je menil, da je arbitražna razsodba za Slovenijo neugodna. Prepričan je, da bi Slovenija v neposrednih pogajanjih z Zagrebom lahko dosegla ugodnejšo razmejitev, to pa tudi ves čas po odhodu iz arbitraže predlaga hrvaška stran. Sam predmet hrvaško-slovenskega mejnega spora je po mnenju Puhovskega tako nesmiseln in nepomemben, da je sramoten tako za Slovenijo kot za Hrvaško. Paradoksalno je tudi, da bi bil Janša, ki v zadnjih letih nastopa z ultranacionalističnih, ksenofobičnih in celo rasističnih stališč, za Hrvaško boljša rešitev kot “zmerni” Šarec ali Cerar.

Komentirajoč Janševo politično transformacijo od socialnih demokratov do ksenofobov, se je Puhovski spomnil skupnih srečanj z Janšo iz druge polovice osemdesetih let: “Janša je na vseh sestankih v duhu dogmatskega marksizma govoril o delu in kapitalu kot najresnejšem vprašanju, pozneje pa postal desničarski politik. Dogaja se mu to, kar se je v poznih šestdesetih letih dogajalo stari levici, ki jo je prehitela nova levica. Današnjo staro desnico je prehitela nova desnica, in to na njenem lastnem terenu in čutijo, da se dogaja velika prerazporeditev in so histerični.

“Prihod takega politika na oblast paradoksalno daje več možnosti za reševanje hrvaško-slovenskega mejnega spora. Odnos med Milanovićem in Janšo ne glede na to, da bo eden na predsedniškem položaju, drugi pa morda na premierskem položaju, obremenjuje nerešen spor glede izvajanja memoranduma iz Mokric, na kar opozarja tudi Šuklje, čeprav Puhovski ne misli, da bi to lahko bil velik problem. Milanović, pojasnjuje Puhovski, nima težav s komuniciranjem s politično oddaljenimi akterji: “Največ težav ima s svojimi, levičarji in socialdemokrati, medtem ko desničarjem zlahka plasira svoje suverenistične zgodbe. Njuna ideološka distanca v primeru Milanovića in Janše paradoksalno olajša njuno morebitno komunikacijo.”