Zakaj bo Janez Janša tokrat tvegal in sprejel mandat tudi, če na tajnem glasovanju ne bo imel formalno zagotovljenih 46 glasov za izvolitev?

Po nekaterih informacijah bo predsednik SDS Janez Janša sprejel mandat za sestavo vlade od predsednika države Boruta Pahorja. Janša tokrat naj ne bi ponovil vaje iz časa po volitvah leta 2018, ko je sestavo vlade prepustil Marjanu Šarcu.

V najožjem Janševem krogu namreč prevladuje ocena, da se tokrat splača tvegati in da če tokrat desnici ne bo uspelo sestaviti vlade, je ne bo nikoli.

Janša pravzaprav nima kaj izgubiti, v najslabšem primeru tudi, če bi se vse izjalovilo, bi šli pač na predčasne volitve. Glavni cilj, po katerem je Janša prebil blokado sanitarnega kordona in postal sprejemljiv celo želen koalicijski partner, je namreč že dosegel po tem, ko so v javnost prišle fotografije in video, na katerem nasproti njemu sedijo trije predsedniki strank Zdravko Počivalšek, Aleksandra Pivec in Matej Tonin.

Ne glede na pomisleke, ki se te dni pojavljajo v javnosti – tudi v javnem pismu, ki ga je podpisalo 75 uglednih imen iz znanstvenega in akademskega življenja predvsem leve provenience, je vsakemu političnemu analitiku jasno, da je Janša samo vzel to, kar so mu ponudili na pladnju. Mimogrede, pismo je prišlo prepozno in je bolj glas žejnega v puščavi, saj nima nobenega realnega vpliva na vodstva političnih strank, ki se dogovarjajo o koaliciji, ampak je bolj pranje vesti.

Tudi če Janša nima ali ne bo imel dovolj glasov za novo vlado, kot je danes dejal generalni sekretar SAB-a Jernej Pavlič, SAB jih Zdravku Počivalšku očitno ne namerava posoditi, lahko Janša računa na nekatere glasove od drugih strank, ki ne bodo v koaliciji z njim. Glede na stališča Levice, da je boljše na oblasti Janša, ker bodo potem dobili več na lestvicah javnega menja, bi koncu koncev lahko na tajnem glasovanju dobil tudi kakšen njihov glas.

Da ne bo pomote Šarčeva vlada ni padla z odstopom premiera Marjana Šarca, ampak takrat, ko je Levica odpovedala pogodbeno razmerje. Če smo nekoliko cinični, bi morali zaskrbljeni intelektualci leve provenience pisati pismo Luki Mescu in Levici preden je ta zapustila vlado. Mnogi od podpisnikov so namreč celo člani Levice ali pa z njo odkrito ali prikrito simpatizirajo.

V Levici je namreč prevladalo prepričanje, da je bolje, če je na oblasti Janša in da bodo lažje dobili na javnomnenjskih anketah. Za ankete in všečnost oziroma dopadljivost je namreč šlo, saj so se z vsakim procentom dobesedno tresli iz meseca v mesec in so dobesedno zbežali iz Šarčeve koalicije. Kot da je oblast oziroma odgovornost za vodenje države zgolj in samo manekenstvo, kjer se malo sprehajaš pred kamerami.

V svoji več kot tridesetletni novinarski karieri namreč še nisem videl politikov, ki bi se s takšno lahkoto odpovedali oblasti, kot se je Levica. Saj so se dobesedno tresli, da slučajno Šarčeva koalicija ne bi sprejela njihovega predloga ukinitve zdravstvenega zavarovanja in bi morali ostati v koaliciji. Kot da oblast ni nobena vrednota in da dobesedno leži na cesti.

Levosredinska vlada je namreč imela 53 glasov z manjšinskima poslancema celo 55, brez podpore Jelinčičeve SNS. Pri tem moraš biti že zelo talentiran, da ti uspe pri takšni večini izgubiti oblast. Odstop Šarca je samo logična posledica dogodkov, ki so se zgodili pred tem in pri katerih levji delež nosi Levica, ki sedaj čudi in preko levih intelektualcev svari pred koalicijo pod vodstvom Janše. Kako to, da ob vsem intelektualnim potencialu, ki ga premorejo, niso bili sposobni predvideti dogodkov, ki so neizbežno sledili glede na to, da je Šarec ostal s 43-imi, pardon 42-imi glasovi, saj je Robert Polnar praktično že glasoval z opozicijo.

Celo več, Levica je striktno glasovala z opozicijo pač v skladu z maksimo, da je bolje, da pride na oblast Janša, saj bodo tako lažje manifestirali ali trenirali opozicijsko držo. Potem pa, ko je Janša oblast dobesedno pobral s ceste, pa je cel ogenj v strehi.

Prvopodpisani pod javnim pismom je sociolog in politolog Rudi Rizman. Podpisniki namreč utemeljujejo svoje prepričanje “na dosedanji škodljivi, radikalno nestrpni in izključujoči politiki stranke SDS, za katero smo prepričani, da v slovenski politični prostor ne more prinesti napovedane politične stabilnosti in družbenega razvoja, ker je nesprejemljiva na več ravneh,” so zapisali v javnem pozivu.

V sedmih točkah namreč utemeljujejo, da je po njihovem mnenju “politika SDS nesprejemljiva zaradi vrednot, saj s svojo avtoritarnostjo, izključevanjem, težnjo po podrejanju družbenih sistemov, orbanizacijo in nacionalističnim populizmom pomeni veliko nevarnost za demokratično kulturo in politične procese v državi”.

Pred dnevi pa je v javnosti zaokrožilo pismo, v katerem je skupina 25-ih vidnih posameznikov iz družbeno-političnega življenja na predsednike parlamentarnih strank z izjemo Levice in SNS naslovila pobudo za oblikovanje vključujoče in operativne koalicije. Menijo, da predčasne volitve ne bi bistveno spremenile razmerja sil, bi pa prinesle večmesečno obdobje prostega teka, ki bi poslabšalo nedelovanje države.

Še eno zanimivo pisanje je bilo spregledano minuli vikend in sicer pismo Dejana Levaniča z naslovom “Janšo lahko premagamo samo na volitvah. Si z nami?”, kjer ugotavlja , da “Janše ne moremo premagati v parlamentu. Premagamo ga lahko le na volitvah. A zato ni dovolj glas proti Janši. Potrebujemo povezano človeško energijo za napredne spremembe!”

Ob tem je zanimiva izjava Matjaža Hana, vodja poslanske skupine Socialnih demokratov, ki je povedal, da ne vidi nič tragičnega, če se bo oblikovala nova parlamentarna večina in sestavila vlado, saj sam spoštuje demokratična načela parlamentarne demokracije.

V nadaljevanju v celoti objavljamo obe pismi. Tako javno pismo levih akademikov kot tudi glavnega tajnika Dejana Levaniča.

Podpisnice in podpisniki tega poziva smo resno zaskrbljeni vpričo trenutnih političnih dogovorov ob nastajanju Janševe koalicije, saj menimo, da lahko državo hitro popeljejo v krog tistih držav članic Evropske unije, ki so danes na črnem seznamu kršiteljic temeljnih načel varovanja demokracije, pravne države, neodvisnosti medijev in človekovih pravic.

Svoje prepričanje utemeljujemo na dosedanji škodljivi, radikalno nestrpni in izključujoči politiki stranke SDS, za katero smo prepričani, da v slovenski politični prostor ne more prinesti napovedane politične stabilnosti in družbenega razvoja, ker je nesprejemljiva na več ravneh, od katerih v nadaljevanju navajamo le nekatere.

Prvič, nesprejemljiva je zaradi političnih vrednot, saj s svojo avtoritarnostjo, izključevanjem, težnjo po podrejanju družbenih sistemov, orbanizacijo in nacionalističnim populizmom pomeni veliko nevarnost za demokratično kulturo in politične procese v državi.

Drugič, nesprejemljiva je ekonomsko in socialno, ker želi izpeljati brezglavo privatizacijo podjetij, javnega šolstva in zdravstva, svoj škodljiv vpliv na domače gospodarstvo in socialo pa je že dokazala v letih, ko smo v Sloveniji imeli prvo in drugo Janševo vlado.

Tretjič, nesprejemljiva je z vidika vpeljave potrebnih ukrepov proti dramatičnim podnebnim spremembam, saj je SDS večkrat pokazala, da sodi med tako imenovane zanikovalce vpliva človeka na klimatske spremembe, s čimer odkrito zasmehuje znanstvene ugotovitve. Naša država bi postala s takšno koalicijsko vlado edinstvena v Evropski uniji!

Četrtič, nesprejemljiva je z vidika politične in medijske kulture, saj se poslužuje odkrite retorike sovraštva, nestrpnosti, ksenofobije, homofobije in laži, pri čemer uporablja svoja medijska trobila za propagando, širjenje ideologije, lažnih novic in teorij zarot, diskreditacij posameznic in posameznikov ali političnih nasprotnic in nasprotnikov.

Petič, nesprejemljiva je zaradi neposrednih pritiskov na sodstvo, odkritih poskusov njegove lustracije, podrejanja in končno tudi zaničevalnega odnosa, ko gre za obisk sodišč in prevzemanje sodnih pozivov.

Šestič, nesprejemljiva je zaradi reinterpretacij in potvarjanj zgodovinskih dejstev, odnosa do NOB, rehabilitacije domobranstva, prisvajanja slovenske osamosvojitve, kar vse zlorablja v politične namene.

Sedmič, popolnoma nesprejemljiva je, ker svojo propagando nezakonito financira iz tujih virov, ki so najtesneje povezani z avtoritarno vlado sosednje države, s čimer sta resno ogroženi naša suverenost in finančna neodvisnost, ki sta nujni pogoj za obstoj pravne države in demokracije, pa tudi za boj proti korupciji.

Ob tem opozarjamo še na troje. Najprej na dejstvo, da obstoječe stranke, ki želijo skleniti pakt s SDS, kar je rešitev, ki jo po vsem sodeč podpira tudi predsednik republike, tega ne počnejo zaradi ničesar drugega kot lastnih političnih računic ali logike preživetja, kar pomeni, da bi vodenje Slovenije v celoti prepustili mešetarjenju s strankarskimi interesi namesto skrbi za dobrobit državljank in državljanov.

Nadalje na to, da lahko, glede na izkušnjo z delovanjem prve in druge Janševe vlade, utemeljeno domnevamo, da izogibanje predčasnim volitvam ne bo pripeljalo do večje stabilnosti in razcveta, ampak kvečjemu do novih konfliktnih stanj v različnih sferah družbenega sistema.

Končno pa velja, da je v domači praksi tip politike, kot je Janšev, navkljub zmedeni situaciji v Evropi, že prepoznan kot nevaren nacionalizem skrajne desnice, a je s pomočjo nekaterih oportunističnih množičnih medijev pri nas še vedno dojet kot “desnosredinski”. Pasivna medijska podpora avtoritarnim težnjam, retoriki odkritega sovraštva in razrastu propagandnih medijev z denarjem tujih političnih botrov zato utira pot normalizaciji škandalozne in nedopustne politične prakse.

Čeprav se zavedamo svojega omejenega vpliva in okoliščine, da lahko naša mnenja dosežejo javnost predvsem s pomočjo novinark in novinarjev, želimo s tem pismom pozvati vse razumne dejavnike v politični sferi, da storijo vse za obvarovanje občutljive slovenske demokracije pred grozečo avtoritarno oblastjo.

Podpisniki

Ddr. Rudi Rizman, dr. Milica Antić Gaber, dr. Ljubo Bavcon, dr. Anton Bebler, dr. Milena Mileva Blažić, dr. Rado Bohinc, dr. Valentin Bucik, dr. Lucija Čok, dr. Nenad Čuš Babič, dr. Božidar Debenjak, dr. Srečo Dragoš, dr. Božidar Flajšman, dr. Miha Fošnarič, dr. Peter Glavič, dr. Tatjana Greif, dr. Tomaž Grušovnik, dr. Spomenka Hribar, dr. Hajdeja Iglič, dr. Vlasta Jalušič, dr. Maca Jogan, dr. Dušan Keber, dr. Darja Kerec, dr. Rudi Klanjšek, dr. Andreja Kocijančič, ddr. Zdenko Kodelja, dr. Bogomir Kovač, dr. Gorazd Kovačič, dr. Matjaž Krajnc, dr. Ivan Kristan, dr. Roman Kuhar, dr. Vesna Leskošek, dr. Metka Mencin, dr. Jože Mencinger, dr. Vlado Miheljak, dr. Vesna Mikolič, dr. Zdravko Mlinar, dr. Rajko Muršič, dr. Boris A. Novak, dr. Luka Omladič, dr. Neda Pagon, dr. Stane Pejovnik, dr. Dragan Petrovec, dr. Jože Pirjevec, dr. Marko Polič, dr. Barbara Rajgelj, dr. Danijel Rebolj, dr. Božo Repe, dr. Rado Riha, dr. Jana Rošker, dr. Andrej Rus, Stane Saksida, dr. Renata Salecl, dr. Mitja Sardoč, dr. Peter Simonič, dr. Boris Sket, dr. Božidar Slapšak, dr. Svetlana Slapšak, dr. Slavko Splichal, dr. Ivan Svetlik, dr. Marjan Šimenc, dr. Iztok Šori, dr. Renata Šribar, dr. Darko Štrajn, dr. Jelica Šumič Riha, dr. Marina Tavčar Krajnc, dr. Niko Toš, dr. Vito Turk, dr. Samo Uhan, dr. Andrej Ule, dr. Mirjana Ule, dr. Boris Vezjak, dr. Aleš Vodopivec, dr. Peter Vodopivec, dr. Simona Zavratnik, dr. Pavel Zgaga.

_____

JANŠO LAHKO PREMAGAMO LE NA VOLITVAH. SI Z NAMI?

Teden se je začel s predvidevanjem, da se možnosti Janeza Janše za oblikovanje njegove tretje vlade zmanjšujejo. Iz sredinskih strank, s katerimi tečejo pogovori o desni koaliciji, so zaradi velikih razhajanj prihajali opogumljajoči signali, da dogovora ne bo in da bodo šele ljudje na volitvah odločili o novi vladi. Še toliko bolj, ker je začetek tedna v visoke obrate spet potegnil že znano financiranje medijskega imperija SDS s strani vplivnih Orbanovih zaupnikov, pri tem pa pokazal, da je Slovenija obvod za financiranje skrajnodesnih političnih operacij tudi v Severni Makedoniji, kjer se v teh dneh lomi njena evropska perspektiva, pa tudi siceršnja usoda te države na geopolitični šahovnici velikih sil.

Vse to je lahko Slovenijo ponovno spomnilo na vse razloge, zaradi katerih je za Socialne demokrate vlada Janeza Janše nesprejemljiva. Ob tolikšni finančni navezanosti na režim sosednje Madžarske se lahko zaskrbljeno vprašamo, v čigavem interesu nastaja nova desna vlada. Kaj je njena resnična agenda v času, ko pomemben del evropske desnice v sodelovanju in ob pokroviteljstvu zunanjih sil z avtoritarnimi tendencami ruši evropski projekt od znotraj in se s spodbujanjem skrajnosti igra z ognjem v šibki varnostni arhitekturi Balkana.

Finančni lok od ruskega kapitala, ki gradi dva bloka jedrske elektrarne na Madžarskem, do Orbanovih sodelavcev, njihovih medijskih naložb v Janševe tovarne laži in sovraštva ter v podobne projekte v Severni Makedoniji, je jasen. Evropska nova skrajna desnica je mednarodni projekt, ki ima središče v Budimpešti, njegova ekspozitura pa utegne postati tudi Ljubljana, če Janši projekt vlade uspe. Vemo, kaj je na kocki v Makedoniji, kjer se donedavni premier, socialdemokrat Zoran Zaev, v etnično razdeljeni državi trudi za nadaljnjo prevlado proevropskih sil proti desničarski VMRO Janševih prijateljev, ki z nacionalistično retoriko izpodbijajo Prespanski sporazum, tisti zgodovinski dogovor z Grčijo, ki je končno omogočil in pospešil pot v evropske integracije. Kaj je v igri geopolitičnih interesov na kocki v Sloveniji, danes še ni tako jasno.

Dejstvo pa je, da Janše kratkoročni politični projekti za dve leti in pol ne zanimajo. Zanima ga prevlada, zato načrtno in z izdatno pomočjo Orbanovega režima gradi svoje medijske operacije. Ne zato, da z njimi sesuva levosredinske vlade, ampak da s konstantnimi lažmi, z manipulacijami, s širjenjem strahu in sovraštva spreminja naš nacionalni “mindset” tako, da je glas razuma vedno bolj osamljen, družba pa fragmentirana in nezmožna, da se poveže okoli pozitivnih vrednot, naprednega političnega programa in vključujoče politične akcije. Za Janšo velja, da je učinkovit, ampak po dosedanjih izkušnjah je učinkovit predvsem pri povzročanju globoke strukturne škode, kot sta jo Sloveniji z izgubljenim desetletjem prizadejali obe dosedanji Janševi vladi.

Medtem ko Desus in SMC v teh dneh pilita še zadnje podrobnosti dogovora z Janšo, ju velja opomniti, za kaj pri tem projektu v bistvu gre. Kot dosedanjim partnerjem, s katerimi smo relativno korektno sodelovali, jim sporočamo: premislite svoje korake, ker utegnejo dolgoročno zakoličiti politični značaj in umeščenost Slovenije v družbi držav in idej, s katerimi doslej nismo hoteli imeti veliko skupnega.

Vse to je premislek, ki je v ozadju odločitve Socialnih demokratov, da so edina prava pot iz politične krize volitve. V sedanjem parlamentu načrtov, ki se izrisujejo z Janševim ponovnim vzponom na oblast, ne moremo preprečiti. Janšo lahko skupaj, v širokem zavezništvu z ljudmi, porazimo le na volitvah.

A še preden se bo mogoče povezati v jasen “Ne!” Janši, bo potrebno reči “Dovolj!” drugemu fenomenu, ki že celotno zadnje desetletje preprečuje resen napredek pri upravljanju države. Na vsakih volitvah se pojavi nov obraz, ki se po zmagi razglasi za liberalca, vsak tak projekt brez resne organizacijske strukture sesujejo notranji spopadi v strankah z osebnim imenom, v vsaki taki vladi se zaradi amaterskega vodenja ne naredijo ne nujni in ne potrebni premiki naprej in vsak tak projekt hitro razpade. Od Jankovića (in razpada Pozitivne Slovenije s padcem vlade Alenke Bratušek), mimo Cerarja (in notranje krize zaradi zatajenih moralnih standardov in vrednot) do Šarca, kjer razpad njegove lastne ekipe razkriva obsežen vpliv in problematična ravnanja njegovega državnega sekretarja z naravo nekdanjega Janševega operativca.

Ta vzorec povzroča dvojno škodo. Najprej ljudem in državi, ker se amatersko vodenje že kritično pozna v praktično vsakem sektorju v upravljanju države, še najbolj v zdravstvu. Povzroča pa se tudi druga, politična škoda, saj celotno levo sredino kaže kot nesposobno spoprijeti se tako z akutnimi težavami kot tudi s strateškimi interesi države. Vse to na koncu koristi Janezu Janši in skrajni desnici.

Od socialne demokracije se je vedno pričakovalo, da zagotovi podporo tem liberalnim eksperimentom vedno novih obrazov, da tako prepreči prihod Janše na oblast. Ob volitvah 2014 in 2018 je bilo v stranki jasno slišati pozive, da je čas za odhod v opozicijo, ker smo res dolgo vladna stranka in ker s sodelovanjem v liberalnih vladah prevzemamo vso odgovornost za stanje. V očeh marsikoga smo krivi za vse, ker je krivda ostalih zaradi vedno novih transformacij že zdavnaj zabrisana. Kdo se še spomni LDS-a, Zaresa in cele palete osebnih političnih projektov, katerih ostanki so tako ali drugače omogočili novo Janševo vlado, bodisi zato, ker vanjo nepremišljeno vstopajo, ali pa zato, ker so jo zaradi lastne nesposobnosti vodenja in posledičnega odstopa v resnici omogočili. Mi pa smo še vedno tukaj, ponosni na to, a hkrati priročen obešalnik za vse, ki nanj obešajo krivdo za vsako slabo in neurejeno stvar v državi. Zato pravim: dovolj!

Socialni demokrati imamo pripravljene rešitve za vse najbolj kritične družbene probleme, od čakalnih dob v zdravstvu in njegovega privatiziranja, za oskrbo in pomoč starejšim, za izgradnjo javnih najemnih stanovanj, študentskih domov, naše energetske, transportne, okoljske in socialne infrastrukture. Ob vsem tem pa vemo, da nobenega od teh problemov, še manj pa strateške pripravljenosti za pametno upravljanje velikih sprememb, kot so podnebna kriza, digitalizacija, demografija, varnostna in politična tveganja, ne moremo urediti brez spremembe načina vodenja, upravljanja in sodelovanja.

Medtem ko Janša sestavlja koalicijo Za Slovenijo, Socialni demokrati pozivamo h koaliciji Za prihodnost. Samo tako, da se povežemo vsi, velika večina ljudi naprednih socialdemokratskih prepričanj in vrednot, lahko vplivamo na prihodnost, da jo oblikujemo v skladu s temi vrednotami in da zato povezano, solidarno, strpno in vključujoče zgradimo drugačne družbene odnose in z njimi omogočimo napredni preporod Slovenije.

Pod tem zapisom je naša pristopna izjava. Povsem možno je, da nam kaj zamerite, da nas za kaj upravičeno ali neupravičeno krivite, morda vam gremo celo na živce, a polagam vam na srce: tukaj smo in tukaj ostanemo, z razvito organizacijo in politično infrastrukturo znamo odgovorno voditi in upravljati družbene procese. Potrebujemo pa tebe, vas, vse nas, ki hočemo v novem desetletju napredek Slovenije, v kateri bodo razmerja in institucije spet urejale vrednote solidarnosti, pravičnosti, spoštovanja, miru in sodelovanja. Ker verjamemo v to, da ima Slovenija izjemne potenciale, tako kot vemo, da so pred njo nevarna tveganja. Samo skupaj lahko ustvarimo družbo, na katero bomo ponosni.

Za to ne potrebujemo le glasu. Potrebujemo povezano človeško energijo, ki bo z akcijo, z znanjem, z delom in inovativnostjo ustvarjala gibanje za napredne spremembe.

Zato pridi z nami!