Ali predsednik Ruske federacije Vladimir Putin pripravlja nove spremembe ruske notranje in zunanje politike ali pa je naloga novih ustavnih amandmajev le zagotoviti tihi “tranzit moči”?

Ali predsednik Ruske federacije Vladimir Putin pripravlja nove spremembe ruske notranje in zunanje politike ali pa je naloga novih ustavnih amandmajev le zagotoviti tihi “tranzit moči”?

V Rusiji so zdaj v polnem teku priprave na spremembe sedanje ustave, ki je bila napisana in sprejeta pod predsednikom Borisom Jelcinom 12. decembra 1993, po hudem soočenju zakonodajne in izvršne oblasti jeseni leta 1993. Le dva meseca po tankovskem obleganju ruskega parlamenta, ki so ga organizirali podporniki Jelcina, je bilo izvedeno glasovanje.

Zdaj se je Putinovo vodstvo odločilo spremeniti nekatera načela in določbe ruske ustave. Referendum o novih amandmajih bo predvidoma 22. aprila letos.

Med razpravo o spremembah ruske ustave je Vladimir Putin predlagal in odobril predlog za prepoved odtujitve katerega koli ozemlja od Rusije, ki je zdaj pod njenim nadzorom.

Vprašanje meja je bilo za sedanje rusko vodstvo vedno zelo boleče. Slednje ni bilo nič manj akutno po razpadu Sovjetske zveze tudi pri ruski javnosti, ko je država izgubila tretjino ozemlja, v evropskem delu pa se je vrnila na meje iz 16. in 17. stoletja.

Predsednik Putin in njegova vladajoča elita še vedno razmišljata o komunistični mitologiji “velike države na 1/6 zemlje”. V okviru teh idej se v zadnjih letih v Rusiji vodi aktivna politika, katere cilj je promocija geopolitičnih dosežkov “sovjetskega” in carskih obdobij ruske zgodovine. Za obe obdobji je značilna precej aktivna ruska ekspanzija v Evropi, Srednji Aziji, Kavkazu in Daljnem vzhodu. Poleg tega so si Rusi vedno prizadevali ustvariti okoli sebe različne integracijske strukture in vojaška zavezništva. Zadnja ponovitev takšne politike je bila Evrazijska ekonomska unija, v kateri je Moskvi uspelo zvabiti nekatere države, ki so bile prej članice Sovjetske zveze – Armenijo, Belorusijo, Kazahstan, Kirgizistan in Moldavijo ter celo pritegniti Srbijo, Iran, Vietnam in Singapur v obliki območja proste trgovine.

Poleg tega si ruske oblasti skušajo v duhu prejšnje dobe prilastiti vedno več ozemelj – to smo videli na Krimu, pa tudi v delu vzhodne Ukrajine, ki ga ne nadzira Kijev, v Moldaviji (Pridnestrje) in Gruziji (Abhazija in Osetija). Ali je možno, da bi si Moskva jutri odkrito pridružila ta ozemlja? Dejstvo, da sta bila pridružena “Republika Krim“ in “mesto zveznega pomena Sevastopol“, je zapisano v spremembah ruske ustave iz leta 2014 (člen 65, 3. poglavje).

Potem se znajdemo v situaciji, da bo izvajanje mednarodnega prava v nasprotju z rusko ustavo? Poleg tega Moskva zdaj odkrito govori, da mednarodno pravo, če je v nasprotju z voljo Kremlja in Rusije, ne bi smelo imeti prednosti pred nacionalnim pravom. In za katerimi ozemlji lahko Rusija še vedno stremi? V največji možni meri za celotno nekdanjo ZSSR in vsaj za vzhodno Ukrajino in Belorusijo. Ne smemo pozabiti, da bo “cesarska sprememba” tudi končala morebitno sklenitev mirovne pogodbe z Japonsko, saj niti koncesija, ki jo je predlagala Moskva na obeh otokih grebena Južnega Kurila, ne bi ustrezala novim sprejetim spremembam (Otočje je last Rusije in spada pod Sahalinsko oblast. Rusi so otoke zasedli proti koncu druge svetovne vojne v skladu s skrivnim dogovorom med zavezniki. Japonci okupacije otokov ne priznavajo, kar je povod za številna politična trenja med državama.). Nove spremembe ustave tudi končajo vsa pogajanja o Krimu v prihodnosti.

Moskva bo očitno poslabšala mednarodne in regionalne razmere, da bi zadovoljila svoje interese, da kasneje nihče ne bi mogel kriviti Putina za prevelike geopolitične ambicije.

Leta 2018 so bile v Rusiji predsedniške volitve, na katerih je Vladimir Putin dobil “neverjetno zmago”- takrat je stopnja volilne udeležbe prebivalstva in podpora voditelju države uradno presegla 70 odstotkov. Kaj so s tem dali v roke ruskim oblastem? Legitimnost reform, tudi nepriljubljenih. Glavna primera sta dvig stopnje DDV in zvišanje upokojitvene starosti.

Vendar ko se je začelo z izvajanjem teh nepriljubljenih ukrepov, je priljubljenost začela upadati. V teh pogojih Kremelj potrebuje nov “mandat zaupanja” prebivalstva za nadaljevanje reform in izvedbo tranzita moči, ki je za Rusijo tradicionalno boleč.

Avtorje ustavne reforme zanimata maksimalna podpora in udeležba prebivalstva na dan referenduma. Zakaj? Očitno potrebujejo “novo dozo legitimnosti”. Obenem pa glede na stopnjo dohodka prebivalstva, ki se v državi nenehno zmanjšuje od leta 2014, ni boljšega načina za privabljanje ljudi na volilne liste, kot je zapis teh “socialnih jamstev” v glavni zakon države. Številni Rusi, kot si jih je zamislila predsedniška administracija, bi morali pozitivno oceniti ta korak. Morda bo to lahko imelo ugoden vpliv na glasovanje o ustavnih spremembah.

V novih spremembah, ki jih je predlagal predsednik Putin in njegovi podporniki, so se najprej pojavile demografske “spremembe”. Vprašanje demografije je rusko oblast zanimalo že od sredine 2000-ih. Potem se je prvič začel izvajati program tako imenovanega materinskega kapitala, katerega namen je bil znatno povečati materialno blaginjo ruskih družin ob rojstvu drugega otroka – z izplačilom enkratnega dodatka. Ustvarjeni so bili številni regionalni podporni programi, katerih učinkovitosti pa ni posebej izmeril nihče. Zdaj se predlaga, da se v ustavo vnesejo demografska vprašanja na podlagi Putinovih novih predlogov na tem področju, ki so bili objavljeni februarja 2020.

Kakšen je namen te politike v Rusiji? Na splošno se Kremelj srečuje ne le z neugodno geografsko lego, razširjeno korupcijo in surovinsko naravo gospodarstva, ampak tudi z očitnim pomanjkanjem prebivalstva za reševanje navedenih težav. Za primerjavo – sedaj v Rusiji živi približno 147 milijonov ljudi, prebivalstvo ZSSR pa je leta 1991 štelo blizu 280 milijonov. Pomembno si je zapomniti, da je bilo prebivalstvo v Rusiji od nekdaj svoboden vir države, njeno “glavno bogastvo” – z vsemi vladarji Sovjetske zveze in Rusije.

Zakaj potrebuje Kremelj trenutne demografske spremembe, za katere namene? Zato, da bi lahko služile trenutni eliti in preskrbi z ogljikovodiki, je sedanja populacija zadostna. Ali pa v Rusiji Vladimir Putin načrtuje nove reforme in globalne spremembe tako na gospodarskem področju kot v socialni politiki znotraj države?

Če pogledamo predloge sprememb, ki jih je predlagal Vladimir Putin in njegova ekipa, se porajajo vprašanja, ali je to zgolj populizem ali bo večini patriarhalno nastrojenih volivcev všeč predlog ali kaj več? Ali je možen nov obrat v ruski politiki? Ali predsednik Putin pripravlja nove spremembe ruske notranje in zunanje politike ali pa je naloga novih amandmajev le zagotoviti tihi “tranzit moči”?

Morda bodo odgovori na ta vprašanja postali znani v bližnji prihodnosti.

COMMENTS

Wordpress (0)