P. Jambrek, M. Avbelj, M. Jambrek, E. Petrič, D. Rupel,T. Zalaznik iz Katedrale svobode ocenjujejo, da smo v vojni z novim virusom. “Primerljiv je bil le še krizni čas slovenske osamosvojitve in vojne za Slovenijo”

“Katedrala svobode: Smo sredi kriznega časa, ko je odstopila levosredinska vlada Marjana Šarca, in je bila imenovana nova desnosredinska vlada Janeza Janše. Vmes se nam je zgodila zdravstvena kriza, ki traja. Smo v vojni z novim virusom. Primerljiv je bil le še krizni čas slovenske osamosvojitve in vojne za Slovenijo. Katedrala svobode preučuje, ocenjuje in primerja sedanje stanje naroda in države s krizo pred 30 leti, s pravkar minulem časom prejšnje vlade, in s perspektivami rešitve sedanje krize,” ugotavljajo avtorji Podpisniki spomenice Katedrale svobode. Janševa vlada deluje popolnoma drugače: učinkovito, inkluzivno in odgovorno, so zapisali v posebni spomenici.

Za Slovenijo zapravljeni čas

V torek, 13. avgusta, pred dobrim letom in pol, in tri dni pred imenovanjem Marjana Šarca za mandatarja manjšinske levosredinske Vlade s podporo skrajne Levice, je pet »državljanov, ki jim ni bilo vseeno« podpisalo odprto pismo poslancem in slovenski javnosti z naslednjim osrednjim sporočilom: »Onkraj razumnega dvoma je, da ta Vlada ne bo stabilna, uravnotežena, razvojna in reformna. Žal bo politično pristranska, retrogradna, reformno, razvojno in projektno neučinkovita, ter po večinskih ocenah političnih poznavalcev kratkotrajna.« Hkrati so predlagali izvolitev »velike razvojne koalicije in reformne Vlade.«

Pobudo so poslanci spregledali, glavni medijski tok pa zamolčal. Njeno idejo nadaljuje Katedrala svobode kot neformalna konvencija za nacionalni program. Pričujoče Odprto pismo o aktualnih vprašanjih zdravstvene krize, o izrednih ukrepih za njeno rešitev ter o razvojnih perspektivah nacije v času po krizi, se opira zlasti na skupna ali avtorska besedila Katedrale svobode in njenih udeležencev. Že takoj po imenovanju manjšinske vlade (31. septembra 2018) so slednja opozorila, da je (bila) koalicijska pogodba aktualne leve in socialistične vlade korak nazaj in da so (bili) »populistični poskusi ugajanja najbolj revnim slojem v državi in demagogija uravnilovke v škodo napredka, ustvarjalnosti in podjetnosti«, da torej predstavljajo perspektivo nazadovanja Slovenije.

Napovedali so, da utegnejo postati že prvi predlogi pobudnikov Katedrale svobode spet aktualni »v primeru vladne krize ter negotovih ali celo kriznih razmer v državi, v Evropi in v svetu.«

Na slovesnosti pri Predsedniku države je bilo, med drugim, poudarjeno, da so »posodo suverene Slovenije (so) Slovenci in vsi drugi državljani Republike pred tridesetimi leti napolnili z energijo in optimizmom«.

In da »je dandanes oboje splahnelo, Slovenija kot država pa izvotljena in razkrojena: s propadajočim javnim zdravstvom, z javnim visokim šolstvom, ki pada na mednarodnih lestvicah kakovosti, s cestno, železniško in letalsko infrastrukturo, ki že dolgo ni kos razvojnim potrebam, z gospodarstvom, ki je vedno manj konkurenčno in produktivno, z javnimi financami, ki zajedajo proračunsko substanco države ter prenašajo neznosno breme zadolžitve države na bodoče rodove. Brez pretiravanja lahko rečemo, da današnja Slovenija nima več omembe vredne obrambne, varnostne, evropske in zunanjepolitične strategije.«[1]

V ponedeljek, 27. januarja letos je predsednik Vlade Marjan Šarec obupal in odstopil. Tekoče posle vlade je vodil še mesec in pol, do izvolitve Janeza Janše za mandatarja in do izglasovanju njegove Vlade v petek, 13. marca. V tem času je iz Italije pljusnila epidemija tudi v Slovenijo. Ampak Italija je, resda z zamudo treh tednov silovito reagirala; sever se je zaprl: »V Sloveniji pa je življenje teklo dalje. Oblast in njeni mediji so ravnali, kot znajo: kot da smo neuvrščeni…

V kontekstu, v katerem je bila največja nevarnost za Slovenijo takozvani politični dinozaver in njegov madžarski črni mož, seveda sploh ne preseneča, da se je oblastni cvetober medicinske stroke delal skorajda norca iz Italije… Kontrast med uradnimi stališči slovenske oblasti in njenih medicincev ter tistim, kar smo lahko že konec februarja ter v začetku marca, spremljali na nemških, avstrijskih ter italijanskih televizijah, je bil izjemen. Pri nas smo se še naprej obnašali, kot da ni nič… Potem se nam je zgodila Metlika, pa UKC Maribor, pa ginekološka klinika in bolnišnica v
Šempetru.«[2]

Obetaven začetek in podpora novi Vladi

Že po dveh tednih se je izkazalo, da deluje nova Vlada, ki jo vodi Janez Janša, popolnoma drugače: učinkovito, inkluzivno in odgovorno. K sodelovanju je povabila opozicijo in medije. Takoj je organizirala človeške vire v zdravstvu, preskrbi in državni upravi ter medicinsko opremo za obvladovanje virusnih obolenj. Pritegnila je najboljše gospodarske kadre in svetovalce. Obe levosredinski koalicijski stranki, zahvaljujoč se prisebnosti in državniškemu pogumu predsednika Zdravka Počivalška in predsednice Aleksandre Pivec konstruktivno sodelujeta pri izvajanju koalicijske strategije.

Težko je spregledati zgodovinske vzporednice med Demosovo Vlado v času osamosvojitve Slovenije ter današnjo – hočeš nočeš krizno – vlado Janeza Janše. Obema je skupno soočenje z »zunanjim sovražnikom« Slovenije – pred tridesetimi leti je bila to invazija oboroženih sil JNA, danes invazija novega koronavirusa. V desetdnevni in do odhoda zadnjega vojaka JNA dne 25. oktobra 1991 podaljšani vojni je bila Slovenija vodena spretno, učinkovito in z zmagovitim končnim razpletom.

Sedanjo, nič manj nevarno zdravstveno vojno, vodi po nekem srečnem naključju odločilni del ekipe, ki se je že izkazala v vojni za Slovenijo leta 1991. Z današnjega vidika pa »ni epidemija podobna socializmu, ampak socializem epidemiji… Nekateri sedanjo epidemijo primerjajo z apokaliptičnimi dogodki, kot sta bili druga svetovna vojna in osamosvojitev. Upam, da se motijo; če se pa ne, bo moja generacija dočakala to, kar je doživljala generacija naših staršev. Vse je odvisno od učinkovitosti ukrepov in trajanja grožnje. Če bo dolgo trajalo, bo dolg tudi čas okrevanja.«[3]

Razmere v obeh kriznih časih so bile, so še vedno, izredne – prvič nevarne za sam obstoj in samobitnost naroda in njegove države, drugič nevarne in izredne, ker ogrožajo zdravje in življenje ljudi. V obeh primerih mora vodstvo države, ne samo njena izvršilna oblast sprejemati ukrepe, ki niso prirejeni za normalne, ampak za izredne razmere. Ukrepi za obvladovanje izredne in splošne nevarnosti morajo biti dovolj učinkoviti, močni, in robustni.

Govorimo o ukrepih, ki omejujejo človekove pravice in temeljne svoboščine ali natančneje – gre za tehtanje vrednot in pravic in za določanje njihove prioritete v razmerah, ko vseh ni mogoče enako spoštovati. Ko morajo ljudje in država izbirati med zdravjem in druženjem, med boleznijo in potovanjem, med verjetnostjo smrtnega izida bolezni in javnimi izdatki za zdravstvene ustanove, so prisiljeni tehtati in sprejemati težke odločitve.

Kljub izjemni enotnosti vsega naroda tedaj in sedaj in posebne solidarnosti v vojnih ali izrednih razmerah, nekateri ne morejo ali ne znajo pozabiti na stare zamere ali se odreči osebnim političnim ter interesnim pristranostim. Dobro se še spomnimo nekdanjih sklicevanj na premoženjske pravice lastnikov vozil, ki naj bi tvorila barikade okoli Ljubljane proti sovražnikovim tankom.

Danes pa lahko še kar naprej poslušamo sovražna podtikanja in diskvalifikacije sedanje vlade, kot da prejšnja vlada ne bi odstopila, ampak bi se še vedno borila za oblast. Javna, in v teh težkih časih zlasti konstruktivna kritika in opozicija sta dobrodošli in varovani politični dobrini, vendar le kolikor nista v funkciji metanja peska v kolesje ustroja, ki poskuša rešiti zdravje in življenje kolikor je možno veliko ljudi, zlasti starejših.

V Katedrali svobode zato pozivamo vse ljudi dobre volje k enotnosti in solidarnosti tudi v današnjih težkih, nevarnih in izrednih razmerah. Spominjamo, da sta bila sedanja Vlada in njen mandatar izvoljena v demokratičnem postopku in da uživata polno ustavno legitimiteto. Njeni ukrepi so sprejemani v soglasju z medicinsko stroko. Vsi državni funkcionarji, koalicijski in opozicijski, morajo uživati spoštovanje, ki jim ga daje avtoriteta njihovega položaja za odgovorno in učinkovito izvrševanje javnih pooblastil v korist vseh ljudi ter upoštevaje izredne razmere v državi.

Izjemnost ustavne legitimnosti izrednega stanja in ukrepanja

Vlado pozivamo, da izredne ukrepe za zajezitev epidemije in za njeno dokončno obvladovanje opre na veljavne zakone in na ustavne vrednote, ki dopuščajo učinkovito ukrepanje v izrednih razmerah. Dopuščamo možnost, da veljavni zakoni v konkretnih primerih in situacijah ne omogočajo učinkovitega spopada z epidemijo in da terjajo posebno ukrepanje, ki ga dopušča ustava in zakonodaja na posebnih področjih kot so obramba in javno zdravje in še posebej fizična, socialna in pravna varnost v funkciji človeka.

V tem pogledu smo razpeti med dvema nujnostima: »Kar naenkrat se je začela neznosna bitka s časom. Ja, prav s tistim časom, ki smo ga od zadnjega tedna februarja pa do sredine marca, podobno kot Italijani pred nami, od katerih se nismo nič naučili, z veseljem in s polno mero oblastvene asistence neizbežno zapravili…«

Zakaj torej ugašamo javno življenje, na poziv zdravnikov, vlade in nas samih? Zlasti zaradi tistih 400.000 državljanov in državljank, ki utegnejo biti huje prizadeti: »Zaradi njih je treba ustaviti eksponentno krivuljo, da bo zdravstveni sistem v naslednjem mesecu ali dveh, v vojnem stanju, ki se nam najbrž obeta, zmogel pozdraviti čim več ljudi s težkim potekom bolezni.

Več ko bo naenkrat bolnih, manj jih bomo lahko pozdravili, več jih bo umrlo… V izrednih razmerah – pravzaprav v razmerah, ki so bile donedavna povsem nezamisljive – bo treba dati res vse od sebe. Oblast se mora zganiti. Storiti mora vse potrebno, da bo v ljudi vlila zaupanje, ki ga je slovenski človek v to državo, še posebej v zadnjem desetletju, povsem izgubil.«[4]

Dopuščamo možnost uvedbe izrednih razmer, na podlagi 16. člena Ustave, ko se dopušča začasno omejitev in razveljavitev človekovih pravic, pa ne vseh. Vlada omejitve lahko predlaga, Državni zbor pa uvede z odlokom ali zakonom. Vendar vsaka oblast, tudi ko ji zaupamo in jo podpiramo, sme uvesti izredno stanje in nove izredne ukrepe le pod naslednjimi pogoji: Če so krizne razmere dejanske ali grozeče, če zajemajo celotni narod, če je ogroženo organizirano življenje v skupnosti, in če sta kriza in nevarnost tako izjemni, da so v celoti neustrezni običajni ukrepi ali omejitve, ki jih ustavne in mednarodne vrednoste dovoljujejo za vzdrževanje splošne varnosti, zdravja in reda.[5]

Katarzičnost krize in perspektive časa potem

Za zaključek še odgovor na vprašanje – kaj in kako potem? Poglejmo: »Ekonomsko se tako utegnemo izvleči hitro. Ko nam uspe, pa moramo predvsem v Sloveniji, končati s prakso (politične in mentalne) neuvrščenosti, negativne selekcije in vseprisotne institucionalne dekadence. Ta kriza je najboljša priložnost prav za to.«[6]

»Pomagajte starejšim, materam samohranilkam, socialno šibkim, vdovam. Ko bo nevarnost mimo vam bodo hvaležni za celo življenje. Po koncu viharja je priložnost za preporod slovenske družbe, kajti do sedaj smo bili priča, da so egoizem, hedonizem in materializem prevladali nad vrednotami kot so družina, prijateljstvo in medsebojna pomoč ter ljubezen do domovine.«[7]

V Katedrali svobode upamo, da bo tudi ta zdravstvena kriza, tako kot je bila osamosvojitvena, katarzična oziroma zdravilna. Upamo, da bo Vlada tudi v naslednjih dveh letih nadaljevala tako, kot je zastavila sedaj na začetku: Da bo zavezana vrhovni vrednoti ustavnosti in zakonitosti; da bo varovala človekove pravice in temeljne svoboščine na podlagi načela pravne države; da bo spodbujala podjetnost, ustvarjalnost in gospodarsko svobodo vseh slovenskih ljudi; da bo slovensko državo umestila v njeno naravno geopolitično in kulturno zgodovinsko okolje Srednje Evrope; in da bo zagotovila njen dejanski povratek v osrčje evropske in širše zahodne kulture in civilizacije.

Za Katedralo Svobode:

Peter Jambrek
Matej Avbelj
Boštjan M. Jambrek
Ernest Petrič
Dimitrij Rupel
Tomaž Zalaznik

26. marec 2020