(VIDEO) V čem je skrivnost nasprotnikov Pivčeve, da niso šli do “konca” ali v čem je enigma fenomena Aleksandre Pivec?
Verjetno bo naslednje dni predmet velikih analiz in razprav, kaj se je pravzaprav zgodilo na svetu Desus-a, da nasprotniki Pivčeve po tem, ko so jo imeli tako rekoč na muhi, sinoči niso šli do konca, če parafraziramo besede Franca Jurše. Predvsem pa se postavlja vprašanje, kdo bo na koncu jokal po analogiji zgodovinskih dogodkov iz bližnje preteklosti ali kdo bo na koncu Sonja Lokar Desusa-a.
Potem ko je bilo jasno, da imajo nasprotniki Pivčeve dovolj glasov, saj so najprej izglasovali razširitev dnevnega reda, da poleg nezaupnice glasujejo tudi o razrešitvi predsednice stranke Desus Aleksandre Pivec. S 27 glasovi za, 23 proti in dvema vzdržanima. Zaradi kvoruma je pri prvem glasovanju šlo na tesno, saj so po zmedi z dviganjem rok nato glasovali poimensko in pretehtali za en glas.
Po razpravi so glasovali še o tem, ali gredo na tajno glasovanje, kjer se je tehtnica krepko prevesila na stran poslancev in predsednika sveta Tomaža Gantarja s 40 glasovi za tajno glasovanje in 12 proti. Pivčeva in njeni so bili namreč proti tajnemu glasovanju, saj je tajno glasovanje bolj koristilo Gantarju in njegovemu taboru.
V nadaljevanju so na tajnem glasovanju s 33 glasovi za in 19 proti izglasovali nezaupnico Pivčevi. Potem pa naenkrat prekinili sejo. Seveda bi včeraj lahko glasovali še o razrešitvi in jo izglasovali tudi v primeru, če bi Pivčeva odšla s seje sveta in odpeljala svoje zagovornike, češ, da naj ne sodelujejo pri tem “nezakonitem” dejanju.
Pravni štab Pivčeve bi seveda v primeru razrešitve takoj sprožil upravni spor in zahteval začasno odredbo do razrešitve sodnega spora, kar pomeni, da bi pravzaprav zablokiral končno odločitev morda za pol leta ali pa celo za dve leti in več. To je verjetno eden od glavnih momentov, zakaj so se “pučisti” proti Pivčevi ustavili takorekoč tik pred ciljem.
Drug moment bi bil pravzaprav simboličen odhod Pivčeve s seje tik pred glasovanjem o razrešitvi, kar bi pomenilo javno manifestacijo, da je stranka razdeljena, saj so zunaj čakale televizijske kamere. Saj se spomnite znamenite 14. seje Zveze komunistov Jugoslavije, ko je kongres najprej zapustila slovenska delegacija, nato pa še hrvaški komunisti. Vsem je bilo jasno, da razpad vladajoče stranke pomeni tudi razpad Jugoslavije in da je konec kljub temu, da je Milošević nadaljeval kongres, čeprav so ga kasneje prekinili.
Seveda je jasno, da ne gre za tako usodne zgodovinske odločitve, kot je šlo takrat, in je primerjava malce pretirana. Pa vendarle Desus ni nepomembna stranka, saj je takorekoč “Slovenija v malem”. Znotraj nje so ljudje tako leve, desne in sredinske usmeritve in nenazadnje urbani in ruralni del Slovenije, zato ni vseeno, kako se bo končal spor v omenjeni stranki.
Pred včerajšnjim glasovanjem so v ozadju še intenzivno iskali diplomatsko rešitev med poslansko skupino oziroma obema taboroma, da ne bi prišlo do razkola v stranki, kjer se je bila Pivčeva celo pripravljena v zameno, da ne pride do glasovanja o razrešitvi in da to naredi kongres, umakniti do kongresa in vodenje stranke prepustiti enemu od podpredsednikov ali celo nekemu kolektivnemu predsedstvu, ki bi vodilo stranko do kongresa.
Zakaj niso sprejeli omenjene ponudbe Pivčeve v drugem taboru, ni popolnoma jasno. Agenda Pivčeve, ko gre za njo osebno in njen tabor oziroma privržence, je seveda jasna, pridobiti na času in v tem vmesnem obdobju obrniti porušeno razmerje v stranki v svoj prid.
Vsak dan namreč za Pivčevo pomeni, da ohranja nekakšen status quo oziroma formalni položaj predsednice, tudi če je dobila nezaupnico večine na svetu stranke. Vendar ima Pivčeva očitno še neko drugo agendo ali enigmo, ki je včeraj kljub analizam političnih analitikov nihče ni pravzaprav do konca dešifrirati.
To je vprašanje vlade in vladne koalicije Janeza Janše. Tako kot na znamenitem 14. kongresu ni šlo samo za usodo partije, ampak za usodo nekdanje skupne države, če si seveda lahko posodimo to zgodovinsko primerjavo, tudi včeraj ni šlo samo za usodo Desus-a in Pivčeve, ampak je šlo za usodo vlade. In prav v tem je verjetno enigma celotnega zakulisja včerajšnjega dogajanja.
V neki normalni situaciji bi vsak predsednik politične stranke, potem ko mu večina nasprotuje, enostavno odšel in se zahvalil za zaupanje ter odstopil. Odšel bi na nek časten način z dvignjeno glavo. Če smo že pri Desusu, se je recimo nekdanji predsednik Karl Erjavec taktično umaknil in se “zamrznil za 14 dni, “dokler niso zamenjali predsednice sveta Mete Vesel Valentinčič, ki je proti njemu na kongresu kandidirala kot protikandidatka.
Vendar se je pokazalo, da je zgodba večja od same Pivčeve in od Desus-a. Ne gre samo za vprašanje luksuza v politiki, da lahko odstopiš, kjer je pač podobno kot v partijskih spopadih in čistkah na koncu tisti, ki je bil na tapeti prosil, če lahko odstopi in se umakne. “Ne, ne morete odstopiti, lahko vas samo vržemo iz partije,” je bil običajno odgovor, ki so ga dobili.
Redki ljudje v politiki imajo namreč to možnost, da enostavno odstopijo in rečejo “jaz se tega ne grem več”. Eden zadnjih v slovenski politiki, ki si je to privoščil, je bil bivši premier Marjan Šarec. Ko si v vrhunski politiki ne gre več samo za vprašanje osebne odločitve ali osebne “cone udobja”, ampak za vprašanje cele vrste ljudi in usode stranke, ki jih osebne odločitve potegnejo s sabo.
Seveda Pivčeva računa, da bi lahko na kongresu obrnila razmerje v svoj prid, to bi lahko naredila tudi v primeru odstopa ali razrešitve, seveda veliko težje. Vendar ne gre samo za osebno agendo Pivčeve, ampak tudi za agendo predsednika vlade Janeza Janše .Zakaj mora Pivčeva ostati še dva meseca kot predsednica stranke Desus do septembra oziroma začetka oktobra, ko naj bi bil kongres? V taboru Pivčeve so sinoči slavili in napovedali, da bodo nasprotni tabor in “pučiste” v naslednjih dneh “rezali kot salamo”.
Predsednik vlade in koalicije, ki se sicer formalno ni želel aktivno in javno vključiti v dogajanje stranke Desus, je namreč oborožen s številnimi izkušnjami dogajanj v slovenski politiki, namreč ve, kaj bi lahko potegnila za sabo sinočnja razrešitev Pivčeve oziroma odhod Pivčeve z vrha stranke, saj je Pivčeva nenazadnje tudi “depozitar” in podpisnik koalicijske pogodbe.
In na mizi je tudi vprašanje, ali je Desus desna ali leva stranka oziroma sredinska stranka. Predvsem pa je na mizi vprašanje koalicije, ki bi bila, v primeru nestabilnosti v Desusu, še bolj odvisna od “cenika” Zmage Jelinčiča. Predvsem pa ni jasno, kako bo vse skupaj vplivalo na dogajanje v drugih strankah. Recimo na SMC Zdravka Počivalška, ki je zaradi tega, ker so žarometi usmerjeni v Desus, malce izginil iz radarjev glavnih medijev.
Slej ko prej bi se namreč postavilo tudi vprašanje usode vlade in koalicije, saj za to namreč gre, če bi prišlo včeraj do končnice in do “dokončne rešitve” primera Aleksandre Pivec. Gantarjevemu taboru ali, če hočete, poslanskemu taboru, je šlo poleg Pivčeve tudi za usodo stranke in ne samo za usodo Pivčeve, ki bi jo lahko včeraj razrešili, saj so imeli dovolj glasov tudi v primeru, če bi Pivčeva predčasno zapustila sejo sveta stranke.
In na koncu še, kaj pravi ljudski glas oziroma “tvitosfera”.
