Zakaj in s čim so “zlomili” poslanca Branka Simonoviča in zakaj je bilo tako pomembno, da ne podpiše Karlu Erjavcu

15. januarja 2021
Zakaj in s čim so “zlomili” poslanca Branka Simonoviča in zakaj je bilo tako pomembno, da ne podpiše Karlu Erjavcu

Današnje dogajanje pred vložitvijo konstruktivne nezaupnice je bilo podobno političnemu trilerju, ki je imel po včerajšnjem nastopu Branka Simonoviča v Tarči predvidljiv razplet. Seveda drži, da če Karl Erjavec in koalicija KUL ni imela zagotovljenih 46 glasov podpore, pravzaprav ni pomembno, ali jih ima 43 ali 42.

Simonovič bi lahko mirno podpisal Erjavcu in glasoval na tajnem glasovanju proti njemu. Vendar pomemben je demonstracijski učinek, ki bi v tem primeru, da bi Simonovič javno podprl Erjavca, na tajnem glasovanju pa glasoval proti njemu, odpadel.

Še vedno namreč manjkajo trije ali štirje glasovi za uspeh konstruktivne nezaupnice. Odločitev Simonoviča seveda zato ni bila toliko pomembna za samo vložitev nezaupnice, ampak je bila pomembna za SMC in alibi poslancem SMC-ja, da ne podprejo konstruktivne nezaupnice in Karla Erjavca.

Predsednik Parlamenta Igor Zorčič je že takoj morda celo prehitro razkril na Twitterju, zakaj je bilo tako pomembno, da Erjavec formalno ne dobi podpore vseh štirih poslancev DeSUS-a.

Gre za alibi, ki ga je s tem pridobila Počivalškova SMC, kot je zapisal Zorčič, “več mesecev se pritiska na stranka SMC, češ samo “od vas je odvisno”.

Ampak današnja tiskovka zgovorno priča kje je problem.
Zanimivo je, da je prav Simonovič, ki je na vztrajanje Karla Erjavca dobil podpredsedniški položaj v parlamentu “zabil nož v hrbet” stranki in predsedniku.

Simonovič je to pojasnil v pismu, ki pa s pravim ozadjem njegove odločitve pravzaprav nima nobene zveze. Ob čakanju na tiskovno konferenco je bilo v parlamentu mogoče slišati več teorij o tem, s čim so pravzaprav dejansko “stisnili” Simonoviča.

Najbolj zanimivo je, da se prav Gregor Perič iz SMC-ja in Branko Simonovič iz DeSUS-a, oba prihajata iz Primorske, najbolj upirata podpori koaliciji KUL in prisegata na zvestobo Janševi koaliciji.

Seveda imata za to vsak svoje osebne razloge, med katerimi so danes vsaj pri Simonoviču menda prevladali tisti, ki so povezani s črno gradnjo, ki mu je minister Vizjak ni hotel legalizirati. To naj bi mu obljubili preko ministra za javno upravo in zamenjav v občinski upravi, če ne podpiše Karlu Erjavcu.

Drug problem, ki pa je bil izpostavljen tudi javno na tiskovni konferenci in je precej osebne narave, je povezan z njegovo družino, zato o njej niti ni vredno na široko razpravljati. Glavno je, da naj bi problem rešili “prijatelji”, ki so ga po vsej verjetnosti tudi stisnili in zahtevali, da vrne uslugo.

Presenetljivo je le to, kako širok krog ljudi je seznanjen s problemi Simonoviča in tudi s tem, kdo jih je na Obali personalno reševal in kdo je bil posrednik.

Vsekakor je morala biti zadeva precej delikatna, če se je Simonovič odpovedal Erjavcu in stranki, v kateri je bil celo generalni sekretar, v parlamentu je na vztrajanje Erjavca dobil mesto podpredsednika državnega zbora. Vendar so bili nasprotniki Karla Erjavca uspešnejši ali pa spretnejši.

Nekateri sicer računajo na to, da si bo Simonovič do glasovanja še premislil, in če je sedaj javno šel proti Erjavcu naj bi ga vsaj na tajnem glasovanju podprl.

Seveda je malo možnosti ali pa so zgolj teoretične, da bi konstruktivna nezaupnica uspela. Nekateri govorijo celo o tem, da bi Erjavcu utegnil zmanjkati še kakšen glas, saj so nekateri ravnali bolj taktično kot Simonovič, ki je šel, kot temu pravijo na jugu, “grlom u jagode”.

Je pa tudi zanimivo, da naj bi se razprava v parlamentu o konstruktivni nezaupnici začela na isti dan kot inavguracija Joa Bidna, to je 20, januarja. Kako simbolični datum, ko smo že pri številkah.

NEWER POST
OLDER POST

COMMENTS

Wordpress (0)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja