Vodja poslanske skupine SD Matjaž Han jezen na J.P. Damijana – “Na eni strani rečeš, da imamo preveč strank, in potem ustanavljaš svojo stranko”

Vodja poslanske skupine SD Matjaž Han jezen na J.P. Damijana – “Na eni strani rečeš, da imamo preveč strank, in potem ustanavljaš svojo stranko”

Napoved Jožeta P. Damijana, ki vidi rešitev za razklano levico v ustanovitvi nove stranke, očitno ni naletela na topel in razumevajoč odziv pri nekaterih strankah koalicije KUL.

Rezultat glasovanja o konstruktivni nezaupnici vladi Janeza Janše je bil po oceni J.P. Damijana glede na kompleksnost politične situacije v državi pričakovan, Pobudnik koalicije KUL Jože P. Damijan se je zavzel za nastanek nove politične sile. Kot je dejal, so pri glasovanju o nezaupnici vladi Janeza Janše prevladali nekateri zasebni interesi posameznih poslancev.

Bistvo problema je po oceni J.P. Damijana v tem, da je sedanja leva sredina preveč razklana. “Imamo šest majhnih strank, ki med seboj tekmujejo in kanibalizirajo ta politični prostor,” je navedel. S šestimi strankami na levi sredini po njegovi oceni ni mogoče narediti resne politične sile.

Prav tako na podlagi šestih strank ter mnoštva frakcij in drobnih osebnih interesov znotraj njih po njegovem mnenju ni mogoče narediti operativne vlade. Zanjo sta potrebna politična enotnost in močno vodstvo, je poudaril.

Zavzel se je za konsolidacijo na levi sredini ter za nastanek nove sredinske stranke, ki “bo v politiko znova prinesla tako intelektualno širino, zmernost in povezovalnost kot tudi vsebino in vizijo razvoja”.

Sedanja politična garnitura z nekaj drobnimi izjemami v “svojem dnevnem kruhoborstvu in omejenem intelektualnem dometu te vizije in vsebine ni sposobna”, zato jo mora po njegovem mnenju zagotoviti intelektualna elita.

Ocena politične situacije, predvsem pa kritika leve sredine ter napoved nove stranke, je sinoči v oddaji Politično s Tanjo Gobec komentiral Matjaž Han, vodja poslanske skupine SD.

“Ne bom se spustil na raven gospoda Damjana. Dejstvo je, da smo v zadnjih štirih mesecih z opozicijskimi strankami dobro sodelovali, da nas je povezala vsebina, žal nam na koncu ni uspelo zbrati 46 glasov, zakaj, bodo morale odgovoriti druge stranke, predvsem DeSUS. Kar pa zadeva napoved, da bo Damjan ustanavljal novo stranko, se mi zdi ta njegova izjava malo smešna tako z ekonomskega kot političnega vidika – na eni strani rečeš, da imamo preveč strank, in potem ustanavljaš svojo stranko. Pri tem mu sam želim vso srečo, mu pa povem samo to, da bomo stranke opozicije še naprej vsebinsko sodelovale, seveda pa imamo vse svoje poglede na nekatere rešitve,” je bil kritičen Han.

J.P. Damijan je na svojem blogu v zapisu “Politična aritmetika za telebane: Tri možnosti za izognitev fašizmu!”, polemiziral z Bogomirjem Kovačem, ki je v kolumni v Mladini z naslovom Kakšna je alternativa? ocenil, da drugi val pandemične krize lahko spodnese tudi Janševo vlado in njen dosedanji krizni menedžment.

Jože P. Damijan: “Najbrž zato, ker sva sokrajana in “dihava isti zrak”, imava z Bogomirjem Kovačem podobne poglede na alternative po neuspešni konstruktivni nezaupnici. No, s to razliko, da poznavajoč notranji ustroj leve sredine, jaz dajem manjšo utež možnosti združevanja strank in predvolilne levo sredinske koalicije. Ampak, prav v nepopolnem strinjanju je čar diskusije in iskanja delujočih rešitev,” je zapisal J.P. Damijan in dodal:

“Slovenska politično-ekonomska scena ima po konstruktivni nezaupnici tri možnosti. Prva zadeva politični status quo in ekonomsko transformacijo države. Janševa vlada v imenu pandemijske krize ostaja do volitev in uresničuje scenarij prevzema vseh vzvodov razpoložljive ekonomske moči v državi. Njen cilj je akumulirati politični, finančni in upravljavski kapital države. Opozicijski KUL ostaja razdrobljen, stranke same zase čakajo na volitve in povolilne koalicije. Druga možnost za KUL je aktivna politika, programska konvergenca, skupni politični nastop na volitvah z jasno in dogovorjeno hierarhijo vodenja. Legitimnost politične alternative in drugačna vsebina sta tu ključni. Tretja, že večkrat preigrana možnost, je iskanje novih političnih voditeljev in stranke, ki bi lahko zapolnila prazen prostor še vedno prevladujoče leve politične sredine. Možnosti za takšne alternative so majhne, Cerarjeva polomija je še sveža, čeprav je Šarec preživel s podobnim pristopom. Nekdaj smo bili obsojeni na uspeh, danes očitno na neuspeh.

Italija v 75 letih svoje nove republike dobiva 65. vlado, eno na dobro leto, čemur se v zadnjih desetih letih približujemo tudi v Sloveniji. Draghi je seveda sila ugledno ekonomsko ime in izkušen voditelj, toda prihaja kot tehnokrat in ne kot politik. Namesto stranke ima zaupanje predsednika in ljudi, za zdaj tudi parlamenta. Česa podobnega Slovenija nima niti v relativnem smislu, rešitev pa bi lahko bila podobna. Ljudje z določeno strokovno kredibilnostjo in politično prepričljivostjo obstajajo, toda gre za oceno njihovih osebnih preferenc, zaupanja strank in političnih tveganj. Toda brez novih imen, združevanja strank in predvolilne levo sredinske koalicije, ni prave rešitve”.

Pobudnik t. i. Koalicije ustavnega loka Jože P. Damjan je v sicer politično sceno tako na levi kot na desni pogrel z zapisom; Kaj po Kulu? Novi Kul, kjer je bil kritičen do šestih levosredinskih strank, ki po njegovem tekmujejo med seboj. Sodelovanja v KUL-u pa da bo vedno manj, bolj ko se bodo bližale volitve, je med drugim zapisal J.P. Damijan v zapisu, ki ga objavljamo spodaj v integralu.

 

Kaj po KUL? Novi KUL

Rezultat glasovanja o včerajšnji konstruktivni nezaupnici obstoječemu predsedniku vlade je bil glede na kompleksnost politične situacije v državi pričakovan. Politična situacija je zelo kompleksna in če ne bi bila, bi že zdavnaj imeli novo vlado. Sploh ne bi bi prišlo do razpada Šarčeve koalicije. Ampak do tega razpada in zamer, zaradi katerih se opozicija lani nekaj mesecev ni bila sposobna niti pogovarjati med seboj, je prišlo zaradi te kompleksnosti politične situacije.

Te kompleksnosti smo se pobudniki koalicije KUL zavedali na samem začetku. Vedeli smo, da če v prvem koraku poenotimo štiri opozicijske stranke, lahko potencialno iz sedanje vladne koalicije potegnemo ven Desus in del SMC, vendar le skupaj, oba naenkrat. Pokazalo pa se je, da je situacija znotraj Desus še bolj kompleksna kot znotraj SMC. V poslanski skupini Desus imamo pet poslancev, od katerih je vsak v specifičnem položaju, pri čemer pa je le eden v situaciji, ko mu je mar, ali bo stranka preživela naslednje parlamentarne volitve leta 2022 ali ne. Vse ostale zanima le osebna kalkulacija koristi. Zato smo poskusili s Karlom Erjavcem kot optimalnim kandidatom v dani situaciji. Edinim, ki je lahko v tej situaciji poenotil stranko in potencialno zagotovil štiri glasove poslancev Desus. Če bi to uspelo, bi sledili tudi trije poslanci SMC. Vendar so prevladale osebne kalkulacije posameznih poslancev, ustrezno podprte z obljubami in darili iz vladne koalicije. In v tej bitki se s poštenimi metodami pač ni dalo zmagati.

Kako naprej?

Pozitivno je, da smo uspeli povezati opozicijo v koalicijo, kar bo pomembno v naslednjem letu do volitev. Ta združena opozicija lahko z nekaj glasovi nezadovoljnih poslancev v vladni koaliciji nekoliko umirja ta vladni stampedo čez pravno državo, skozi institucije in prepreči najhujše oblike demontaže države. In to bo njeno glavno poslanstvo, pa tudi njen domet.

Za kaj več pa je ta opozicijska koalicija KUL prekratka. Tukaj ne morete pričakovati bistvenega poenotenja, večjega, kot smo ga imeli v zadnjih štirih mesecih. Vsaka izmed teh strank bo v naslednjih mesecih le še bolj želela nabirati svoje politične točke pred volitvami, zato bo enotnosti vedno manj.

Zato se je treba posvetiti bistvu problema. To pa je v tem, da je sedanja leva sredina preveč razklana. Imamo šest majhnih strank, ki med seboj tekmujejo in kanibalizirajo ta politični prostor. S šestimi strankami na levi sredini ni mogoče narediti resne politične sile. Prav tako na podlagi šestih strank in mnoštva frakcij in drobnih osebnih interesov znotraj njih ni mogoče narediti operativne vlade. Za operativno vlado je potrebna politična enotnost in močno vodstvo.

Zato je potrebna konsolidacija na levi sredini, do te pa ne more priti na podlagi sedanje strankarske strukture. V ta politični prostor mora priti nova politična sila, nova sredinska stranka. Stranka, ki v politiko ne bo znova prinesla samo intelektualne širine, zmernosti in povezovalnosti, kar je iz našega političnega prostora izginilo z de facto propadom LDS leta 2004, pač pa stranka, ki bo v politiko prinesla tudi vsebino in vizijo razvoja. Tega slednjega nam v tej državi manjka vse od osamosvojitve naprej, z njo sta se vsebina in vizija praktično izpeli. In stranka, ki bo uspela angažirati stroko in kompetence, ki jih imamo v tej družbi, vendar so bili v tej politični mlakuži odrinjeni ali se raje umaknili, da se ne umažejo.

Glede na to, da sedanja politična garnitura, z nekaj drobnimi izjemami, v svojem dnevnem kruhoborstvu in omejenem intelektualnem dometu te vizije in vsebine ni sposobna, jo mora zagotoviti intelektualna elita. Tako kot je bila osamosvojitev projekt tedanje kritične intelektualne sile, mora tudi pobuda za novo sredinsko stranko in za predrugačitev političnega prostora priti od intelektualne sile te družbe. Samo ta lahko ob ustrezni širini zagotovi vizijo razvoja slovenske  družbe v 21. stoletju.

To je naša dolžnost kot intelektualcev in tukaj se preprosto moramo angažirati. Vsi, ki nam je mar prihodnosti tega naroda in te države kot strpne skupnosti, ki omogoča, da uresničimo naše potenciale in razvojne ambicije.

COMMENTS

Wordpress (0)