Kako je v novi knjigi Retrovizor novinar Dejan Pušenjak opisal nekdanjega urednika Dela Petra Jančiča, ki ga je leta 2006 v času druge Janševe vlade “kazensko” poslal za vodjo Delovega dopisništva v Mariboru 

Knjiga Retrovizor je pronicljivo razmišljanje dolgoletnega novinarja Dela in Večera o slovenski medijski krajini, o lastniških prevzemih največjih slovenskih dnevnikov, o pritiskih in vplivih na uredniško in novinarsko delo ter o drugem zakulisnemu dogajanju. Obenem in vzporedno pa osebna zgodba družinskega očeta treh hčera in ljubitelja umetnosti, ki je prehodil pot od urednika Večerove sobotne priloge do gospodinjca. Nekakšna konzerva s koščki časa.

Dejan Pušenjak, ki se je zaposlil na Večeru, vendar je leta 2017 po vodenju sobotne priloge Večera, postal brezposeln. Prijavil se je na Zavod za zaposlovanje, kjer ga je referentka kar hitro postavila na realna tla: “Diploma iz filozofije in odpuščen zaradi nesposobnosti? Težka bo…” Takrat je postal gospodinjec. To je še danes, le da je sedaj gospodinjec, ki je izdal knjigo, ki dviguje prah v slovenskem medijskem prostoru.

Dejan Pušenjak, nekdanji novinar in urednik Večera in Dela, je v knjižnem prvencu, ki je izšel pri založbi Pivec, med drugim opisal dogodke iz leta 2006, ko je oblast Janeza Janše za urednika Dela nastavila svojega človeka, Petra Jančiča. Posredno je o konfliktu s Petrom Jančičem govoril v včerajšnjem pogovoru o knjigi Retrovizor, ki ga objavljamo na spodnji povezavi.

Odlomek iz knjige – objavljamo odlomek:

Najbolj zanimiv del je dogajanje leta 2006, ko se je zamenjala uredniška struktura na Delu, kjer je mesto odgovornega urednika prevzel Peter Jančič, ki ga je Pušenjak poznal še iz študentskih časov: “Na to delimo je opozoril moj prijatelj Igor Medžugorac, ko mi je rekel, kako boš ti pustil Jančiča v knjigi. Se pravi kot mladega fanta, ki obeta, kakor si mi ga predstavil takrat, ko je bil Medžugorac odgovorni urednik RŠA v Ljubljani, ali kot enega stremuha, kot enega navadnega izdajalca tega najinega prijateljstva tako, kot si mi ga predstavil včeraj. Se pravi, ena težka dilema, da pustiš stvari tako, kot si jih videl v tistem danem trenutku, ali jih korigiraš zmeraj za nazaj. In ker sem ugotovil, da to nima smisla, ker non stop potem lahko zbrišeš zgodovino in non stop nastaja ena sama knjiga, ki jo boš lahko objavil šele tik pred koncem sem stvari pustil….”.

Leta 2006, v času prve Janševe vlade, so Petra Jančiča postavili za odgovornega urednika časopisa Delo. Leta 2020, v času tretje Janševe vlade, so Petra Jančiča postavili za odgovornega urednika spletnega portala Siol. 

Odlomek iz knjige Retrovizor Dejana Pušenjaka je objavil tudi tednik Mladina.

“V ponedeljek, 3. aprila 2006, pride odgovorni urednik Jančič prvič k Delovi sobotni prilogi, na prvi sestanek z redakcijo. Tadeja Zupan Arsov zrihta kavo in rogljičke, vsi novinarji čakamo lepo postrojeni, Ervin nas vljudno predstavlja, Jančič sedi in nervozno kadi (takrat se je še kadilo v nekaterih pisarnah, na t. i. svobodnih ozemljih) ter komaj čaka, da prevzame besedo. V prvem stavku začne jecljajoče mešati, no, ene zamenjave so že bile, to ste videli, druge spremembe še bodo, z Dejanom sem nameraval po tem sestanku sesti in se zmeniti, da bi šel v Maribor, v dopisništvo, pokrivat lokalne volitve …

Prilepi me na stol. O čem ta tip govori? Ervin skoči pokonci. Čakaj malo – kot odgovorni urednik si prvič prišel na obisk v to redakcijo in na prvem sestanku si nam prišel povedat, da nam boš zašraufal redakcijo, vpraša. Gledam Jančiča, kot da bi pred mano oziroma pred nami, črnci, sedel arijec, veliki diktator. No, no, govori Jančič, ta redakcija mora postati integralni del časopisa, zdaj je preveč izolirana. Tadeja skoči pokonci. Kje si to slišal? To so ti povedali, ti pa papagajsko ponavljaš. To stalno govorijo tisti, ki so slabi. Mar ne razumeš?

Ali imaš kaj svoje pameti ali ne? No, no, pravi Jančič, se bomo še pogovarjali, zdaj moram na uredniški kolegij. In je šel. Bolj nazorno stisnil rep med noge in pobegnil. Popoldne grem k Jančiču v pisarno. Med hojo po hodniku razmišljam, pa kaj sploh lahko jaz povem onemu, ki misli, da je absolutni, najpametnejši in večni gospodar.

Že sedim pred njim za mizo, v njegovi novi pisarni, na drugi strani Jančič bega zdaj s stola do računalnika, zdaj do omare, zdaj li- sta neke papirje na mizi, zdaj mi nekaj bere z zaslona. Jaz mu govorim, pa kaj počneš, pusti sobotno prilogo pri miru, kot kaže, ti bo iz notranjepolitične redakcije s pomočjo tvojih gospodarjev najbrž uspelo napraviti podružnico vladajoče stranke, sobotno prilogo pa pusti, četudi se ti zdi politično leva, saj ti je menda jasno, da je dobra, najboljši del časopisa, poleg tega časopis očitno potrebuje tudi opozicijo, ne dopusti vendar, da bodo vsi uredniki pri časopisu mislili isto in isto kot stranka na oblasti, ali si se popolnoma izgubil, si čisto zavozil ali kaj? On mi govori, da bi me rad naredil za šefa mariborskega dopisništva, zvišal bi mi plačo, jaz pa bi tam naredil red. Nočem biti šef mariborskega dopisništva, višja plača ni moja motivacija, ne zanima me delanje reda med novinarji na dopisništvu, mu govorim, dober sem, kjer sem, ne moreš pričakovati dobrih rezultatov od mene niti od drugih, mu govorim, če tako noriš.

Zgrbljen se z dolgimi koraki hitro premika po pisarni, malo sede pred zaslon, nekaj bere na glas, pa spet skoči pokonci in brska po papirjih na mizi. Kakšna nervoza, kakšno beganje, kakšna zmeda, pomislim. Govorili so ti, da je v starih časih šef partije odločal z dekreti, pa ni bilo dobro. Veš, da ima pri časopisu tu in tam kdo odlično idejo, a najboljše ideje pridejo šele skozi debato, mu pravim. Ti boš šef dopisništva, mi odgovarja, ko premetava papirje na mizi. Premisli, mi pravi, ko gre do drugega konca mize.

Nimam kaj premišljevati, to moraš delati zlasti ti, mu pravim. Pravi, da bo, in se vrne pred ekran računalnika, a ne verjamem, da je to mogoče v teh okoliščinah. K vragu z okoliščinami, ustvarjamo priložnosti, je nekoč rekel Bruce Lee. Čas je, da grem, pomislim. In sem šel. On pa je ostal še dolgo, predolgo”.

Pušenjak, ki je novinarsko kariero začel na Večeru, je po dveh letih službovanja v mariborskem dopisništvu Dela, kjer je leta 2008 dal odpoved, se je leta 2008 ponovno vrnil na Večer kot urednik sobotne priloge.