Novega poskusa zamenjave predsednika DZ Igorja Zorčiča zaenkrat ni na dnevnem redu – Iščejo se “rezervni scenariji”, po katerih se Zdravku Počivalšku ne bi bilo potrebno vrniti v parlament

Čeprav so politični insajderji že takoj po koncu zadnjega lockdowna napovedovali, da naj bi že na prvi izredni seji državnega zbora ponovno poskušali zamenjati predsednika državnega zbora Igorja Zorčiča, pa zaenkrat predloga za zamenjavo ni na dnevnem redu. Zdi se, da vlada nekakšno zatišje oziroma da so si politični arhitekti vzeli daljši premor.

Zamenjava Zorčiča vsaj po naših informacijah ostaja predvsem prioriteta SMC-ja in Zdravka Počivalška, saj bi se tako razbremenil pritisk Nove Slovenije, ki zaradi spremenjenega razmerja zahteva drugačno kadrovsko kombinacijo v vladi in v parlamentu. Z imenovanjem Jožefa Horvata bi seveda elegantno rešili problem, saj bi NSi poleg treh ministrov dobil še predsednika državnega zbora, SMC pa bi ohranila štiri ministrska mesta.

Vendar se tak idealni scenarij s Horvatom vsaj na prvem glasovanju ni izšel, problem pa v koaliciji ostaja na mizi. Čeprav se je začasna ali trajna vrnitev Zdravka Počivalška še pred kratkim zdela najbolj verjetna možnost, pa se v ozadju očitno mrzlično iščejo drugačne možnosti. Izvršilni odbor SMC-ja na je na zadnji seji glede možnosti, da bi se predsednik Zdravko Počivalšek vrnil med poslance, ni rekel zadnje besede.

Vrnitev Počivalška v parlament bi po njihovem odprla vrsto vprašanj, ki jih je po oceni vodstva SMC treba pred tem dobro preučiti in pretehtati. Kot so zapisali v sporočilo za javnost,”je pomembno upoštevati tudi pozive predstavnikov gospodarstva, ki si želijo nadaljevati sodelovanje z Zdravkom Počivalškom kot ministrom za gospodarski razvoj in tehnologijo. Vodstvo stranke naj bi zato pred dokončno odločitvijo v prihodnjih dneh pretehtalo različne argumente in vsa odprta vprašanja”.

Poleg tega tudi, če se Počivalšek vrne v parlament, to še ne pomeni, da bi koalicija avtomatično dobila trajno večino v državnem zboru, saj gre za kar devet “plavajočih glasov” DeSUSa in SNS ter poslancev narodnosti, za katere pa ni nujno, da bi se ob odločilnih glasovanjih razporedili tako, kot so se ob zadnjem glasovanju pri poskusu razrešitve Igorja Zorčiča.

Ker v politiki še posebej velja pravilo, da denar izvrta luknjo tudi tam, kjer je najbolj trdi sveder ne more, se zato išče možnost, kako bi koalicija enostavno “kupila” katerega od poslancev opozicije, da glasuje za vlado na tajnih glasovanjih ali pa da bi se kdo “naveličal” politike in se umaknil iz parlamenta.

V tem kontekstu je potrebno razumeti tudi zadnje medijske spine, da nekaterih poslancev “politika enostavno več ne zanima”, ter da nadomestni poslanec Zdravka Počivalška, ki je prestopil v SD Gregor Židan “ne ve, ali naj ostane v politiki ali naj predčasno gre”.

Če bi nadomestni poslanec Gregor Židan, ki je lani prestopil v SD, sam odstopil kot poslanec, češ, “da stranka SD ni izpolnila obljub, ki mu jih je dala ob prestopu,” bi to bila elegantna rešitev. Židan pa naj bi si tako iskal novo službo predvsem v nogometu.

Če bi Židan dejansko zapustil politiko, Počivalšku ne bi bilo treba odstopiti kot ministru, saj bi v državni zbor prišel naslednji po vrsti iz kvote SMC, ki pa naj bi bil v dobrih odnosih z aktualnim predsednikom SMC-ja Zdravkom Počivalškom.

Židan naj bi tako vsaj v neformalnih pogovorih potrdil, da ga v koaliciji poskušajo prepričati o odstopu. Nadomestni poslanec bi tako z odhodom iz politike razbremenil pritisk na Zdravka Počivalška, ki bi lahko ostal minister.

V tem kontekstu je mogoče razumeti izjavo, ko je vodja poslanske skupine SDS pred zadnjim glasovanjem o Zorčiču napovedal, da ima koalicija 46 glasov za razrešitev, oziroma da bosta vsaj dva poslanca opozicije glasovala za razrešitev Zorčiča, kar se kasneje ni zgodilo, ker je opozicija glasovanje enostavno obstruirala in tako pokvarila dogovore v ozadju.

Čeprav se v politiki vsaj na videz ob zadnjem zaprtju države ne dogaja nič usodnega, pa je vsaj v takšnem parlamentarnem zatišju običajno najbolj zanimivo podtalno dogajanje. Zdi se sicer, da primer Zorčič bolj vznemirja Počivalškov SMC in Toninovo NSi kot pa predsednika vladajoče stranke SDS Janeza Janšo. Vsaj po javnih odzivih ne.

Po nekaterih informacijah pa Janša niti ni bil tako nezadovoljen z vodenjem parlamenta. Z Igorjem Zorčičem bi verjetno lahko mirno zvozil do konca mandata, če ne bi šlo za apetite NSi, ki jih ob Toninu vsakič izpostavlja vodstvo stranke, še preden je sploh prišlo do razpada poslanske skupine SMC.

Židan, ki sicer ne daje uradnih izjav, je ponudbe, da bi se predčasno umaknil iz politike, zanikal. Če gre zaupati izjavam vodje poslanske skupine SDS Danijela Krivca, ki so bile, če že nič drugega ne, preuranjene, naj bi ponudbe za umik oziroma prestop dobili še nekateri poslanci iz vrst opozicije. Za zdaj vsaj ni bilo na mizi ponudbe, “ki je ni mogoče zavrniti” oziroma ki bi bila tako mamljiva, da bi se kateri od poslancev odpovedal enoletni plači in bonitetam povezanim s poslanskim mandatom. Predvsem pa ne takih, da bi nenadoma “izgubili zanimanje za politiko” oziroma, da bi, kot radi rečemo, enostavno “izgubili navdušenje za to delo”.