Peter Sušnik Janezu Janši očital “zamerljivi karakter” kot razlog, da desnica nima vlade, J. Janša pa P. Sušniku očita, da preveč verjame “glasovom iz globin” in “globoki državi”

Do javne polemike med predsednikom SDS Janezom Janšo in Petrom Sušnikom, predsednikom Nove slovenske zaveze, je prišlo potem ko je Sušnik v 109 številki revija Zaveza z naslovom “Kako je levica ohranila oblast”, Janši med vrsticami očital, da zmagovalcu volitev Janezu Janši ni uspelo sestaviti vlade zaradi njegovega karakterja. Vse to pa je podkrepil z “glasovi iz globin”, ki kot je zapisal Sušnik “dajejo slutiti, da sta Cerar in Bratuškova kazala že zelo resna nagnjenja, da bi pustila političnega prvošolčka Šarca in Karla Erjavca ter se zmenila za dobre položaje pri Janši, vsemu medijskemu pritisku navkljub”.

Zadeva ne bi bila pravzaprav nič posebnega oziroma zunaj okvirov javnih polemik, če predsednik Nove slovenske zaveze ne bi kar 16 let opravljal funkcijo ljubljanskega mestnega svetnika iz vrst SDS, pri tem pa je bil v obdobju od 2007 do 2010 celo prvi mož ljubljanskega odbora SDS. Revijo Zaveza pa izdaja društvo Nova Slovenska zaveza, ki je veteransko glasilo domobrancev in “obravnava problematiko komunistične revolucije na Slovenskem ter njene posledice, ki segajo iz vojne dobe v naš čas”. Nova Slovenska zaveza (NSZ) je sicer uradno društvo, “ki združuje državljane, ki so bili kakorkoli udeleženi v protikomunističnemu odporu v državljanski vojni, njihove svojce in potomce, kakor tudi druge državljane, ki sprejemajo programske usmeritve društva”.

Sušnik v politični analizi, ki jo je objavil poleg revije Zaveza tudi spletni portal Časnik, med drugim ugotavlja, da je bil na letošnjih volitvah “prvi strateški cilj levice zagotoviti, da samostojna oblast pod nobenim pogojem ne pripade strankam desnice. Poglavitni strateški cilj torej ni bil zagotoviti zmago eni izmed svojih strank, ampak zagotoviti strankam levice matematično parlamentarno večino”. V nadaljevanju Sušnik analizira, da je bila ključna tema predvolilnih soočanj – ali boste oblikovali »levi blok« ali pa boste izdali levico in se podali v koalicijo z Janezom Janšo? Ali kot je novinarska vprašanja kasneje parafraziral J. Janša: “A ne, da ne boste šli v koalicijo z Janezom Janšo?”

Sušnik v nadaljevanju zapiše: “To ključno vprašanje je bila temeljna strateška dilema pri levih matematikih: ali jim bo uspelo zadržati samosvoje in narcisoidne predsednike strank v levi ogradi? Nevarnost je bila resna, saj so pustili predsednike levih strank v temi glede taktičnih odločitev, in glede na ankete, je obstajala nevarnost, da bi si domišljali, da so oni zaslužni za “dober” rezultat svoje stranke. Labilna sta bila predvsem Cerar in Bratuškova. Z medijsko gonjo, ki je našla povezovalni element v Janezu Janši, “radikalni” stranki SDS in njuni “protievropski nacionalistični” navezi z Orbanom, so zadeli omahljivce v srce: (a) slabe izkušnje z neprizanesljivostjo Janševih izrečenih in napisanih besed v preteklosti tako javno kot tudi zasebno; (b) vprašanjem časti in etične pokončnosti, ki narekuje javno odpoved koalicije z Janšo; (c) medijska podreditev vseh programskih tem zgolj temu osrednjemu vprašanju; (d) ustvarjanje vtisa, da le levi skupen blok lahko preživi in reši državo pred zlomom, ki nam sicer grozi. V javnost, pred kamere in mikrofone so izvabili prisege, da česa takega ne bo. Tako je leva strategija dobila, kar je hotela. Levi blok, ki se sicer ni zavezal ničemur, razen, da ne gre v vlado z Janezom Janšo, je dobil matematični rezultat, ki je pred volitvami preprečil prihod SDS na oblast, čeprav bi postal relativni zmagovalec. Taktično so iz tega zaklinjanja izvzeli Jelinčiča, ki s svojo radikalno retoriko kar naenkrat postane edini, ki bi lahko šel na oblast s SDS, kar pa bi, prvič, le potrdilo naslikano grozo Janševe radikalnosti, in drugič, pomenilo le, da se morebitna tehtnica da v roke kontrolirani stranki trde partije. Dobro so vedeli, da Jelinčič kot tehtnica tudi za Janšo ne bi prišel v poštev kot koalicijski partner, saj bi vik in krik iz Evrope preglasil vse drugo. Tako se je strategija tudi v taktičnem smislu dobro izšla….”

“Glasovi iz globin dajejo slutiti, da sta Cerar in Bratuškova kazala že zelo resna nagnjenja, da bi pustila političnega prvošolčka Šarca in Karla Erjavca ter se zmenila za dobre položaje pri Janši, vsemu medijskemu pritisku navkljub. Kaj se je res zgodilo tisti teden, ko so bili živci najbolj napeti, vedo le tisti, ki so bili zraven, a sliši se, da je na dan udaril zamerljivi karakter, podkrepljen z rahlo oholim in izključujočim nastopom, lasten predsedniku SDS. Ali je šlo za taktično pomoto v pričakovanju, da bo pritisk podpisnikov javnih pisem in celo predsednika države uklonil Šarca v veliko koalicijo? Za kaj takega ni bilo nikoli pogojev, saj so levi strategi kamniškemu igralcu razložili, da predsednik vlade, manjšinske ali pa večinske, nikoli več ne bo, saj je ta prilika edina. In tako smo dobili, kar smo dobili”.

Na odgovor Janeza Janše ni bilo treba dolgo čakati, saj ga je objavil v obliki popravka na portalu Nova24TV: Predsednik Nove slovenske zaveze Peter Sušnik je v 109. številki revije Zaveza zapisal, da zmagovalcu volitev Janezu Janši ni uspelo sestaviti vlade zaradi njegovega karakterja, vse to pa je podkrepil z nepreverjenimi govoricami. Janša je v zahtevi za objavo popravka zapisal: “Ker nič o ‘resnih nagnjenjih’ in ‘tednu napetih živcev’ ne ustreza resnici in je dokazljivo izmišljeno oziroma zlagano, obstajata samo dve možnosti, ki sta pripeljali do zapisanega. Bodisi, da je Peter Sušnik to očitno laž proizvedel sam ali pa mu jo je res prišepnil ‘glas iz globin’ oziroma globoke države. G. Sušnik bi lahko seveda tovrstne govorice, če jih je res slišal, z lahkoto preveril. Le telefon bi moral zavrteti.”

Očitno se je, vsaj po naših informacijah, Sušnik “naslonil” na informacije predvsem iz vrst NSI, ki smo jo vsaj v neformalnih pogovorih slišali tudi mi in sicer, “da naj bi med pogajanji Alenka Bratušek prišla in obupno prosila predsednika NSi Mateja Tonina, naj za božjo voljo prepriča Janeza Janšo, da se umakne z mesta predsednika vlade in s tem omogoči desnosredinsko koalicijo, v kateri bi bili SDS, NSi, SMC in SAB. Tonin naj bi omenjeno ponudbo in pobudo prenesel Janezu Janši, vendar naj bi pobudo, vsaj v tistem delu, da bi se umaknil z vodenja vlade oziroma z mesta predsednika vlade Janša enostavno preslišal. Vlado naj bi po tej varianti vodil Matej Tonin ali nekdo tretji. Zdaj, koliko te informacije držijo ali ne, je seveda vprašanje, vendarle je precej zanesljivo, da sta se Bratuškova in Cerar bila pripravljena v skrajnem primeru pogajati o koaliciji tudi z Janezom Janšo. Zakaj so pogajanja padla v vodo, je težko zanesljivo trditi, vsekakor pa o tem kroži več informacij in teorij, ena od teh je že omenjena ponudba Alenke Bratušek. Janša naj bi takšno nespodobno ponudbo v času sestavljanja vlade z gnusom zavrnil.

Janša je takšne “glasove iz globin” ostro zanikal in, kot rečeno, zahteval popravek Sušnikovega zapisa o tem, “kako je levica ohranila oblast”. Celotni popravek Janše objavljamo spodaj. V nadaljevanju pa si lahko preberete tudi integralni zapis Petra Sušnika:

Glasovi iz globin v Novi slovenski zavezi

Predsednik Nove slovenske zaveze Peter Sušnik v 109. številki revije Zaveza paberkuje o povolilnem času in na strani 13 zapiše naslednje stavke:

“Glasovi iz globin dajo slutiti, da sta Cerar in Bratuškova kazala že zelo resna nagnjenja, da bi pustila političnega prvošolčka Šarca in Karla Erjavca in se zmenila za dobre položaje pri Janši, vsemu medijskemu pritisku navkljub. Kaj se je res zgodilo tisti teden, ko so bili živci najbolj napeti, vedo le tisti, ki so bili zraven, a sliši se, da je na dan udaril zamerljivi karakter, podkrepljen z rahlo oholim in izključujočim nastopom, lasten predsedniku SDS.”

Ker nič o “resnih nagnjenjih” in “tednu napetih živcev” ne ustreza resnici in je dokazljivo izmišljeno oziroma zlagano, obstajata samo dve možnosti, ki sta pripeljali do zapisanega. Bodisi da je Peter Sušnik to očitno laž proizvedel sam ali pa mu jo je res prišepnil “glas iz globin” oziroma globoke države. G. Sušnik bi lahko seveda tovrstne govorice, če jih je res slišal, z lahkoto preveril. Le telefon bi moral zavrteti. S citiranimi natolcevanji pa se tako Sušnik postavlja v isto vrsto z Židanom, Erjavcem, Cerarjem in Šarcem, ki so SDS in njenega predsednika obtoževali izključevalnosti ravno v času, ko so to sami počeli. Bralcem Zaveze najbrž tovrstno ravnanje zveni zelo znano. V vsaki številki namreč lahko beremo o sprevrženosti komunistov, ki so lastno ravnanje pripisovali drugim.

Nekako znano zveni tudi Sušnikovo sklicevanje na “vire iz globin” in na vire “govori se, sliši se”. V isti številki Zaveze namreč več avtorjev opisuje tragične dogodke v letih 1941-1945, ko so komunistični revolucionarji pobijali slovenske ljudi in o njih pred in po zločinu širili govorice, polne podlih laži”

Članek “Kako je levica ohranila oblast”, avtorja Petra Sušnika v spletnem magazinu casnik.si si lahko preberete na tej povezavi.