Pahor za “žaru” ali v čem sta si podobna Pahor in Trump
Dialogi, revija za kulturo in družbo in Knjigarna Azil sta na odmevni okrogli mizi z naslovom Kako so mediji ustvarili predsednika republike Boruta Pahorja? analizirala fenomen aktualnega predsednika republike. Jure Trampuž novinar Mladine meni, da fenomena Boruta Pahorja ne moremo razumeti kot fenomena predsednika republike, ker je pač na tej sceni že od nekdaj . “Je profesionalni politik, ki v življenju ni počel nič drugega, kot bil politik. V politiko je vstopil kot mlad perspektiven komunist, kasneje prenovitelj, ki je odšel v Evropo, se vrnil iz nje, bil predsednik državnega zbora. Skratka ni, da ni. On je najtrofejnejši slovenski politik, opravljal je vse funkcije, razen predsednika ustavnega sodišča, To upam, da tudi nikoli ne bo. Že njegov vstop v politiko je bil takšen, kot je bilo njegovo politično delovanje kasneje. Bil je podoba nove komunistične partije…. Prikazoval je novo komunistično partijo, kasneje te nove komunistične partije ni bilo, zgodila se je osamosvojitev, po svoje revolucija, pri kateri Pahor ni imel nobene vloge. On ni odigral nobene vloge v času osamosvajanja, bil pa je v bistvu podoba nove komunistične stranke. In od takrat dalje je on vedno to kar je, torej podoba nečesa. To podobo pač različni ljudje različno vidijo. Za ene je Pahor podoba uspešnega politika, za druge je Pahor podoba prilagodljivega politika, za tretje je Pahor podoba slabega politika. Temeljna značilnost tega pogleda pa je ta, da predsednika republike to ne moti. On odlično igra kakršnokoli vlogo pač želi.
Na vprašanje voditelja moderatorja Borisa Vezjaka, ali mediji kreirajo Pahorjevo podobo Trampuž pravi, Trampuž pravi, da ta struktura ni specifična. To je struktura velikega dela svetovnih medijev. Amerikanizacija ali mediatizacija družbe se dogaja tudi drugod. Res pa se je v Sloveniji to,vsaj na primeru Boruta Pahorja, zgodilo zelo ekstremno.”Borut Pahor je bil, kot vsi vemo tudi predsednik vlade, eden izmed najmanj priljubljenih predsednikov vlade, celo Miro Cerar nima tako nizke priljubljenosti, kot jo je imel Pahor. Ampak dve leti kasneje, oziroma še manj, je Pahor zmagal na volitvah za predsednika ” ugotavlja Jure Trampuž novinar Mladine.
Kaj se je zgodilo v tem letu dni, da je človek, po katerem so vsi skakali, lahko zmagal na neposrednih volitvah za predsednika republike, se sprašuje Trampuž. “Moja teza je to, da so mediji preprosto pozabili, kdo je ta človek. Niso ga spraševali, kako je vodil vlado, niso ga spraševali, zakaj mu je razpadla koalicija, kaj se je zgodilo z ekonomsko krizo, kakšni so bili njegovi ukrepi. Nobenega ni zanimala vsebina njegovega dela, zanimala pa jih je podoba, kako govori, kako zgleda, kako pomaga, kako je prijazen, kakšna je njegova žena, je to res njegova žena in podobne zadeve.”
Trampuž gre v svoji kritiki in razgradnji Pahorja še dlje: “Pahorju zelo težko očitamo, da je slab. O njegovi vsebini sploh ne moremo razpravljat, ker je preprosto ni “. Pahor se dobro počuti v vsaki vlogi. Na vprašanje, ali je Borut Pahor brand, ker je uspel ustvariti lastno blagovno znamko. “Točno to, Pahor je edina resna prava politična blagovna znamka v Sloveniji. Pahor je teflonski politik, kot temu pravimo – dober ali slab, tukaj je. Imamo tudi nekatere druge blagovne znamke, ki pa so se že pokvarile. Tudi Janez Janša je bil nekoč blagovna znamka, ki pa ima veliko negativnega in pozitivnega v sebi, Pahor ima pa predvsem prijazno sliko.”
Sandra Bašič Hrvatin problematizira objavo koledarja slovenskega fotografa Boruta Kranjca, v katerem je pravzaprav Pahor predstavljen v dvanajstih različnih upodobitvah, na dvanajstih različnih fotografijah, za vsak mesec posebej Pahor je na nek način postal omnibus politik, politik za vse ljudi in se trudi, da ne bi nikogar šokiral, izogiba se vsem tveganjem. Deluje tako, da ne razdvaja ljudi, govori o temah, o katerih se vsi strinjajo. Skratka lahko govori o vsem, ne dotakne se pa res ničesar pomembnega. Bašičevo, povzema Boris Vezjak.
Bašičeva dodaja: “Res je,kot praviš Jure, Pahor je tipičen teflonski politik, ampak na žalost teflonski politiki nastajajo, ker imamo teflonske medije, ki se jih res nič ne dotakne. To je edini poklic, ki v današnjem času ni sposoben kakršnekoli samorefleksije in prevzemanja odgovornosti za to, kar sami proizvajajo. Koledarja sem se lotila, ker mislim, da je to najbolj radikalna kritika Pahorjeve politike, oziroma nepolitike, popolnoma praznega političnega prostora, ki ga je ustvarjal.
Zanimivost tega koledarja, ki ga imam tudi v svoji pisarni, je, da ga lahko obračaš, ni po mesecih in ko se ga naveličaš, ga lahko obrneš. In mislim, da je prihodnost take politike, ali pa tega koledarja, to polagam na srce avtorju, da iz tega nastane nekakšen pirelli koledar politike, ki bi ga lahko ljudje videli v avtomehaničnih delavnicah, ali pa bi jih tovornjakarji imeli na zadnjem sedežu. To je mogoče tudi tisto, kar si tudi predsednik kot tak želi. Mislim, da sem tudi napisala, da je ena od posledic Pahorjeve politike tudi ta, da bo za vsakega naslednjega slovenskega politika težko določiti svoj prostor in da bo po Pahorju zmeraj ostal Pahor. To kar Titu ni uspelo mislim,da bo Pahorju na koncu uspelo. Ta kanibalistična politika, ki uničuje medijski prostor….On je lahko levi, desni, sredinski, feminist, antifeminist,zagovornik istospolnih skupnosti, homofob, za domobrance, partizane, za vse. To je tisto, kar je problematično, zaključuje Bašičeva.
Bašičeva je spomnila tudi, da trenutno v ZDA poteka velika razprava o odgovornosti medijev za fenomen Trumpa, ker je Trump tipičen primer tega tržno naravnanega novinarstva. Trump je zlata krava, Trump odpre usta in se že začnejo valiti novinarski prispevki. In mislim, da je New York Times prvi od medijev, ki je začel opozarjati na to, da je dolžnost novinarstva, da ima jasna stališča. Novinarstvo ni stenografija, novinarji niso zadolženi, da o vsaki neumnosti, ki prileti v javni prosto, o tem poročajo, ampak morajo jasno postaviti, kaj je politika in kaj njeno nasprotje. Moja ideja je, da zelo kritično radikalno analiziramo novinarske prakse in drugič, da zelo kritično in radikalno analiziramo to politiko, ki na prvi pogled zgleda nedolžno. Kot je v enem od svojih nastopov dejal Pahor, je njegova politika popularni populizem. To je genialno, to je najboljša oznaka in to je rezultat tega, kar živimo v Sloveniji”.
Vezjak ugotavlja, da v teh dveh segmentih popularnosti in populizma uspeva tudi fenomen Donald Trump. Tako,da, če nekdo trdi, da s tem dvojim ni nič narobe in da posledično tudi Borutu Pahorju ne moremo očitati napačnega ravnanja, potem ne moramo seveda tudi Donaldu Trumpa, ki jaha na teh podobnih političnih agendah očitati, da počne kaj narobe. V tem sta si Trump in Pahor popolnoma podobna, zaključuje Vezjak.
Ko, v nadaljevanju Vezjak povzema Tadeja Troho, le ta v svojem prispevku govori ravno o tej dimenziji, kako je po eni strani Pahor funkcijo predsednika republike popolnoma izpraznil, depolitiziral. Se pravi, šel je ven iz te funkcije in se zlil z ljudmi. Poskušal je postat navaden smrtnik, en dan picopek, drugi dan asfalter, tretji dan mesar, četrti dan frizer…. Po drugi strani pa je vse, kar uprizarja Pahor zavestno, sledi pogledu volivca. Se pravi ni dejanja, ki ne bi imelo vkalkuliranega tega volilnega izkupička Zdi se, da poskuša biti blizu ljudem, da pokuša biti všečen, ampak dejansko smo vsi ves čas interpretirani v volivca. “Borut Pahor ne le v neposredni kampanji, temveč permanentno skozi opravljanje tiste edine funkcije, ki bi jo rad opravljal dva mandata, komunicira izključno z volivci. Ko je mesar komunicira izključno z volivci mesarji, ko je picopek, komunicira izključno s picopeki. volivci” .
“Mi se ne pogovarjamo več o politiku na funkciji. Ta hip sploh ne vem, če obstaja zavedanje, da on opravlja funkcijo predsednika republike. On je predsednik Pahor, to je to”, ugotavlja Tadej Troha.
Vezjak Pahorjevo ravnaje analizira s pisanjem dominantnih medijev. … “Ne ne, ne v bistvu to, kar počne Pahor na noben način ni skalkulirano, premišljeno, načrtovano, on takšen dejansko je. To kar počne, počne iz neke psihološke potrebe. Imamo osebo, ki je na nek način potencialno narcisoidna. S tem, ko se približuje ljudem, poskuša samo pleniti njihovo ljubezen, všečnost, naklonjenost. Če bi analizirali njegove intervjuje, bi namreč videli in slišali, da njegov argument, zakaj opravlja te poklice, zakaj je stopil do tako imenovanih malih ljudi, je vedno eden. “Veste mali ljudje so bili v tej državi spregledani. Jaz jim poskušam prisluhnit. Samo, če greste res do njih, če v vas prepoznajo nekoga, ki je avtentično na njihovi strani In jaz sem jih uspel prepričat, da sem avtentično na njihovi strani in samo tako vam bodo dejansko zaupali svoje probleme”.
To je kronski argument, ki ga Pahor ponuja: “Jaz za razliko od ostalih politikov delam nekaj zelo avtentičnega, uspem priti do ljudi in potem se mi odprejo in zaupajo. Tega noben drug politik ne zmore.
Jure Trampuš se sprašuje, zakaj pa kamere s sabo vlači. Vezjak odgovarja: To je drugo vprašanje. On pravzaprav to počne spontano nobene preračunljivosti ni v tem, ljudem hoče biti všečen . “Podoben je, če sem malce filmski glavnemu liku filma Zelig, Woodyja Allena. Zelig je multipla osebnost. Ko se pogovarja s Kitajcem, dobi podobo Kitajca, začne govorit kitajsko, če se pogovarja s profesorjem arheologije se nenadoma spozna na arheologijo, če se pogovarja z Indijancem zna indijansko.
In potem, kot veste, pride tudi ta psihoanalitični fotelj Mie Farrow, ki ga analizira in tudi v tej točki se zaradi personifikacije s psihiatrom, terapija ne more steči. Ko ga končno Mia Farrow hipnotiizira, da bi izvedela, v čem je ta primarna travma, Zelig reče; “I want be loved. Se pravi, iz potrebe, da sem premalo ljubljen, vse to počnem..Na vprašanje, ali je v Pahorju prisoten moment, da iz potrebe, da bi bil ljubljen, morda iz te potrebe vse skupaj počne.
Dea Crnkovič , ki pripravlja doktorat na temo medijskih podob slovenskih politikov, odgovarja, da je Pahor na nek način zavestno in namerno v kampanji 2012, zamenjal register moškosti, ki ga uporablja. Na način, da je v svojih političnih vlogah, ki jih je do takrat uporabljal, bil reprezentant sodobne moškosti. Potem je pa nekega dne oblekel delovno obleko “Ueberzug”, oblekel je kavbojke, oblekel je cestarska oblačila, oblekel je delavska oblačila in je postal nenadoma reprezentant nekega drugega tipa delavske moškosti in s tem, ko je posegel le v drug register moškosti, je prepričal velik del teh spečih volivcev” .
Crnkovičeva pravi; “V diagnostiko tega, ali Pahor to potrebuje iz nekih narcisoidnih, mogoče ni potrebno iti. Mogoče je potrebno pogledati učinke, kaj to pomeni v političnem polju. Pahor je to počel, da bi s tem vplival na svoj volilni rezultat. Pahor je recimo, kot je prej že Jure povedal, je poklicni politik celo življenje, je v politiki in ima zavestno neke agende, kako uprizarjati to, da je moški v politiki. Jaz navajam nek članek oziroma intervju v Playboju, kjer on pove, da Viktor za najbolj elegantno oblečeno medijsko osebnost, da vse te nagrade potrjujejo to, da je on vodja neke moderne stranke.,,, Moški, ki skrbi zase, ki je spogledljiv, ki deluje dobro na polju mednarodne politike, se pravi neke take buržujske moškosti. Se pravi obleke in tako naprej. Vendar vmes se je pač zgodila gospodarska in finančna kriza. Pahor kot nekdo, ki je bil ves čas član te politične elite, je moral tudi tu spet narediti nek prelom s preteklostjo. Moral se je distancirati, da je bil on ves ta čas del te elite, ki je zakrivila to krizo in se mi zdi, da je pač s to novo moškostjo, se pravi z neko delavsko moškostjo, moškostjo nižjega razreda kot tisti, kateremu dejansko pripada, ustvarjal tudi distanco do tega, se pravi do svoje vpletenosti v to, do svoje politične preteklosti. Jaz mislim, da je tukaj to zavestno vsaj, kar se tiče doseganja cilja. Se pravi zmagati na volitvah in imeti vse te funkcije, ki jih tako rad nabira. Zdaj, koliko pa to služi nekim njegovim osebnim interesom se nam mogoče dozdeva, kje smo ampak. …”
Udeleženci se na koncu ukvarjajo s sodelovanjem Boruta Pahorja v oddajah zabavnega formata, konkretno v oddaji “Na žaru”. Tak tip žanra oddaje v slovenskem prostoru nima nobene tradicije in javnost nima nobene tradicije, da politiki postanejo predmet zabavljaštva in tako naprej. “Celo več, da je v preteklosti, ko je do kakšnih takšnih soočanj prišlo, je to javnost sprejela na slab način. Spomnimo se politika, ki se je spustil po toboganu v takratni Auerjevi oddaji. Drug očitek je, da je v naravi predsedniške funkcije nekaj, kar je popolnoma nekompatibilno z nastopom v takšni oddaji. Ne gre za Pahorja, katerokoli že Predsednik republike bi bil, bi naredil napako, če bi nastopil v tej oddaji. In razen Pahorja, noben predsednik ne bi želel nastopit v taki oddaji, razmišlja Vezjak. Zoranu Medvedu se zdi, da ti argumenti nimajo teže.
Vezjak v nadaljevanju povzema Tadeja Troho, da “takšne geste nastopa v tej oddaji je zmožen samo nekdo, ki hoče popolnoma demolirati funkcijo predsednika kot tako”. Trampuž dodaja; “Vsak pravi humor mora biti politično nekorekten, malo subverzije. Ta oddaja je bila vnaprej dogovorjena, vprašanja so bila dogovorjena vnaprej, predsednikov urad je sodeloval pri oddaji, “pomagal”dopuščal, kaj se lahko vpraša in kaj se ne sme vprašat. Te stvari so bile vse dogovorjene in tudi ustvarjalci niso imeli ne zgodovinskega znanja ne želje, da bi dejansko izzvali predsednika. Žar je bil čisto isti kot večina drugih oddaj v slovenskih medijih. Niso se pogovarjali, kaj se je zgodilo s politiko v Sloveniji oziroma kakšna je Slovenija danes, da zmagujejo takšni ljudje kot je Borut Pahor Trampuž, Kaj to prinaša družbi, je to javno dobro ali je politika zgolj zabava, kakršna je bila predstavljena tudi na Žaru. Jure ti trdiš, da je Pahor s tem nastopom popolnoma demoliral svojo funkcijo.
V čem je to nelagodje, v čem je ta neprimernost nastopa Pahorja v tej oddaji. Vprašanje je, zakaj je ta oddaja izpadla tako benigno in humor, ki smo ga bili deležni v tej oddaji, je bil zelo benigen. S strani ustvarjalcev je bila ta oddaja cenzurirana, zato ker je on predsednik države. Zanimivo je vprašanje, na kateri točki so se novinarji Pop tv odločili za samocenzuro in zakaj so se odločili. Zdi se mi, da zaradi nekega nelagodja, zdi se mi, da zaradi teh vnaprejšnjih kritik, ki so bile izrečene in da so na nek način sami pritrdili tej kritiki, da na nek način v Sloveniji politik v tako oddajo ne sodi.
Ta oddaja je dala to, kar da ta koledar. “To mi delaj miška mala”. To je nek stavek, ki ga prekleto dobro poznamo iz našega prostora, pravi Medved. Crnkovičeva dodaja, da sam žanr “roasta” ne glede na to, koliko smo zlobni do tistega, ki ga “roastamo”, je tak, da se dela med prijatelji. Ne glede nato, da na koncu vedno rečemo tisti stavek “fak”, saj te imamo pa radi, ne”. Ne glede, koliko bi “roastali” Pahorja bi na koncu še vedno slišali tisti stavek, saj te imamo radi, samo malo smo se pošalili. Tako, da pač, kdo se je cenzuriral, kje je prišlo do cenzure, je irelevantno. Ne glede na to, koliko bi ga sesuli, bo na koncu še vedno, mi te mamo radi. Ta kritika, ki se mora dogajati do Pahorja ali drugih politikov, se pač ne dogaja na “roastih”. Saj te imamo radi, samo malo smo se pošalili na ta račun. Oprostite, jaz se kot predsednik približujem ljudem in želim slišati ta stavek. “Mi Borut te imamo radi” in Pahor ga potem res sliši, zaključuje Vizjak.
Vladimir Vodušek