Ali Slovenija dobiva svojo različico afere Fimi media, ki je odnesla nekdanjega predsednika HDZ Iva Sanaderja?
Se še spomnite spektakularnega pobega Iva Sanaderja preko Slovenije v Avstrijo zaradi korupcijske afere, znane pod imenom Fimi Media, pri kateri je šlo za oškodovanje hrvaških javnih podjetij, ki so morala sodelovati z družbo Fimi Media za približno 60 milijonov evrov, od katerih naj bi velik del končal tako v blagajni HDZ (celo za financiranje predsedniške kampanje Jadranke Kosor) kot tudi v žepih vodij HDZ, med njimi tudi Sanaderja. V obtožnici je bilo tudi nekaj milijonov evrov težko oškodovanje hrvaškega elektrogospodarstva.
Zagrebško tožilstvo je, za Sanaderja kot predsednika vlade in HDZ, ki je organiziral skupino, ki je iz javnih podjetij in državnih institucij preko oglaševalske agencije Fimi-media odtujila slabih deset milijonov evrov, zahtevalo najvišjo zagroženo zaporno kazen ter seveda vrnitev premoženja, ki je delno pristalo tudi na Sanaderjvih zasebnih računih. Tožilstvo je takrat sklenilo, da predstavlja primer Fimi-media politično korupcijo v breme javnih interesov, in ocenilo, da so javna podjetja, iz katerih so odtujevali denar, postala nekakšna »zasebna društva HDZ«. Zavrnilo je Sanaderjev ugovor, da je žrtev političnega pregona, ter poudarilo, da obstajajo mnogi materialni dokazi za korupcijo.
Tožilstvo je tudi zahtevalo, da HDZ kot stranka, ki je obtožena korupcije, vrne 30 milijonov kun (štiri milijone evrov). Po trditvah tožilstva je omenjeni znesek končal v črnem skladu stranke. Zahtevali so še denarno kazen za podjetje Fimi-media.
Zgodba je poučna tudi za slovenske razmere, kjer smo včeraj v članku “Spopad titanov – Globoka država in zakulisni boj PR-agencij Future, Pristopa in Stratkoma, Francija Zavrla” kot del ozadja, povezanega z odstopom Jureta Lebna, kot možno ozadje opisali tudi spopad PR agencij za državni denar od poslov, ki se pravzaprav že od nastanka države prelivajo iz proračuna k PR agencijam in od tam nazaj za financiranje strank.
Gre za modus operandi slovenske politike, ki traja praktično od 90-ih let prejšnjega stoletja in celotna politika oziroma politične stranke, ki so participirale na oblasti, so delovale po tem vzorcu. Od tod tudi moč PR agencij, preko katerih se pretaka denar iz proračuna. Po ocenah nekaterih dobrih poznavalcev zakulisja slovenske politike, je en mandat vreden približno milijardo evrov. Toliko se namreč preko raznih razpisov in ostalih mehanizmov počrpa iz proračunske blagajne na en štiriletni mandat.
Od tod seveda tudi moč PR agencij, ki ne samo, da se preko njih pere proračunski denar, in s katerim se nazaj financirajo stranke, ampak PR agencije odločajo o razdelitvi oglaševalskega denarja, saj imajo poleg PR storitev v svojih korporacijah tudi storitev oglaševanja in krog je sklenjen. PR agencije ne odločajo samo o pretakanju denarja v politične stranke in torej posredno o moči političnih strank, ampak odločilno vplivajo tudi na odločitve ministrov in vlade preko vzvoda denarja oziroma preko lobistov.
To je ena plat zgodbe, druga plat pa je, da preko državnih podjetij obvladujejo medijske budžete, ki jih po mili volji delijo maisntream medijem, in tako odločajo o življenju in smrti posameznega medija in nenazadnje posameznega novinarja. To pa je globoka država, ki je močnejša od vsake politike oziroma od vsak politične stranke, saj je tako kot v Primeru Fimi media in Iva Sanbaderja stranka odvisna od denarja, ki se pretaka iz javnih sredstev, torej iz proračuna nazaj k političnim strankam.
Seveda je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo postavilo vprašanje raznih spin doktorjev, ki praktično lahko znižajo ali zvišajo podporo vladi in posameznim politikom ali pa naročijo njihovo likvidacijo v primeru, če niso poslušni, ali če ne sledijo njihovim navodilom in njihovim pogosto zelo parcialnim interesom, povezanim predvsem s tokom denarja.
V novinarstvu sta pravzaprav dve pravili “Follow the money” ali “Cherchez la femme”. In za nedavne dogodke je pravzaprav najbolj pomembno prvo pravilo – sledite denarju. Zakaj? Ker gre celotna mašinerija oziroma politična industrija v Sloveniji tako, da politiki ali politične stranke, lahko seveda tudi zasebna podjetja, naročijo PR storitev pri eni od agencij, ki ima po možnosti ne samo kreativo in PR storitve, ampak preko medijskega zakupa tudi za delitev oglaševalskega denarja oziroma oglaševalskega budgeta predvsem državnih podjetij in krog je sklenjen.
Nataša Markovič je v sinočnji Tarči dobro opisala krog denarja, kako se iz proračuna financirajo politične stranke, kjer so organi pregona praktično nemočni. “No, v teoriji gre takole: ministrstvo oziroma državno podjetje oziroma neposredni proračunski uporabnik, ki ga vodi član ali simpatizer stranke odda javno naročilo zasebni gospodarski družbi in ji plača za opravljeno storitev. Že v tej fazi je vrednost naročila precenjena. Od tu naprej zasebna gospodarska družba A pri drugi gospodarski družbi B preplača opravljeno storitev. Za razliko med preplačano vrednostjo in dejansko vrednostjo storitve podjetje B lahko odobri politični stranki popust za neko drugo podobno storitev. Sled za denarjem se tako formalno zabriše. Neposredne povezave med politično stranko in prejemnikom proračunskih sredstev tako ni. Ker pa so v verigi tudi posredniki in zasebne gospodarske družbe, je preiskava za policijo in računsko sodišče tako zelo otežena.”
Tako se lahko uniči politično konkurenco, saj se v medijih, ki so odvisni od oglaševalskega denarja, pač naroči medijski umor tega ali onega politika ali nasprotnika. Večina tako imenovanega raziskovalnega novinarstva pa je tako ali tako povezana z naročili in denarjem, zato je prav smešno in predvidljivo te dni spremljati afero, povezano z maketo drugega tira, kjer lahko z analizo mailov in informacij takoj ugotoviš kako potekajo naročila in kdo so tarče.
Čeprav se napovedujejo številne preiskovalne komisije, ki naj bi raziskale pot denarja od PR Agencij do političnih strank, pa bi bilo potrebno pravzaprav narediti revizijo celotnega delovanja predvsem vladajočih političnih strank v zadnje četrt stoletja, kjer bi ugotovili neposredno povezavo med PR agencijami, strankami, politiki ter seveda mediji, ki so jih financirale te iste agencije, predvsem iz državnih podjetij. In krog je sklenjen.
Pravzaprav ne bi bilo potrebno velikega napora, da bi se naredil finančni pregled ali forenzični pregled, koliko denarja je preteklo iz proračuna do posameznih agencij, ki so potem vodile kampanje posameznih političnih strank. Se pravi, slediti bi bilo potrebno samo toku denarja in bi ugotovili kdo pravzaprav vlada Sloveniji. Ali Sloveniji dejansko vladajo stranke in vladajoča politika ali pa so stranke samo talci političnega piarja, saj je njihova javna podoba in dolgost trajanja odvisna od tega, kako dolgo jih bo globoka država pustila na vrhu, oziroma kdaj bodo preko nadzora oglaševalskega denarja padli na političnih lestvicah javnega mnenja in bodo odšli v zgodovino.
In če se vrnemo na primer Iva Sanaderja. Hrvaško vrhovno sodišče je leta 2015 objavilo, da je razveljavilo prvostopenjsko sodbo v korupcijskem primeru Fimi media. Prvoobtoženemu v tem primeru, nekdanjemu hrvaškemu premierju in predsedniku HDZ Ivu Sanaderju, ki je bil obsojen na devet let zapora, so sicer podaljšali pripor, a je bil po plačilu varščine zapuščen iz zapora. Sanader, ki je hrvaško vlado vodil med letoma 2003 in 2009, ko je nepričakovano odstopil.
In za konec še o teoriji zarote, ki od ponovnega izbruha afere kroži v političnih kuloarjih in sicer, da je prava tarča, kar je paradoksalno potrdila tudi sinočnja Tarča na RTV, pravzaprav Miro Cerar in ne Jure Leben, tako, da je njegov odstop pravzaprav le kolateralna škoda pri obračunu z Mirom Cerarjem in SMC jem.
