Nesporazum v razglašeni filharmoniji ali namerno zavajanje ministra Peršaka?
Čeprav so mediji z mastnimi naslovi že odpisali direktorja filharmonije Damjanoviča, gre za velik nesporazum ter namerno oziroma nenamerno zavajanje s strani ministra za kulturo Toneta Peršaka, do katerega je prišlo v petek na seji Komisije državnega sveta za kulturo, znanost, šolstvo in šport.
Minister za kulturo Tone Peršak je namreč povedal, da sta se z Damjanovičem, ki mu mandat poteče oktobra 2018, dogovorila, da bo z prvim julijem 2017 prišlo do sporazumne zamenjave na vrhu filharmonije, kar pa je daleč od resnice. Damajnovič, ki je v javnosti večkrat povedal, da ne namerava odstopiti, bo namreč na položaju direktorja filharmonije vztrajal do konca mandata, ki se mu izteče oktobra 2018.
Dogovor o novem razpisu, vendar šele s 1. julijem, sicer drži, vendar naj bi novi direktor nastopil šele, ko se bo Damjanoviču iztekel mandat. Razpis za novega direktorja več kot leto in pol pred iztekom mandata je razumen glede na to, da se repertoarji pripravljajo za leto dni vnaprej, kar pa nikakor ne pomeni, kot so zadevo interpretirali mediji, da bo Damjanovič zapustil mesto direktorja filharmonije pred oktobrom 2018.
Ozadje celotnega spopada v filharmoniji, ki polni časopisne stolpce, se sicer odvija med dvema skupinama. Na eni strani je skupina okoli sindikalista Klemna Hvale, violončelista in vodje komornega godalnega orkestra slovenske filharmonije, ki je v bistvu zasebno društvo.
Hvala, ki prejema 3000 evrov bruto plače, bo moral predvsem pojasniti, kako je z zlorabo godalnega orkestra v zasebne namene, predvsem ko gre za vlogo v projektu EPK v Mariboru. Pojasniti bo moral seveda tudi porabo približno 1,9 milijona evrov državnega denarja za pol zasebno organizacijo znotraj filharmonije. V skupino Hvale pa spada tudi Andrej Petrač, predsednik strokovnega sveta filharmonije in solo čelist, ki, po informacijah iz glasbenih krogov, za 12 dni dela dobiva 4000 evrov bruto plače.
O vodji stavke Marini Kopše pravzaprav ne bi izgubljali besed, ker je uboga ženska zlorabljena za interese obeh klanov, ki se borita za prevlado oziroma za prevzem filharmonije. Prvo, kot smo že omenili vodi Klemen Hvala, druga skupina pa je nastala okoli ljudi povezanih s predsednikom državnega sveta Mitjo Bervarjem, nekdanjim ravnateljem SNG opera in balet Ljubljana.
Njegova žena Sonja Kralj Bervar, nekdanja (pod)predsednica LDS, zaposlena na ministrstvu za kulturo, je namreč nastopila kot protikandidatka Damjanoviča ob njegovi kandidaturi za direktorja filharmonije, vendar ni dobila mandata in zato odšla v Bruselj, kjer dela kot svetovalka za področje kulture v Stalnem predstavništvu Slovenije pri EU.
Paradoksalno pa je, da se je veliki finale spopada včeraj odvijal prav v državnem svetu, ki ga vodi Mitja Bervar (mediji so sicer oktobra letos namigovali, da naj bi bila z ženo Sonjo Kralj Bervar tik pred ločitvijo) in kjer je seveda ključni človek državni svetnik in predsednik sindikata SVIZ Branimir Štrukelj, velik nasprotnik Damjanoviča, ki je paradoksalno SVIZ pripeljal v tri javne zavode, med drugim tudi filharmonijo.
Tako preprosto je vse skupaj, da folklore glede zahtev po zamenjavi dirigenta maestra Lajovica in potem zahtev po razrešitvi in odstopu Damjana Damjanoviča sploh ne bi komentirali. Najbolj paradoksalno pri vsem skupaj pa je, da sindikate, ki so ugrabili filharmonijo za svoje lastne želje in ambicije ter predvsem potrebe, financira država.
Vladimir Vodušek
.