Oblastna omejitev svobode gibanja
Iz prve roke in sekundarnih virov lahko povem, da stanje v določenih turističnih krajih ni bilo povsem taskšno, kot je bilo prikazano v medijih. Npr. ne v Portorožu, ne v Piranu, ne v Izoli. V Kopru, pa tudi drugje, se je več tam živečih ljudi res odločilo za sedeči in/ali sprehajalni izhod. Ni šlo za naval ljudi iz Ljubljane, Maribora, Kranja… O tem obstajajo pričanja tam živečih in delujočih ljudi. Tudi fotografske zabeležke. Kolesarji, ki so si stanje na terenu ogledali, štejejo TV poročanje o tem za vsaj delno manipulacijo. Naslavljanje petnajstih sprehajalcev na koperski promenadi (na TV se je vrtel en in isti video zapis na dveh istih točkah v točno določenem trenutku) z očitkom, da so s tem “povzročili hitrejše in obsežnejše širjenje pandemije,” pa ni spodobno in korektno. Ob hkratnem poudarku, da pa so se nekateri posamezniki res vedli porogljivo in nespoštljivo do priporočil in navodil oblasti. In ti si zaslužijo grajo, nemara tudi več od gole graje z dvignjenim palcem.
V teh dneh razmišljam tudi o tem, kaj se dogaja z brezdomci (klošarji) in drugimi, ki živijo na robu družbe in so lahko samo sami sebi v pomoč – medsebojno? Kaj je z gripo? Kaj bi nam lahko – in morali – povedali klinični psihologi? Psihosomatika (strah, tesnoba, anksioznost) je velik in pogost povzročitelj bolezenskega odziva organizma (predvsem vročina). O tem pričajo tudi v UKC – preveč ljudi pride tja z vročino, ki je posledica strahu, tesnobe, zmedenosti… Se kdo s tem ukvarja?
Sprašujem se, koliko je bilo in koliko bo v tem času samomorov, povečanega nasilja v družini ipd.? Se kdo s tem ukvarja? Ali javnost to zanima?
Zaprtim in prestrašenim ljudem slej ko prej popusti psiha. Se s tem kdo ukvarja, ali to koga zanima? Gibanje (ne druženje, vsekakor!!), fizična aktivnost, narava (samostojno ali z najbližjimi) in iskanje dobrega razpoloženja – to je največja krepitev imunskega sistema in učinkoviti način preprečevanja bolezenskih senzacij organizma. Tega se ne le ne sme spregledati – temu se je treba odločno, pogumno, razumno in aktivno posvetiti.
Vse sile je treba usmeriti v zdravstvo. Ampak: ali se sme postaviti vprašanje o zdravnikih, ki so svoje zasebne klinike, ambulante… zaprli?!
Ukrep, kot je “prepoved zapuščanja kraja ali občine bivanja”, se mi zdi ne le pravno nerazumen in nesorazmeren, ampak tudi izrazito neposrečen z vidika duševnega zdravja in psihologije. Razmišlja se celo o “nadzoru nad lokacijo posameznika z nadzorom mobilnih telefonov,” kar bi pomenilo sesutje vladavine prava. Vprašanje razumnega nadzora nad tistimi, ki jim je medicinsko predpisana karantena na domu, je drugačno vprašanje, to drži. A tudi pri tem vprašanju je ukrep, kot je začrtan, pretiran, zato zame ustavno več kot sporen. Da možnosti vstopa v stanovanje niti ne omenjam. Pristojnost policije, ali kateregakoli drugega represivnega organa, za vpogled v zdravstvene evidence ljudi, pa je nezaslišana ustavnopravna nevzdržnost.
Uporabljati je treba razum. Zdravo pamet in človekoljubnost (kot sem zapisal v že objavljenem memorandum). Tudi zoper tiste “nagajivce”, ki so ga izgubili, ali ga nikdar niso imeli. Zdaj gre res za ultimativni preizkus zaupanja – ljudem in oblasti. Izvajanje ukrepov, ki so naravnani v duhu “kaznovanja vseh ljudi” zaradi pobalinskega vedenja peščice je napačna politika. In dolgoročno škodljiva. Duševno zdravje (ne le stanje) ljudi je že leta največji medicinski problem sodobne družbe. Kako se bo ta problem ob tako restriktivnih ukrepih poglobil, se bo hitro videlo. In se bo.
Vsako vedenje predstavnikov oblasti “na terenu”, ki bo šlo (kot pri nas običajno in pretežno gre) v smeri “golega, formalističnega preprečevanja, nadlegovanja, prepovedovanja in -zlasti- kaznovanja”, zavoljo “kaznovanja samega po sebi”, je hudo napačna politika družbenega upravljanja. Ravnanje “po liniji najmanjšega napora” in “generalizirane pavšalnosti” je najslabše možno politično ravnanje za družbo. Naj ne pride do tega.
Da, solidarnost. Da, potrpežljivost in prilagodljivost. Da, spoštovanje priporočil in navodil. Da, podpora naporom oblasti. Da, ozaveščenost, da je hudo, da bo zelo verjetno še huje in da je vrag že zdavnaj odnesel šalo. A če bo sedaj ljudi spodnesla še psiha, strah – zlasti drug pred drugim, ali nemara celo vseh pred vsemi -, s tem pa padec psihofizične kondicije, bo problem neobvladljiv.
Dr. Andraž Teršek, ustavni pravnik